Jedro

Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju je torej breme denacionalizacijskega upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov), denacionalizacijski zavezanec pa je tisti, ki mora od njega v denacionalizacijskem postopku zahtevati povrnitev vlaganj, oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine. Zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, št. 490-38/2009-256 z dne 29. 3. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stranka z interesom trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijane odločbe Upravne enote Ljubljana št. 490-38/2009-256 z dne 29. 3. 2019:**

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z odločbo št. 490-38/2009-256 z dne 29. 3. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločila, da je tožnik, kot zavezanec za povrnitev vlaganj v denacionalizirani del stavbe v Ljubljani, B., in sicer v šest stanovanj in dva poslovna prostora, kar predstavlja 6.451/10.000 celotne stavbe, dolžan iz tega naslova izplačati upravičenki Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju MOL) 88.852,26 EUR. Določila je, da se odškodnina izplačuje v 15 enakih letnih obrokih, to je vsako leto po 5.923,48 EUR, pri čemer zapade prvi obrok v plačilo 30 dni po nastopu pravnomočnosti izpodbijane odločbe, vsak nadaljnji obrok pa na isti datum tekočega leta, skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti izpodbijane odločbe do zapadlosti posameznega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka je še določila, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da se postopek vodi na zahtevo MOL, ki je že postopku denacionalizacije, kjer je bila zavezanka za vrnitev šestih stanovanj in dveh poslovnih prostorov, na podlagi 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zahtevala odškodnino zaradi povečane vrednosti teh nepremičnin. Pojasnjuje, da se za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine šteje povečanje vrednosti nad 30 % vrednosti nepremičnine, pri čemer se lahko povrnitev iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine zahteva, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo.

3. Prvostopenjski organ je o zahtevi MOL prvič odločil z odločbo št. 362-387/92-441/DBB-MP z dne 9. 10. 2000, ki je v prvi in drugi točki izreka postala pravnomočna dne 17. 8. 2001, ter z dopolnilno odločbo št. 362-387/92-114/441-AN z dne 17. 2. 2003, ki je postala pravnomočna dne 8. 3. 2003. Z odločbama je bil upravičencu A. A., rojenemu ... 1883, umrlemu ... 1953, z vzpostavitvijo lastninske pravice vrnjen podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja stavbo B. v Ljubljani, in sicer 6 stanovanj in 2 poslovna prostora ter vrnjenemu delu stavbe ustrezen delež na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču. Kot zavezanka za vrnitev teh nepremičnin je bila določena MOL, ki je pravna naslednica nekdanje Občine Ljubljana Center. V postopku denacionalizacije, v katerem je MOL uveljavljala bistveno povečano vrednost objekta, je bil s sklepom z dne 23. 12. 1994 imenovan izvedenec C. C. Ta je v cenitvenem poročilu iz februarja 1996 navedel, da je znašala vrednost podržavljene nepremičnine 263.454 DEM, vrednost nepremičnine ob njeni vrnitvi pa 932.158 DEM ali 254 % več. MOL je v pripombah na cenitveno poročilo predložil cenitveno poročilo izvedenca Č. Č. iz julija 1998, iz katerega je razvidno, da se je vrednost stavbe od časa podržavljenja, ko je znašala 331.561 DEM, do časa vračanja, ko je znašala 843.651 DEM, povečala za 154 %. Prvostopenjski organ se je oprl na izvedensko mnenje Č. Č. ter s tretjo točko odločbe z dne 9. 10. 2020 odločil, da mora tožnik izplačati MOL 188.034 DEM. Po pritožbi tožnika je to odločitev Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 362-01-59/00 z dne 17. 6. 2001 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Prvostopenjski organ je postopek dopolnil v skladu z navodili drugostopenjskega organa ter o zahtevi MOL ponovno odločil z odločbo št. 490-38/2009-142 z dne 16. 12. 2014, ki pa je bila po pritožbi tožnika z določbo Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-2/2015/2 z dne 8. 1. 2016 odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

4. Prvostopenjski organ je v drugem ponovljenem postopku izdal izpodbijano odločbo. Uvodoma pojasnjuje, da je pridobil dodatni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani št. "D"IV D 2/98 z dne 28. 4. 2003, ki je bil izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. in je postal pravnomočen dne 9. 6. 2003. V tem sklepu je bilo ugotovljeno, da sodi v dodatno zapuščino zapustnika 6 stanovanj in 2 poslovna prostora v stavbi na B. v Ljubljani. Ta zapuščina se je dodelila dedičema D. D. do 1/3 in tožniku do 2/3. Dediča sta sklenila dedni dogovor, po katerem je D. D. podedoval 1 pritlični poslovni prostor, 1 stanovanje v prvem nadstropju in 1 stanovanje v drugem nadstropju, tožnik pa 1 pritlični poslovni prostor, 2 stanovanji v prvem nadstropju in 2 stanovanji v drugem nadstropju. Dedičema je pripadel tudi ustrezen delež na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti pridobil še sklep o dedovanju po D. D. št. II D 3072/2010 z dne 16. 12. 2010, ki je postal pravnomočen 1. 2. 2011. Za dediče po pokojnem D. D. so bili razglašeni vdova E. E. ter sinova F. F. in G. G., vendar pa predmet dedovanja ni bilo denacionalizirano premoženje. Prvostopenjski organ je dedičem po pokojnem D. D. posredoval v opredelitev zahtevo MOL za povrnitev vlaganj, na kar je dne 11. 3. 2011 prejel dopis G. G., ki je predložil notarski zapis (dedni dogovor), ki sta ga pod št. SV 215/09 pri notarki H. H. iz Ljubljane dne 19. 5. 2009 sklenila D. D. in tožnik. Na podlagi te listine je prvostopenjski organ ugotovil, da je edini zavezanec za povrnitev vlaganj, ki so predmet tega postopka, tožnik, s čimer ga je seznanil z dopisom z dne 16. 3. 2011. Tožnik na ta dopis ni imel pripomb. Prvostopenjski organ ugotavlja, da sta se z notarskim zapisom D. D. in tožnik med drugim v točki 4. dogovorila, da 1/3 zapuščine, ki je opredeljena v točki 3. in pripada D. D., deduje tožnik, med drugim tudi vse obveznosti in stroške v denacionalizacijskih zadevah.

5. Skladno z navodilom drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti z dopisi z dne 25. 1. 2016 zaprosil različne pristojne arhive (SPL d.d. Ljubljana - za stanovanja, Arhiv Mestne občine Ljubljana - za poslovne prostore, Zgodovinski arhiv Ljubljana in Arhiv Republike Slovenije) za listine, iz katerih bi bila razvidna investicijska vlaganja v stavbo ali stanovanja in poslovne prostore v stavbi na B. v Ljubljani. Prvostopenjski organ je nadalje pozval MOL, da utemelji in obrazloži svoj zahtevek, ter obrazloži, zakaj meni, da je upravičena do celotne razlike med vrednostjo denacionaliziranega dela stavbe v času podržavljanja in v času vračanja. SPL je prvostopenjski organ seznanila, da z zaprošenimi listinami ne razpolaga, Zgodovinski arhiv Ljubljana pa je posredoval kopijo spisovnega gradiva z načrti iz let 1868, 1896 in 1925. MOL je v izjasnitvi pojasnila, da uveljavlja povrnitev svojih vlaganj, ki so bila po Samoupravni stanovanjski skupnosti Ljubljana Center investirana v nepremičnino.

6. Prvostopenjski organ je po pregledu arhivskega gradiva ugotovil, da gre v primeru posegov v stavbi za take posege, ki presegajo vzdrževalna dela in adaptacije. V nadaljevanju postopka je zato od izvedenca dr. I. I., ki je izdelal izvedensko mnenje že v drugem postopku, ki ga je v zvezi z zadevo MOL vodil prvostopenjski organ, pozvala k dopolnitvi tega mnenja, tudi z odgovorom na pripombe, ki jih je v predhodnem postopku podal tožnik. Ugotavlja, da so predmet postopka le tiste investicije v stavbo, ki niso nova stvar, to je 3 stanovanja, ki so bila zgrajena v mansardi stanovanjske hiše. Prvostopenjski organ je opravil tudi postopek ustne obravnave, na kateri je zaslišal izvedenca, ta pa je kasneje glede na pripombe, ki so bile podane na obravnavi, dodatno dopolnil svoje izvedensko mnenje. Poleg tega je prvostopenjski organ opravil ogled zunanjih skupnih prostorov stavb B. in K., pri katerem so bile prisotne vse stranke postopka. Ker je ugotovil, da so nekatere pripombe tožnika utemeljene, je zaradi ekonomičnosti postopka sam izračunal vrednost denacionaliziranega dela stavbe v času podržavljenja in v času vračanja, kar natančneje pojasnjuje v nadaljevanju obrazložitve. S svojimi ugotovitvami je seznanil obe stranki, ki sta podali svoje pripombe.

7. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je izvedenec upošteval, da je bil objekt 90 % zgrajen pred letom 1840, 10 % leta 1868 in prenovljen leta 1896. Ob podržavljenju objekta so bila okna in vrata klasične izvedbe, podi so bili narejeni iz navadnega lesa, stene obdelane z apnom, dostop pa tlakovan. V poslovnih prostorih je bil vodovod, električna razsvetljava, ogrevanje pa zagotovljeno s pečmi na trda goriva. V stanovanjskih prostorih je bil nameščen klasični parket, v tehničnih prostorih beton in v pomožnih prostorih teraco. V stanovanja sta bila napeljana vodovod in elektrika, ogrevanje pa omogočeno s pečmi na trda goriva. Kot skupne prostore so imela stanovanja pralnico, sušilnico in tlakovan dostop. Izvedenec je ugotovil, da so bili v času vračanja v poslovnih prostorih podi iz keramike oziroma iz naravnega kamna, stene obdelane z jupolom. Poslovni prostori so imeli vodovod, elektriko, telefonski priključek, asfaltiran ali tlakovan dostop. V tem času je bil v stanovanjih nameščen lamelni parket, v tehničnih prostorih keramika in v pomožnih prostorih beton. Stene so bile obdelane z jupolom, zagotovljen je bil vodovod za toplo in mrzlo vodo, elektrika, etažno centralno ogrevanje, plinski priključek, skupna TV antena, telefonski priključek in domofonski priključek, prezračevanje pa je bilo zagotovljeno z ventilatorjem. Izvedenec je v mnenju opisal investicijska vlaganja v objektu, in tudi ugotovil, katera rušitvena dela so se izvedla ob obnovi. Rušili so se vsi tlaki v pritličju, dvorišču in nadstropjih. Izkopan je bil nasuti material v pritličju, rušile so se predelne stene, leseni stropi, izvedlo se je nasutje do obokov, odstranili zunanji in notranji ometi, okna, vrata, podstrešje, požarni zidovi, dimniki in takrat obstoječe instalacije. Pri prenovi je bilo po ugotovitvah izvedenca izvršenih več del, tako v zvezi s temelji, vgrajevanjem novih oken, izdelavo sten, slikarskih in pleskarskih del ter izvedbo instalacij, kar vse je izvedenec natančno opisal. 8. Prvostopenjski organ navaja, da je sam izračunal vrednost denacionaliziranega dela stavbe na B. v Ljubljani v času podržavljenja in v času vračanja tako, da je upošteval število točk za posamezno enoto, kot je to ugotovil izvedenec v dopolnitvi izvedeniškega poročila z dne 10. 1. 2017, ter prištel oziroma odštel ustrezno število točk, če je ugotovil, da je tožnikova pripomba utemeljena. Prvostopenjski organ je že v postopku pred izdajo kasneje delno odpravljene odločbe z dne 16. 12. 2014 ugotovil, da je utemeljena pripomba tožnika v zvezi z odbitnimi točkami za osvetljenost poslovnih prostorov in stanovanj v času vračanja ter je zato pri posamezni enoti prištel odbitne točke za osvetljenost, ki jih je ugotovil izvedenec. Kot utemeljeno je upošteval tudi pripombo tožnika, da je izvedenec v dopolnitvi izvedeniškega poročila z dne 10. 1. 2017 upošteval površino posamezne enote iz elaborata, ki ga je izdelal izvedenec mag. J. J. v zvezi z vzpostavitvijo etažne lastnine, saj meni, da etažni načrt ne more biti podlaga za ugotavljanje površine posamezne enote v času denacionalizacije. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 25. člena ZDen ter navaja, da je že na ustni obravnavi vsem strankam pojasnil, da je treba upoštevati površine posameznih enot v času vračanja v enaki izmeri, kot so bile ugotovljene v postopku denacionalizacije. Izvedenec in tožnik sta to stališče sprejela.

9. V nadaljevanju se prvostopenjski organ opredeljuje do pripombe tožnika, da so se prostori za kolesarnico, sušilnico in prostor za hišni svet v času denacionalizacije nahajali v sosednji hiši na K. v Ljubljani, ki pa ni bila predmet denacionalizacije. Navedel je tudi, da so bili v času podržavljenja skupni prostori v stavbi na B. v Ljubljani kolesarnica in soba za hišni svet, ki so se istočasno uporabljali tudi za K., saj sta bili obe stavbi takrat povezani s prehodom, ki pa je bil še pred vrnitvijo nepremičnine zazidan. Prvostopenjski organ navaja, da je zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z opisano pripombo tožnika opravil ogled zunanjih skupnih prostorov obeh stavb. Ugotovil je, da se kolesarnica ter sušilnica oziroma pralnica nahajajo v sosednjem objektu v stavbi na K. v Ljubljani, vidno pa je da je bil prehod do sosednje stavbe zazidan. Prvostopenjski organ je zato kot utemeljeno štel pripombo tožnika, ki se nanaša na kolesarnico, sušilnico in prostor za hišni svet, zato točk za te skupne prostore ni upošteval niti v času podržavljanja niti v času vračanja, saj jih niti ob prvem niti ob drugem ni bilo.

10. Kot utemeljene je prvostopenjski organ štel tudi tožnikove pripombe glede odbitnih točk za vlažnost, saj se struktura stanovanj od podržavljenja do denacionalizacije ni spremenila. Teh točk zato v izračunu ni upošteval. 11. V zvezi s tožnikovo pripombo, ki se nanaša na točkovanje tople vode je prvostopenjski organ ugotovil, da je iz projektne dokumentacije vodovodne inštalacije za stavbi na B. in K. iz novembra 1981 razvidno, da je se takrat izvedla instalacija hladne in tople vode. Pripomba tožnika, ki se nanaša na točkovanje tople vode je utemeljena, saj je iz projektne dokumentacije razvidno, da je bila priprava tople vode izvedena s plinskimi bojlerji, tega pripomočka pa se ne šteje za dvojno inštalacijo.

12. Tožnik je imel na dopolnjeno izvedeniško poročilo tudi pripombo glede točkovanja domofona, ki pa jo je kasneje umaknil in je zato prvostopenjski organ upošteval število točk, kot so bila ugotovljena v poročilu. Ni pa utemeljena tožnikova pripomba, da ob denacionalizaciji telefonska inštalacija ni obstajala, pač pa da je bila izvedena kasneje na stroške stanovalcev. Izvedenec je namreč ugotovil, da iz tehničnega poročila k projektu prenove in stanja ob ogledu izhaja, da je bila v novembru 1981 v predsobi vsakega stanovanja že predvidena tropolna telefonska pot dometna vtičnica. Prav tako pa tudi ni utemeljena njegova pripomba glede umetnega prezračevanja, saj je bilo na podlagi podatkov iz tehničnega poročila prenove hiše B. in K. ugotovljeno, da se je prezračevanje ob prenovi izvedlo ločeno ter da je bila z vgrajenimi ventilatorji dosežena zadostna menjava zraka.

13. V zvezi s poslovnimi prostori v stavbi je tožnik podal pripombo, da v spisni dokumentaciji ni podatkov o tem, da bi se ti kakorkoli spreminjali, sploh pa da se ni spreminjala njihova višina. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so bili v času podržavljenja v stavbi trije poslovni prostori, v času vračanja pa samo dva. Iz vprašalne pole za poslovni prostor Zveznega statističnega urada iz leta 1949 je razvidno, da so imeli ti poslovni prostori površine 22,50 m2, 41,22 m2 in 61, 70 m2. V času vračanja sta bila v objektu dva poslovna prostora s površinami 44,09 m2 in 57,82 m2. Ob upoštevanju korekcijskih faktorjev, ki jih je pri izračunu upošteval izvedenec, je po presoji prvostopenjskega organa pravilno ugotovil površino poslovnih prostorov, vse ob upoštevanju Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81 in Uradni list RS, št. 65/99, v nadaljevanju tudi Pravilnik), vključno s spremembami tega pravilnika in pripomočka za ugotavljanje vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov po metodi točkovanja. Ob upoštevanju teh podlag je izvedenec ugotovil, da del prostorov predstavlja tudi shramba, ki pa je sestavni del poslovnega prostora in se ne vrednoti posebej.

14. Po mnenju tožnika je izvedenec napačno ugotovil razmerje med uličnim in dvoriščnim traktom, saj da je dejanska površina uličnega dela 70 % in dvoriščnega dela 30 %. Prvostopenjski organ na to pripombo tožnika odgovarja, da je pomembna vrednost denacionaliziranega dela objekta po posameznih enotah v času podržavljenja in času vračanja ter zato ni treba obravnavati posebej uličnega in posebej dvoriščnega trakta objekta. Iz dopolnitve izvedeniškega poročila tudi izhaja, da je bilo iz zapisnikov o ugotovitvi vrednosti poslovnega prostora za potrebe postopka denacionalizacije in zapisnikov o ugotovitvi vrednosti stanovanja za potrebe postopka denacionalizacije razvidno, da je izvedenec upošteval, da je bil en trakt objekta zgrajen pred letom 1840, drugi pa v letu 1868. Izvedenec je s tem upošteval različno izgradnjo posameznega dela stavbe ter zato tožnikova pripomba o razmerju med uličnim in dvoriščnim traktom ni utemeljena. Okoliščine glede poteka gradnje je ugotavljal že izvedenec Č. Č. v poročilu iz junija 1998. Iz spisne dokumentacije in izvedeniških mnenj ni razvidno, da bi bila izvedena celotna novogradnja dvoriščnega objekta leta 1998, pač pa je bila takrat zgolj izvedena adaptacija že zgrajenega objekta. Tožnik se sicer sklicuje, da je bil dvoriščni objekt na novo zgrajen po potresu, kar da izhaja iz načrta iz leta 1896 in poročila o določitvi vrednosti nepremičnin iz leta 1998, vendar pa je prav v načrtu razvidno, da je šlo za rekonstrukcijo prizidka in ne za novogradnjo. Tožnikova pripomba v tej smeri torej ni utemeljena.

15. Tožnik je kot pripombo na dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 10. 1. 2017 uveljavljal tudi, da bi bilo treba pri vrednotenju postavke konstrukcije obvezno upoštevati, da so bili posegi v obstoječo konstrukcijo izvedeni izključno zaradi zgraditve oziroma preureditve podstrešja v nova stanovanja, torej, da je šlo za novo investicijo v smislu 25. člena ZDen, ki upravičencem v postopku denacionalizacije ni bila vrnjena. Po tožnikovi trditvi se v konstrukcijo preostalega objekta, ki je bil upravičencem vrnjen, ni posegalo, pač pa je bila izvedena le armirana betonska plošča nad delom uličnega objekta, medtem ko je bila streha izvedena zaradi zgraditve mansardnih stanovanj. Trdil je tudi, da so izvedeni posegi v konstrukcijo objekta zaradi zgraditve stanovanj v podstrešju poslabšali varnost celotnega objekta in bi zato ne smeli vplivati na zvišanje vrednosti vrnjenega dela nepremičnine. Po tem, ko tožena stranka povzame odgovor izvedenca na tožnikove pripombe, pojasnjuje, da so iz Zapisnika o ugotovitvi vrednosti poslovnega prostora/stanovanja za potrebe postopka denacionalizacije, med drugim razvidna leta izgradnje, dograditve ali prenove objekta, nakar se na podlagi teh podatkov odčita število točk, izbrano število točk pa se ustrezno ponderira glede na deleže izgradnje, dograditve ali prenove pri celotnem objektu. Iz lokacijskega dovoljenja št. 351-23/92-071/PJ z dne 18. 2. 1982, ki ga je izdala Občina Ljubljana Center in je sestavni del projekta št. 1/31-6/81 iz marca istega leta, je razvidno, da je bila na B. in K. dovoljena kompletna prenova stavb, ki je obsegala: sanacijo objektov od temeljev do strehe s protipotresno zaščito kot utrditev temeljev, fasadnih zidov in vgraditev armiranobetonskih plošč, obnovo vseh instalacij, zamenjavo strešne konstrukcije z armirano betonsko konstrukcijo, ureditev poslovnih prostorov v pritličju (trgovinski in gostinski prostor) ter spremljajočih prostorov za stanovanja v višjih etažah. Glede kleti je iz teh listin razvidno, da zgradbi nista podkleteni, da pa se lahko del, ki se močno zajeda v teren, šteje za klet in je tudi uporabljen za shrambe stanovanj. Preostali kletni prostor se nameni skladiščem pritličnega programa, predelne stene pa se izvedejo kot štaketne stene. Prvostopenjski organ se zato strinja, da se kot element konstrukcije vrednoti tudi klet - temelji, skladno z metodologijo ZDen, saj je sanacija potekala od temeljev do strehe.

16. Glede obdelave notranjih vertikalnih površin je iz prej navedenega projekta razvidno, da se v obstoječem delu zgradb vsi prostori obdelajo z grobim in finim ometom in preslikajo z disperzno belo barvo. Sanitarni prostori se obdelajo s keramičnimi ploščicami do višine 2 m, prav tako se s keramiko obložijo kuhinje, pozidajo se predelne stene, zaradi visokih etažnih višin se površine ojačajo s cementnim obrizgom ter grobo in fino zgladijo, keramika se polaga klasično na obrizg. Stopnice se ohranijo enake, ker gre za spomeniški element, možno je ojačanje podestov in stopniščnih ram nad obočno konstrukcijo, tako da se namestijo nove lesene ploskve v enakem detajlu, kot so postavljene. Predvideno je bilo rušenje lesenih stopnic in odstranitev nasutja pod istimi do velbane podloge, vzidava stopniščne ograje in notranje stopniščne ograje.

17. Prvostopenjski organ meni, da gre glede na opisane posege za obsežno prenovo stavbe, izvedenec pa je pri oceni posegov upošteval določbe Pravilnika in metodologijo, ki jo predpisuje ZDen in na tej podlagi vrednotil konstrukcijo stavbe v času podržavljenja in v času vračanja. Tožnikove pripombe glede vrednotenja konstrukcije zato niso utemeljene. Glede pripombe tožnika, da so zaradi izgradnje mansard nastali negativni posegi v konstrukcijo objekta in da ti zmanjšujejo vrednost celotne nepremičnine, je prvostopenjski organ pojasnil, da je MOL predložil statični izračun za objekt z dne 13. 2. 2018. Iz tega izračuna izhaja, da so bili pri posegu v konstrukcijo upoštevani vsi predpisi ter da zato pripomba tožnika v tej smeri ni utemeljena.

18. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da je pravna podlaga za uveljavljanje vlaganj v denacionalizirane nepremičnine določba drugega odstavka 60. člena ZDen, ki jo citira, sklicuje pa se tudi na stališča ustaljene sodne prakse v zvezi z ugotavljanjem razlike med vrednostjo nepremičnine v času podržavljenja in njeno vrednostjo v času vračanja. Izvedenec teh vrednosti ni ugotavljal le na podlagi točkovalnih zapisnikov, pač pa na podlagi celotne spisne dokumentacije, to je listin v zvezi s posegi. V nadaljevanju prvostopenjski organ citira še za zadevo relevantno določbo 44. člena ZDen in določbe Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja. Pojasnjuje, da je treba na podlagi teh predpisov najprej ugotoviti vrednost poslovnih prostorov in stanovanj v času podržavljenja in v času vračanja, nato pa v primeru povečane vrednosti in v primeru, da ta vrednost presega cenzus iz petega odstavka 25. člena ZDen, ugotoviti še vrednost vlaganj v denacionalizirane prostore in stanovanja. Upoštevajo se vlaganja, ki so bila izvedena do uveljavitve ZDen, to je do 7. 12. 1991. Po pregledu dopolnjenega izvedeniškega poročila izvedenca dr. I. I. z dne 10. 1. 2017 prvostopenjski organ ugotavlja, da je to izdelano v skladu s prej navedenimi določbami ZDen in Pravilnika, razen v delih, v katerih so tožnikove pripombe utemeljene. Gre za neodvisnega, strokovno usposobljenega in sodno zapriseženega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki je natančno odgovoril tudi na vse pripombe tožnika, pri izdelavi poročila pa upošteval vse listine upravnega spisa, med drugim izvedeniški poročili izvedencev C. C. in Č. Č.

19. Tožnik je v zvezi z opisanim zaključkom prvostopenjskega organa navajal, da izvedenec ni dokončal svojega dela in da upravni organ ne more sam določiti domnevne povečane vrednosti vrnjene nepremičnine, saj da ne razpolaga z ustreznimi znanji. Prvostopenjski organ meni, da taka pripomba tožnika ni utemeljena, saj je izvedenec večkrat odgovoril na vse pripombe tožnika. Pri odločanju je prvostopenjski organ upošteval pripombe tožnika, ki se nanašajo na odbitne točke za osvetljenost v času vračanja, na obstoj skupnih prostorov v času podržavljenja in v času vračanja, odbitne točke za vlažnost v času podržavljenja, točkovanje tople vode v času denacionalizacije in točkovanje domofona v istem času. V nadaljevanju v tabeli prikazuje izračun vrednosti denacionaliziranega dela stavbe na B. v Ljubljani v času podržavljenja in v času vračanja, kot je to izračunal izvedenec. Pojasnjuje, da je od števila točk, ki jih je ugotovil izvedenec v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, zgolj odštel oziroma prištel na ta način ugotovljeno število točk za posamezne postavke in svoj izračun prav tako predstavlja v tabeli ter se zato ne strinja s tožnikom, da je višino povečane vrednosti določil brez strokovnega znanja izvedenca. Prvostopenjski organ tudi ni sledil pripombi tožnika, da bi morala biti pri ugotavljanju vrednosti denacionaliziranega dela objekta v času podržavljenja upoštevana vrednost celotne nepremičnine, vključno z mansardnim stanovanjem (hišnico) in podstrešjem. Zahteva tožnika za vrnitev tega dela objekta je bila namreč zavrnjena, odločitvi pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ker podstrešje stavbe na B. v Ljubljani ni bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije, izvedenec utemeljeno ni ugotavljal vrednosti tega dela objekta niti v času podržavljenja niti v času vračanja.

20. Tožnik je med postopkom tudi zatrjeval, da MOL kljub izrecnemu napotilu ministrstva ni zadostila trditveni podlagi glede investicijskih vlaganj ter da ni predložila nobenega dokazila glede investicij ter virov in višine vloženih sredstev. Prvostopenjski organ poudarja, da se v predmetni zadevi višina vlaganj ni ugotavljala le s pomočjo izvedenca, tako kot trdi tožnik, pač pa z različnimi listinami, ki jih je pridobil v postopku in jih je predložila tudi MOL, ki je po zahtevi prvostopenjskega organa v ponovljenem postopku dodatno opredelila svoj zahtevek. Pojasnjuje tudi, kakšni dokumenti so bili potrebni v času posameznih posegov v objekt in poudarja, da je denacionalizacijski postopek praviloma upravni postopek, v katerem v skladu z določbami ZUP velja načelo, da se lahko kot dokazilo uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari.

21. Glede navedbe tožnika, da MOL ni opredelila iz katerih virov je financirala zatrjevano investicijsko vlaganje ter da je ta okoliščina pravno pomembna pri presoji njenega zahtevka, je prvostopenjski organ pojasnil, da iz določbe 25. člena ZDen ne izhaja, da je zavezanec za vrnitev v naravi upravičen do povračila vloženih sredstev, pač pa da je upravičen do razlike v vrednosti nepremičnine, do katere je prišlo zaradi vlaganj. ZDen ne loči s katerimi finančnimi sredstvi je bila povečana vrednost nepremičnine in katera so po zakonu utemeljena in katera ne, pač pa le določa pogoje, pod katerimi lahko zavezanec zahteva od upravičenca razliko v vrednosti iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine. Pripombe tožnika o tem torej niso utemeljene.

22. Prvostopenjski organ tudi ne sledi pritožniku, ki meni, da zamenjavo tlakov ali morebitnih inštalacij zaradi dotrajanosti, ki je posledica poteka amortizacijske dobe, ni mogoče uvrstiti kot nove investicije, saj da tovrstna vlaganja pomenijo le zagotavljanje normalne rabe stvari. Izvedenec v predmetnem postopku je namreč ugotovil, da MOL ni izvajala vzdrževalnih del, pač pa investicijska dela, ki so povečala vrednost denacionaliziranega objekta v času od podržavljenja do vrnitve. Prav tako sta Upravno sodišče v sodbi U 1161/2004-16 z dne 21. 6. 2005 in Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1017/2005 z dne 20. 11. 2018 v zvezi s postopkom denacionalizacije podstrešja stavbe B. v Ljubljani ugotovili, da je investitor Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana Center obnovila celotni objekt, dela pa so bila izvedena na podlagi lokacijskega in gradbenega dovoljenja, to je dokumentacije, na katero se v predmetnem postopku sklicuje MOL. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi še pojasnilo, da v času del lokacijsko dovoljenje za tekoča vzdrževalna dela in za adaptacije, s katerimi se ni spremenila zunanjost, velikost ali namen obstoječega objekta, ni bilo potrebno.

23. Prav tako ni utemeljena tožnikova pripomba, da izvedeniško poročilo ne more nadomestiti dokazov o tem, ali je bila investicija izvršena in v kakšnem obsegu, saj so dela, ki so povečala vrednost objekta, razvidna iz obsežne spisne dokumentacije, ki jo je pri izdelavi poročila upošteval tudi izvedenec dr. I. I. Zato tudi ni utemeljena pripomba tožnika, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti postavitev izvedenca, saj je ta svoje poročilo oblikoval prav na podatkih spisne dokumentacije. Sodbe, na katere se v zvezi s tem sklicuje tožnik (sklep Vrhovnega sodišča Pdp 244/12, sodba II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, sodba Višjega sodišča v Celju Cpg 399/2014), se tudi sicer ne nanašajo na upravni postopek oziroma na ZDen in ZUP.

24. Tožnik tudi trdi, da prvostopenjski organ projektne dokumentacije ne poseduje v originalnem izvodu, kar pa samo po sebi ne izkazuje, da do zatrjevanih novih investicij ni prišlo. Originalni spis 351-23/82, ki se nanaša na prenovo objektov B. in K. v Ljubljani ter vsebuje tudi projektno dokumentacijo se v originalu hrani v arhivu Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center. MOL zato ne more hraniti originalnega spisa, kar vse je bilo tožniku pojasnjeno že med postopkom. Tožnik je navajal, da je prvostopenjski organ poskušal pridobiti dokumentacijo o vlaganjih MOL tudi sam, vendar da pri tem ni bil uspešen, kar kažeta odgovor Arhiva RS z dne 19. 2. 2016 in odgovor Arhiva MOL z dne 8. 4. 2016. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da ima podlago, da sam pridobiva listine v določbi 136. člena ZUP/86, kjer je med drugim določeno, da uradna oseba, ki vodi postopek, uradno priskrbi podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, ki je pristojen za odločanje, enako pa ravna tudi glede dejstev, o katerih vodi uradno evidenco drug državni organ oziroma samoupravna organizacija in skupnost. Od stranke se ne zahteva naj priskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje priskrbi organ, ki vodi postopek. Prvostopenjski organ je v predmetnem postopku po uradni dolžnosti pridobival listine, ki se nanašajo na stanje objekta v času podržavljanja in v času vračanja, kot tudi listine, ki se nanašajo na investicijska vlaganja MOL in drugih najemnikov ter na premoženjsko stanje tožnika. Vse to kaže, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti ugotavljal dejansko stanje v zadevi.

25. Prvostopenjski organ ne sledi mnenju tožnika, da je stranka v postopku denacionalizacije tista oseba, ki je vlagala v nepremičnino, kar bi pomenilo, da zahtevka ne more vložiti zavezanec za denacionalizacijo, če v nepremičnino ni vlagal. Iz sodb Upravnega sodišča I U 1516/2012-15 z dne 21. 5. 2013 in I U 575/2016-12 z dne 21. 2. 2017 namreč izhaja, da lahko po določbi petega odstavka 25. člena ZDen vlaganja iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine uveljavljata tako zavezanec kot najemodajalec iz 60. člena tega zakona. Ta določba ne izključuje aktivne legitimacije zavezanca, ki vlaganj ni opravil neposredno sam, pač pa po najemniku. Zgolj v primeru, da bi vlaganja uveljavljala tako zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi kot najemodajalec, bi lahko imel upravni organ podlago, da bi zavezanca izključil kot aktivno legitimirano stranko. Tako je bil zavezanec D. D. dolžan najemniku L. L. povrniti odškodnino iz naslova vlaganj, najemnik Slovenija šport pa take zahteve ni vložil. Glede na navedeno je prvostopenjski organ v 4. točki izreka odločbe št. 490-38/2009-142 z dne 16. 12. 2014 odločil, da se zahteva vlagateljice za povrnitev vlaganj v denacionalizirani del stavbe na B. v Ljubljani v višini 5.740,33 EUR, kot je bila višina vlaganj do katerih je bil upravičen L. L. kot najemnik, zavrne. Ta odločitev je postala pravnomočna dne 25. 2. 2016. Hkrati ta zaključek pomeni, da je MOL upravičena do povečane vrednosti poslovnih prostorov, zmanjšano za odškodnino, pripadajočo L. L. 26. Tožnik je še uveljavljal, da pojma novih investicij kot je opredeljen v 25. členu ZDen, ni mogoče enačiti s pojmom investicijskih vlaganj oziroma investicij na splošno. Prvostopenjski organ v zvezi s tem pojasnjuje, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne in se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, ali pa za razliko v vrednosti plača odškodnina. Prvostopenjski organ se ne strinja z zavezancem, da pojem "nova" investicija v določbi 25. člena ZDen pomeni le tiste investicije, ki se v naravi odrazijo v nastanku neke nove stvari, ki je ob podržavljenju ni bilo. Prav v primeru nastanka nove stvari namreč ne gre za vlaganje oziroma povečano vrednost nepremičnine. V predmetnem postopku je bilo tako ugotovljeno, da mansardni del stavbe B. v Ljubljani predstavlja novo stvar in zato ne gre za povečanje vrednosti v smislu 25. člena ZDen, kar pa je imelo za posledico, da se ta del objekta denacionalizacijskemu upravičencu ni mogel vrniti v naravi. Tako je bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča. 27. Prvostopenjski organ zaključuje, da znaša razlika med vrednostjo denacionaliziranega dela objekta v času podržavljenja ter času njegove vrnitve, zmanjšana za višino že določene odškodnine L. L., 88.852,26 EUR. MOL je upravičena do povrnitve vlaganj v denacionalizirani del stavbe v tej višini, saj so zato izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Ta znesek je dolžan izplačati tožnik kot zavezanec za povrnitev vlaganj na način, kot je določen v izreku izpodbijane odločbe. Pri določitvi roka za izplačilo je prvostopenjski organ upošteval dosedanjo sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča, upošteval pa tudi gmotni položaj tožnika ter skladno s tem določil, da mora znesek večvrednosti denacionaliziranega objekta povrniti MOL v 15-ih enakih letnih obrokih.

**Povzetek drugostopenjske odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4903-2/2015-6 z dne 24. 10. 2019:**

28. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 4903-2/2015-6 z dne 24. 10. 2019 zavrnilo, prav tako zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov. Drugostopenjski organ se pridružuje vsem zaključkom prvostopenjskega organa ter najprej kratko opredeljuje predmet postopka ter citira določbo petega odstavka 25. člena ZDen. Ugotavlja, da je MOL pravna naslednica investitorice vlaganj v denacionalizirano stavbo, to je pravna naslednica Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana. Iz zbranih dokazov je razvidno, da so se vsa vlaganja izvedla v obdobju 1982 do 1984, torej še pred uveljavitvijo ZDen. Prvi pravni naslednik Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana je s 1. 1. 1990 postala Občina Ljubljana Center, po 113. členu Stanovanjskega zakona in 51. člena Zakona o lokalni samoupravi pa je nepremičnina v celoti pripadla MOL, kar pomeni da je ta upravičena zahtevati povrnitev ugotovljenih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino.

29. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri ugotavljanju višine vlaganj v stanovanja in poslovna prostora v stavbi na B. v Ljubljani pravilno uporabil določbo 44. člena ZDen, ter določbe Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja. Drugostopenjski organ zato zavrača tožnikovo pritožbeno navedbo, da prvostopenjski organ ni ravnal pravilno, ko je vrednost vlaganj ugotavljal s pomočjo izvedenca gradbene stroke, saj je ta upošteval prej opisane določbe ZDen in pravilnika. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da MOL svoje zahteve ni zadostno utemeljila, saj je navedla, da je bila nepremičnina celovito prenovljena v letu 1984 na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-23/82-071 z dne 12. 7. 1982. Takrat je bila izvedena celotna sanacija prostorov in nosilnih konstrukcij ter prezidava stanovanj v funkcionalno celoto, kar vse izhaja iz tehničnega poročila k projektu prenove hiš B. in K., ki je bil izdelan v letu 1982. Po presoji drugostopenjskega organa izvedena dela presegajo redna vzdrževalna dela na objektu in je zato MOL upravičena do povrnitve ugotovljenih vlaganj.

30. Drugostopenjski organ soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da so določene pripombe tožnika, ki jih je podal na izvedeniško mnenje in so podrobneje pojasnjene v izpodbijani odločbi, utemeljene ter jih strnjeno povzema. Drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ v skladu z določbami Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemom točkovanja ter v skladu s Pripomočkom za ugotavljanje vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov pravilno popravil izračun vrednosti denacionaliziranega premoženja v času podržavljenja in v času vračanja.

31. Drugostopenjski organ kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove pritožbene navedbe, da ni v celoti zavezan za plačilo odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirani del stavbe, saj sta to premoženje z dodatnim sklepom o dedovanju po pokojnem A. A. prejela pokojni D. D. do 1/3, tožnik pa do 2/3. D. D. in tožnik sta namreč v notarskem zapisu sklenila dedni dogovor, da vse preostalo premoženje denacionalizacijskega upravičenca A. A., tudi vse odškodnine za več in manjvrednost nepremičnine na naslovu B. v Ljubljani, prevzema tožnik.

**Povzetek tožbenih ugovorov - tožba z dne 17. 12. 2019:**

32. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču primarno predlaga, da ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo odpravi, podrejeno pa, da ugotovi, da je odločitev nezakonita in jo odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi, da mu MOL povrne priglašene stroške za pravno zastopanje v upravnem postopku na prvi stopnji, vključno s stroški pritožbenega postopka in stroški upravnega spora, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

33. Tožnik uvodoma opozarja, da je izpodbijana odločitev napačna, nezakonita in se je ne da preizkusiti, z njo pa so bila tožniku kršena tudi upravnoprocesna in ustavnoprocesna jamstva ter nesorazmerno in neustavno poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine v povezavi z njeno gospodarsko funkcijo. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, vendar pa se je upravni organ selektivno opredelil le do nekaterih njegovih pritožbenih navedb, pritožbo pa pavšalno zavrnil kot neutemeljeno.

34. Tožnik uvodoma podaja ugovore svoje pasivne legitimacije v postopku, saj mu je bila z izpodbijano odločbo naložena v plačilo tudi odškodnina iz naslova vlaganj za tisti del stavbe v Ljubljani, B., do katerega ni upravičen kot dedič denacionalizacijskega upravičenca oziroma na katerem se ni vzpostavila lastninska pravica v njegovo korist. Za tako odločitev tožena stranka ni imela podlage niti v dejanskem stanju niti v zakonu. Odločba tožene stranke bi se v delu premoženja, do katerega je upravičen pokojni D. D., morala glasiti nanj in ne na tožnika. Tožnik je namreč v postopku denacionalizacije imel za njegov del premoženja le status skrbnika za posebne primere oziroma je bil pooblaščenec. Drugačno stališče pomeni ustavno nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnika, ki mu jo zagotavlja 33. člen Ustave. Na drugačno presojo ne more vplivati niti vsebina dednega dogovora, sklenjenega med tožnikom in pokojnim D. D. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ si namreč dedni dogovor razlagata napačno. Na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju po pokojnem A. A. je D. D. podedoval en pritlični prostor ter stanovanji v prvem in drugem nadstropju stavbe, tožnik pa drugi poslovni prostor ter po dve stanovanji v prvem in drugem nadstropju. Skladno s tem sta podedovala tudi ustrezna deleža na skupnih prostorih, delih in napravah. Nobenega dvoma torej ne more biti, da bi lahko MOL zahtevala odškodnino iz naslova vlaganj za 1/3 zneska odškodnine le od dedičev pokojnega D. D. 35. Iz vsebine dednega dogovora med tožnikom in pokojnim D. D. ne izhaja, da bi tožnik prevzel nase breme plačila odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, kot to zmotno zaključuje tožena stranka. O tem tožena stranka tudi ni izvedla ugotovitvenega postopka in tožniku ni dala možnosti, da se glede tega vprašanja izjasni, na kar je opozoril tudi v pritožbi, vendar pa se drugostopenjski organ o tem ni izjavil. Tožnik je že v pritožbi zoper odločbo, ki je bila izdana v prvotnem postopku, obrazloženo in dokazno podprto ugovarjal svoji pasivni legitimaciji za del zahtevka iz naslova vlaganj, ki se nanašajo na del nepremičnine, ki ga je podedoval D. D. Drugače kot v prvotnem postopku se je tožena stranka v tem postopku oprla na vsebino notarskega sporazuma in bi zato morala dati tožniku možnost, da se izjavi. Če organ odločanja med postopkom spremeni svoj materialnopravni pristop k obravnavi zadeve in na novo ugotavlja dejansko stanje glede bistvenih dejstev, mora biti stranka v dokaznem postopku na to posebej opozorjena in ji mora biti pred izdajo odločbe dana možnost, da se do novega dejanskega in materialnopravnega stanja zadeve opredeli. Tudi sicer vsebina notarskega zapisa ne podpira razlage o zavezancu za povrnitev vlaganj v denacionalizirani del stavbe, kot ga je sprejela tožena stranka. Iz točke 3. in točke 4. tega dednega sporazuma namreč izhaja dogovor med pokojnim D. D. in tožnikom, da tožnik odstopi svoj dedni delež 1/3 na premoženju iz točke 3. V tej točki je bilo opredeljeno le premoženje, ki je bilo v času sklepanja dednega dogovora še predmet odločanja v denacionalizacijskih postopkih, vključno z odškodninami iz zadev proti Republiki Sloveniji, niso pa bile omenjene nobene obveznosti, ki bi v korist denacionalizacijskega zavezanca bremenile denacionalizacijske upravičence oziroma njihove dediče. Takšen tudi ni bil dogovor med pokojnim D. D. in tožnikom. Takšni zaključki tožene stranke niso niti življenjsko logični, saj noben dedič denacionaliziranega premoženja ne bi prevzel nase obveznosti, ki izvirajo iz tistega dela tega premoženja, ki ga ni prevzel v svojo last. 36. Tožnik se v nadaljevanju opredeljuje do vprašanja pravnih posledic založitve potrebnih stroškov za postavitev izvedenca v upravnem postopku. Iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da je dokazno breme za utemeljenost zahteve za povrnitev vlaganj na vlagatelju zahtevka, s tem pa tudi breme za založitev stroškov za izvedenca. Po določbi takrat veljavnega 116. člena ZUP/86 lahko organ, če se postopek uvede na zahtevo stranke in pričakuje, da bodo nastali posebni izdatki v gotovini, s sklepom določi, naj stranka zanje založi potrebni znesek. Če stranka tega ne stori, lahko organ opusti izvedbo dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu. Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da mora upravni organ po izteku roka za založitev stroškov opustiti izvedbo dokaza ter odločiti na podlagi zbranih dokazov in dokumentov upravnega spisa, če stroški za izvedbo dokaza niso založeni, kar bi v konkretni zadevi pomenilo, da bi morala tožena stranka zahtevo MOL zavrniti, saj ta ni izkazala, katera investicijska vlaganja je izvedla in kakšna je bila njihova višina. Tožena stranka je s sklepom z dne 22. 3. 2011 za izvedenca in cenilca gradbene stroke določila izvedenca M. M., MOL pa naložila, da mora založiti znesek 900,00 EUR za stroške izvedenskega dela, in sicer v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, prvostopenjskemu organu pa o tem predložiti dokazilo. V 7. točki tega sklepa je prvostopenjski organ MOL opozoril, da v primeru, če znesek za stroške izvedenskega dela ne bo založen, to izvedensko delo ne bo opravljeno, prvostopenjski organ pa bo o zadevi odločil na podlagi dokumentov iz spisa. MOL dokazila o plačilu zneska za stroške izvedenskega dela v določenem roku 8 dni od vročitve sklepa ni predložila prvostopenjskemu organu, vendar pa kljub temu prvostopenjski organ ni ravnal v skladu s 7. točko sklepa z dne 22. 3. 2011, pač pa je toženo stranko s pozivom št. 490-38/2009-44 z dne 13. 4. 2011 pozval, naj pojasni, zakaj tega ni storila. MOL je šele v odgovoru z dne 21. 4. 2011 pojasnila, da zahtevanega zneska ni založila zaradi smrti izvedenca M. M. Ta je umrl ... 2011, kar pa je po poteku roka za založitev sredstev, ki je iztekel 31. 3. 2011. Kljub navedenemu je prvostopenjski organ 7. 6. 2011 izdal nov sklep št. 490-38/2009-65, v katerem je ugotovil, da je MOL po poteku roka dne 3. 6. 2011 plačala predujem po sklepu z dne 22. 3. 2011 ter določil novega izvedenca gradbene stroke. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je prvostopenjski organ zavrgel kot nedovoljeno, njegova pritožba zoper ta sklep pa je bila pri drugostopenjskemu organu zavrnjena z utemeljitvijo, da bo tožnik ugovore o tem lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari.

37. Prvostopenjski organ je torej mimo uveljavljene sodne prakse Upravnega sodišča in mimo svojega napotila ravnal v nasprotju z določbo 116. člena ZUP/86, ne da bi ob tem utemeljil javni interes za tako ravnanje. Neobrazloženo je vztrajal pri izvedbi dokaza z izvedencem, četudi MOL ni založila predujma, njen zahtevek pa je zahtevek, s katerim lahko tisti, ki meni, da je upravičen do vračila odškodnine, prosto razpolaga. Do vračanja vlaganj v postopku denacionalizacije ne pride avtomatično, pač pa mora tisti, ki se odloči za uveljavljanje zahtevka za povrnitev vlaganj, za to predložiti dokaze, zahtevek utemeljiti ter biti aktiven pri varovanju svojih pravnih in ekonomskih interesov. Iz narave zahtevka po 25. in 60. členu ZDen torej izhaja, da ni v ospredju javni interes in zato tudi tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi po uradni dolžnosti v konkretni zadevi skrbela za zahtevek MOL kot za zahtevek javnega interesa. S tem je kršila načelo "enakosti orožij" strank v postopku in tožnika postavila v očitno neenakopraven položaj v razmerju do MOL, s čimer je bila tožniku kršena tudi ustavno varovana pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Od uradne osebe, ki vodi postopek, tretji odstavek 134. člena ZUP/86 zahteva, da mora dati stranki možnost, da uveljavi pravice, ki gredo v ugotovitvenem postopku, vendar le pod pogojem, če te možnosti prej ni imela. Tožena stranka pa je s tem, ko je MOL po več kot dveh mesecih od zamude roka za založitev sredstev za izvedenca pozvala, naj se opredeli, zakaj predujma ni založila, dala 134. členu ZUP/86 pomen, ki ni skladen z vsebino pravice do izjave in presegla ustavno varovane okvire pravice iz 22. člena Ustave. Roki, s katerimi organ odločanja stranki postopka naloži procesna dejanja v dokaznem postopku, imajo naravo rokov za opravo procesnih dejanj, s katerimi se izpolnjujejo procesne predpostavke postopka. Če roki niso podaljšani na predlog tistega, ki bi moral procesno dejanje na poziv organa odločanja izvršiti, je treba tem rokom pripisati prekluzivno naravo. V predmetni zadevi MOL podaljšanja roka ni zahtevala, kar pomeni, da je sklep št. 490-38/2009-65 z dne 7. 6. 2011 nezakonit in ga je treba odpraviti. Posledično je nezakonita tudi izpodbijana odločba. Vse navedeno je tožnik uveljavljal že v pritožbenem postopku, vendar pa se drugostopenjski organ do teh pritožbenih navedb ni opredelil. 38. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja več očitno napačnih in materialnopravnih spornih stališč tožene stranke glede uporabe določbe 25. člena ZDen. Tako je tudi zmotno stališče, po katerem je za ugotovitev obstoja novih investicij v smislu te določbe treba najprej ugotoviti vrednost denacionalizirane nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja, ki se ugotavlja z izvedencem, nakar pa ta izvedenec, kolikor se ugotovi povečanje vrednosti, ugotavlja obstoj in vrednost investicijskih vlaganj vlagatelja zahteve. Prav tako je zmotno tudi stališče tožene stranke, da za pravico vlagatelja, ki ga ima po 25. členu ZDen, ni pomembno iz katerih virov so se financirala vlaganja, napačno pa tudi stališče, da ima zavezanec za vračilo denacionaliziranega premoženja pravico zahtevati odškodnino zaradi povečanja vrednosti nepremičnine v vsakem primeru, tudi takrat, ko je investicije izvršil najemnik ali kdo drug in ne zavezanec za vračilo. Tožena stranka je prezrla tožnikova materialnopravna izvajanja glede vsebine urejanja 25. člena ZDen in svoje odločitve o tem ni obrazložila, izognila pa se je tudi opredelitvi glede navedb tožnika o dejanski neizkazanosti temelja odškodninskega zahtevka, ki ga uveljavlja MOL. Tožnik je ves čas postopka opozarjal na dejstvo, da MOL ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, tako glede temelja kot glede vsebine svojega zahtevka, in je zato zmotno stališče tožene stranke, da za ugotovitev investicijskih vlaganj zadostuje izvedba dokaza z izvedencem. To kaže dejstvo, da je tožena stranka MOL večkrat pozvala k opredelitvi zahtevka, tudi na ustni obravnavi. Tožnik trdi, da MOL manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo dokaza z izvedencem, čemur je pritrdil tudi drugostopenjski organ v odločbi št. 4903-2/2015/2 z dne 8. 1. 2016, ki je bila izdana v prvotnem postopku. Izvedensko mnenje, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, tudi ni bilo dokončano.

39. Tožnik meni, da bi morala MOL najprej dokazati, ali so bila nova vlaganja v smislu 25. člena ZDen sploh izvedena, kdo jih je izvedel in kdo financiral, šele nato pa bi se lahko izvedel dokaz z izvedencem o tem, ali so ta nova investicijska vlaganja neposredno vplivala na povečano vrednost nepremičnine v obsegu, ki daje vlagatelju pravico do uveljavljanja zahtevka po 25. členu ZDen. Tak pristop v postopku je zahteval tudi drugostopenjski organ v prej navedeni odločbi z dne 8. 1. 2016. Namesto tega pa se je prvostopenjski organ postavil na stališče, da temelj zahtevku MOL predstavlja že ugotovitev povečanja vrednosti nepremičnine s strani izvedenca, temu pa je nato pritrdil še drugostopenjski organ, četudi je v prvi odločitvi zavzel drugačno stališče. Posledično je tožena stranka ugotovljeno višino odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirani objekt v celoti oprla na nedokončano izvedeniško mnenje, kar pa pomeni, da je napačno uporabila materialno pravo, kot tudi napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje v zadevi.

40. Po prepričanju tožnika se obstoj "nove investicije", ki je povečala vrednost nepremičnine, ne more dokazovati le s projektno dokumentacijo, na katero se je sklicevala MOL ter z izvedencem in s strani tožene stranke naknadno pridobljenim gradbenim dovoljenjem, pač pa bi morala MOL njen obstoj te investicije dokazati z dokumentacijo, iz katere bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, katera dela na nepremičnini so bila opravljena in kdo jih je financiral. Gradbeno dovoljenje in projektna dokumentacija ne moreta sama po sebi dokazovati oziroma izkazovati obstoja novih investicij, ki povečujejo vrednost nepremičnine, odsotnost listinskih dokazov pa ne more nadomestiti dokaz z izvedencem. Ker je bila trditvena podlaga MOL pomanjkljiva, tožena stranka ne bi smela sama raziskovati dejanskega stanja glede zatrjevanih vlaganj in s tem dopolnjevati navedb MOL. Po prepričanju tožnika bi morala MOL za izkazanost utemeljenosti zahteve iz 25. člena ZDen za povrnitev vlaganj v denacionalizirani objekt dokazati, da se je vrednost nepremičnine v času od podržavljenja do denacionalizacije povečala in da je povečanje vrednosti posledica njenih neposrednih novih investicijskih vlaganj v predmetno nepremičnino, torej dokazati vzročno zvezo, prav tako pa tudi dokazati, da je sama ali njen pravni prednik zagotovil vir financiranja investicij. Določbe 25. in 60. člena ZDen tudi ne dopuščajo razlage, da ni pomembno, ali je povrnitev vlaganj zahteval zavezanec za denacionalizacijo ali najemnik ali tisti, ki je vlagal v nepremičnino, saj že jezikovna razlaga 60. člena ZDen pove, da je stranka v postopku denacionalizacije tista oseba, ki je vlagala v nepremičnino. Prav zato bi morala tožena stranka v ponovljenem postopku vztrajati, da MOL predloži dokazila o tem, iz katerih virov se je financirala zatrjevana obnova denacionalizirane stavbe, saj ne zadošča le ugotovitev, da je MOL pravna naslednica Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine Ljubljana Center. Stališče, kot ga je zavzela tožena stranka, lahko privede do položaja, v katerem pride do neupravičene obogatitve MOL, saj bi ta prejela denarno nadomestilo tudi za vlaganja, v katera niti sama niti njen pravni prednik nista vložila finančnih sredstev. Drugostopenjski organ je ob prvem odločanju v odločbi z dne 8. 1. 2016 tako navedel, da iz podatkov v spisu izhaja, da so v sporni del nepremičnine vlagali tudi drugi vlagatelji (npr. N. N., družba O. Ljubljana, P., L. L.), da večvrednost objekta ni le rezultat vlaganj MOL in da je zato treba v postopku ugotoviti le znesek njenih vlaganj, do katerih je upravičena. Zahteval je tudi, naj se upošteva, da v povečanje vrednosti nepremičnine ne sodijo vzdrževalna dela in da je povračilo pravnim osebam omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine, pri čemer mora biti upoštevana tudi ustrezna amortizacija. Drugostopenjski organ je takrat tudi poudaril, da za utemeljenost zahtevka ne zadostuje, da upravni organ sam posredno ugotavlja višino upoštevanih vlaganj, do česar pa je prišlo v obravnavanem primeru. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati tudi višino vlaganj drugih oseb in v tem delu zahtevek MOL zavrniti.

41. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bil investitor vzdrževalnih oziroma obnovitvenih del v stavbi tudi P., kar naj bi po presoji tožene stranke povečalo vrednost vrnjene nepremičnine. Ta naj bi izvedla prenovo podstrešja, kar je za seboj nujno potegnilo tudi dela na preostalem objektu zaradi zagotovitve ustreznosti podlage za izgradnjo podstrešnih stanovanj. To dokazuje Pogodba o sofinanciranju prenove pri pridobitvi stanovanjske pravice na prenovljenem stanovanju št. 36-1/86 z dne 23. 1. 1986, do česar pa se tožena stranka ni opredelila, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka se prav tako ni opredelila do večkrat izpostavljenega ugovora tožnika glede neobstoja aktivne legitimacije MOL za povrnitev vlaganj v delu, kjer predloženi dokazi izkazujejo, da so v stavbo vlagale tudi druge osebe. Tožena stranka je očitno spregledala zahtevek L. L. za povrnitev vlaganj in dejstvo, da sta vlaganja v pritličje izvedla najemnika sama, to je L. L. in R., ki sta za ta dela pridobila gradbeno dovoljenje. O zahtevku L. L. je Upravna enota Ljubljana Center odločila z odločbo št. 464-154/98-55/MM z dne 31. 7. 2008, iz te odločbe pa je razviden tudi obseg njegovih prenovitvenih del, ki so se nanašala tako na konstrukcijski del stavbe, kot tudi na okna in vrata, pode - tlake in instalacije. Na enak način je vlaganja v prostore izvedel tudi najemnik R., le da ni vložil zahtevka za povrnitev vlaganj v denacionalizirani del objekta, ki ga je prenovil. Čeprav ta najemnik ni vložil zahtevka za povrnitev vlaganj, pa to ne pomeni, da lahko povrnitev vlaganj zahteva MOL, saj bi tako stališče pomenilo, da bi bila neupravičeno obogatena. Ker je tožena stranka med postopkom sama zbirala dokaze v korist MOL, ni razumnega razloga, zakaj ni pridobila tudi dokazov o dejanskih vlaganjih v denacionalizirani objekt in o vlagateljih in zakaj ni MOL pozvala k predložitvi ustreznih dokazov. Dejansko stanje o teh vprašanjih tako ostaja nepopolno ugotovljeno, stališča tožene stranke pa so posledica očitno napačne uporabe materialnega prava. Ker ni dvoma, da sta vlaganja v poslovni del objekta izvedla najemojemalca, so zahtevki MOL iz naslova vlaganj v ta del objekta neutemeljeni. Tožnik dodaja, da je pravno nedopustno, da bi upravni organ v zvezi z obravnavo istovrstnih zahtevkov različnih vlagateljev, ki izhajajo iz iste dejanske in pravne podlage, v ločenih postopkih ugotavljal različno stanje stvari oziroma različno vrednost istega dela nepremičnine. To pa pomeni, da je izračun višine odškodnine že iz tega razloga očitno napačen, saj temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Izločitev zahtevka za vlaganje v poslovni del stavbe pripelje obenem do položaja, da niso več podani zakonski pogoji za vložitev zahtevka po 25. in 60. členu ZDen, glede na višino povečane vrednosti nepremičnine. MOL pa, kot že navedeno, ni izkazala niti vira sredstev, četudi iz ustaljene sodne prakse (sodba Upravnega sodišča I U 1814/2016-10 z dne 25. 10. 2018) izhaja stališče, po katerem je prav vir sredstev, ki so bila do uveljavitve ZDen porabljena za vlaganje, pravno pomemben za odločanje v postopkih povrnitve vlaganj v denacionalizirano nepremičnino.

42. Tožnik navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi (str. 7) le pavšalno navedla, da je pridobila dodatno spisovno dokumentacijo, ki naj bi izkazovala, da je šlo v zvezi z vlaganji drugih najemnikov za posege, ki ne presegajo tekočih vzdrževalnih del na obstoječih objektih. Za to trditev ni navedla nobenih razlogov in se zato odločitve v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Na to je tožnik opozoril tudi v pritožbi, vendar pa se drugostopenjski organ do tega ni opredelil. Taka trditev tožene stranke pa je sicer neresnična, kar kažejo njene nadaljnje navedbe v izpodbijani odločbi, ko pojasnjuje, da tovrstnih podatkov ni mogla pridobiti pri Arhivu RS. Odločitev tožene stranke, da je MOL upravičena do celotne razlike v nastali vrednosti nepremičnine med časom podržavljenja in časom vračanja, nima podlage ne v spisovni dokumentaciji ne v ugotovljenem dejanskem stanju. Obstoj dokumentacije, ki kaže na to, da naj bi bile določene investicije izvedene, ne daje odgovora na vprašanje glede vira financiranja investicij oziroma podlage za ugoditev zahtevku MOL po višini. S takim stališčem je tožena stranka odstopila od odločitve drugostopenjskega organa v odločbi z dne 8. 1. 2016. V času prenove stavbe kot tudi v času uveljavitve ZDen je takrat veljavna stanovanjska zakonodaja določala, da se obstoječi stanovanjski fond vzdržuje, prenavlja in posodablja izključno z namenskimi sredstvi iz naslova najemnin, enako tudi poslovni prostori. Najemnine so takrat obsegala sredstva za upravljanje, sredstva za povrnitev sredstev za izgradnjo, sredstva za tekoče vzdrževanje ter sredstva za investicijsko vzdrževanje in amortizacijo. To pomeni, da bi v primeru, če bi se zahtevalo povračilo povečanja vrednosti zaradi vlaganj v denacionaliziran del objekta, ki v konkretnem primeru pomeni le ohranjanje vrednosti in uporabnosti obstoječe stavbe iz sredstev najemnin, to privedlo do položaja, da bi morali denacionalizacijski upravičenci dejansko plačati najemnino tudi za obdobje od odvzetja nepremičnine do vračila. Da so se vlaganja financirala iz zbranih najemnin priznava tudi MOL v svojih vlogah.

43. Tožnik pojasnjuje, da se se je v postopku spregledalo, da je objekt na B. v Ljubljani star objekt, ki je bil že večkrat amortiziran in so bila vsa morebitna investicijska vlaganja opravljena v skladu s Pravilnikom o minimalnih tehničnih in drugih normativih ter standardih za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih hiš ter poslovnih prostorov v stanovanjskih hišah v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 25/81). Vsa zatrjevana dela in prenove so bila izvedena po poteku amortizacijske dobe objekta, kar ne more predstavljati podlage za ugotavljanje večvrednosti. Navedeni pravilnik je tudi določal, da se za velika popravila šteje celotna ali delna zamenjava dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme ter obnovitvena dela na dotrajanih konstrukcijskih elementih in opravi v stanovanju po poteku dobe trajanja. Vse, za kar se zatrjuje, da so bile v predmetni zadevi investicije, so bile le velika popravila ter zamenjava in obnova amortiziranih delov, kar je stanovalcem omogočalo nadaljevanje normalne rabe stanovanjskih prostorov. Tožnik povzema še 6. člen tega pravilnika ter navaja, da zaključek tožene stranke, da je vsa sredstva za vlaganja zagotovila MOL, glede na to, da so se ta zagotavljala iz najemnin, temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, katera vlaganja v objekt je mogoče šteti za novo investicijo v smislu 25. člena ZDen, povzemanje predvidenih del iz projektne dokumentacije pa ne more vzpostaviti domneve o dejansko izvedenih delih, MOL pa v svojih vlogah tudi ni opredelila, za katera dela naj bi šlo. Tožnik ob tem ponovno poudarja, da upravni organ sicer lahko po lastni presoji zbira in izvaja dokaze, ne more pa nadomeščati trditvene podlage vlagatelja zahtevka, pač pa mora ostati v mejah postavljenih zahtevkov. S tem, ko je MOL le pavšalno zatrjevala obstoj vlaganj, tožena stranka pa nato povzela vsebino projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja ter predvidena dela štela za izvršena, je tožena stranka nedopustno dopolnila trditveno podlago MOL.

44. Tožnik še meni, da pojma "novih investicij", kot je opredeljen v 25. členu ZDen, ni mogoče enačiti s pojmom investicijskih vlaganj oziroma investicij na splošno. Če bi bil to namen zakonodajalca, ne bi uporabil pojma "nova investicija", saj pojem "investicija" že sama po sebi pomeni vlaganje finančnih sredstev v neko stvar. Z uporabo pojma "nova investicija" je zakonodajalec po prepričanju tožnika omejil obseg investicijskih vlaganj, v zvezi s katerimi se lahko zahteva odškodnina zaradi povrnitve vlaganj v denacionalizirano premoženje, le na tiste investicije, ki se v naravi odrazijo v nastanku neke nove stvari, npr. priključitev objekta na kanalizacijsko omrežje, napeljava elektrike, ki je prej ni bilo, ipd. Ni pa mogoče pod ta pojem umestiti investicijsko - vzdrževalnih del na objektu, s katerimi se zagotavlja normalna raba nepremičnine skladno z zahtevami časa oziroma zamenjava amortiziranih delov naprav v objektu. Takih "novih investicij" MOL v postopku ni izkazala. Iz vseh domnevno izvedenih del, ki jih je MOL le pavšalno zatrjevala, se pod pojem "nova" investicija v smislu 25. člena ZDen lahko uvrstijo le dela na podstrešju, ki so imela za rezultat nastanek novih stanovanj na uličnem delu stavbe, na dvoriščnem delu stavbe pa se je na mestu obstoječega stanovanja hišnice to povečalo na nezazidanem delu podstrešja. Ostale zatrjevane, a neizkazane investicije, niso "nove" investicije v smislu 25. člena ZDen, pač pa gre le za zagotavljanje normalne rabe stvari v obsegu, ki je bila že do tedaj omogočena uporabnikom kasneje denacionalizirane nepremičnine. Morebitna zamenjava amortiziranih in dotrajanih delov konstrukcije, elementov v stanovanju in stavbnega pohištva ter poseganja v konstrukcijo zaradi ustreznosti statike, kar je bil povezano z izgradnjo stanovanj na podstrešju, ki pa niso predmet vračila v naravi, ne morejo predstavljati novih investicij oziroma vlaganj, ki bi povečevala vrednost stavbe. Glede na zatrjevani čas investicij pa tudi ni dvoma, da so bila tudi ta vlaganja že amortizirana. Tožena stranka bi se do pojma "nove" investicije v smislu 25. člena ZDen morala opredeliti, vendar pa je namesto tega svojo odločitev oprla na neobrazloženo stališče, po katerem iz projektne dokumentacije razvidna dela avtomatično pomenijo novo investicijo v smislu 25. člena ZDen in povečanje vrednosti denacionalizirane nepremičnine.

45. Tožnik navaja, da kljub stališču, da bi bilo treba zahtevek MOL zavrniti, podaja tudi ugovore, ki se nanašajo na vsebino in način nedokončane izvedbe cenitve izvedenca gradbene stroke in ugotovljene višine odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, to je v tisti del stavbe, ki je bil tožniku vrnjen v naravi. Izvedeniško poročilo po mnenju tožnika ni izdelano v skladu s pravili stroke in temelji na očitno napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka zato na tako poročilo ne bi smela opreti svoje odločitve. Izvedenec se ni opredeljeval do ugovorov tožnika, kar je bilo tudi razlog, zaradi katerega je drugostopenjski organ odpravil prvo odločbo, ki jo je v postopku izdal prvostopenjski organ, tožena stranka pa je v ponovljenem postopku za te ugovore sama ugotovila, da so utemeljeni. Izvedenec je dokumentacijo, ki jo je imel na razpolago, uporabljal očitno selektivno v škodo tožnika, tudi z upoštevanjem dejstev, ki niso resnična in ne izhajajo iz te dokumentacije. Tožena stranka je nazadnje sama naredila izračun, česar po prepričanju tožnika ne bi smela narediti, saj ne razpolaga s strokovnim znanjem in gre za nalogo izvedenca. Izračun odškodnine ni le napačen, pač pa je tudi ugotovljen v nezakonito izvedenem postopku.

46. Tožena stranka na 16. in 17. strani izpodbijane odločbe navaja vsebino izvedenih del in se sklicuje na podatke dokumentacije, ne da bi pojasnila, za katero spisovno dokumentacijo gre, kar pomeni, da njene odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tudi sicer se večina zaključkov tožene stranke na prej navedenih straneh obrazložitve izpodbijane odločbe nanaša na del objekta v mansardi, ki pa ni predmet vračila v naravi in tudi ne bi smel vplivati na izračun povečanja vrednosti nepremičnine v delu objekta, ki se je vračal v naravi. Tožena stranka ni pojasnila, katera dela so bila izvedena v delu objekta, ki je bil vrnjen v naravi, njene navedbe glede izvedenih del pa so tudi neresnične, saj nekatera dela niso bila izvedena. Napačna je ugotovitev tožene stranke glede obnove stopnišča, saj se ograja ni zamenjala, pač pa le pobarvala, stopnišče pa je ostalo enako. Zamenjale so se le pohodne deske, kar je v skladu s 30 letno amortizacijsko dobo. V stanovanjih so se zamenjali podi brez posegov v nosilno konstrukcijo, razen na manjšem delu objekta, kjer so bili zamenjani leseni stropi. Ne drži navedba tožene stranke, da naj bi se zamenjala vhodna vrata. Objekt je pod spomeniško zaščito in zato posegi v stopnišče in zunanji izgled objekta tudi sicer niso bili dovoljeni. Prav tako se gradbena dela niso izvajala na zidovih, ki so večje debeline, pač pa so bile stene le pobarvane. Vsi posegi v stene, kot izhajajo iz obrazložitve tožene stranke na 16. in 17. strani izpodbijane odločbe, so bili izvedeni izključno zaradi izdelave novih podstrešnih stanovanj. Ker ta niso bila predmet vračanja v naravi, se ta dela ne morejo upoštevati kot tista dela, ki povečujejo vrednost vrnjenega dela nepremičnine, čeprav so del skupnih delov in naprav, kot to pojasnjuje izvedenec. Na ugotavljanje večvrednosti namreč vplivajo le tisti posegi v denacionalizirane dele stavbe, ki so bili vrnjeni v naravi in so neposredno vplivali na povečanje njegove varnosti in uporabnosti in s tem večvrednosti. Zaradi izgradnje stanovanj v mansardi se statičnost obstoječega objekta ni izboljšala, pač pa so bila potrebna dela ohranitev obstoječe statične ustreznosti stavbe. Enako to velja za izdelavo ostrešja, ki se je izdelalo izključno zaradi izdelave novih mansardnih stanovanj. Menjava kritine ni bila potrebna, je pa bil objekt zaradi padavin v času izvajanja del izpostavljen vlagi, ki še do danes ni v celoti odpravljena. Telefoni so bili v objekt nameščeni v režiji stanovalcev, ki so priključitev financirali iz lastnih sredstev. Prostor, ki ga tožena stranka označuje kot "shramba" je bil v času podržavljenja drvarnica in zato ne more biti obravnavan kot poslovni prostor.

47. Tožnik navaja, da je tožena stranka spregledala dejstvo, da je povrnitev vlaganj v poslovne prostore zahteval L. L., ki je, tako kot drugi najemnik R., ta vlaganja izvedel sam, za kar sta oba najemnika pridobila gradbeno dovoljenje. Obseg vlaganj L. L. je razviden iz predračuna gradbenega podjetja S., ki je izvajalo dela, razviden pa je tudi iz odločbe Upravne enote Ljubljana - Center št. 464-154/98-55/MM z dne 31. 7. 2008. Sklicevanje tožene stranke zgolj na lokacijsko dovoljenje za posege, na podlagi katerega je bilo nato izdano gradbeno dovoljenje za prenovo poslovnih prostorov v stavbi, ne more biti pravno upoštevno za presojo obsega obnovitvenih del, za katere MOL zahteva povrnitev vlaganj. Tudi sicer MOL nima podlage za zahtevek za povrnitev vlaganj v poslovne prostore, saj je dokazano, da ta vlaganja niso bila njena niti ni šlo za vlaganja njenega pravnega prednika.

48. Glede točkovanja tožnik navaja, da bi se moralo primarno izločiti oba poslovna prostora, saj MOL dokazano ni vlagala vanju, pač pa sta vsa obnovitvena dela izvajala in financirala najemnika teh prostorov, kar izhaja tudi iz Pogodbe o sofinanciranju preureditve poslovnega prostora po programu prenove B., ki je bila sklenjena med Samoupravno stanovanjsko skupnostjo in L. L. MOL in njen pravni prednik nista z ničemer vplivala na morebitno povečano vrednost poslovnega dela stavbe in je zato izračun tožene stranke, pri katerem je upoštevala tudi vlaganja v poslovni del stavbe, materialnopravno zmoten. Iz točkovanja ni razvidno, v kakšnem razmerju so bili upoštevani posegi na skupnih delih in napravah za del nepremičnine, ki se je vrnil v naravi in del nepremičnine, ki so mansardna stanovanja. Dejansko stanje v tem obsegu je torej nepopolno ugotovljeno.

49. Podatki v tabeli na 22. strani izpodbijane odločbe so napačno opredeljeni, tako v delu, ki se nanaša na notranje zidove, saj obnova ni mogla predstavljati 27 % delež v celotni strukturi obnove, glede na to, da ni prišlo do izgradnje ali postavitve novih zidov, pač pa so se ti naredili le v mansardnem delu, kot tudi ne v delu, ki se nanaša na 17,90 % strukturni delež v kleti - temeljih. Klet v objektu ni nikoli obstajala, postavka klet - temelj pa se nanaša na poslovne prostore v pritličju, ki so jih obnavljali najemniki prostorov. Niti MOL niti izvedenec, pa tudi tožena stranka niso navedli razlogov za drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tabele torej izhaja napačno točkovanje. Posledično so izračuni na 28. in 29. strani obrazložitve izpodbijane odločbe že iz tega razloga napačni, upoštevan pa je tudi tudi napačni korekcijski faktor "fs-fr", saj bi se pri poslovnih prostorih moral upoštevati enak korekcijski faktor kot za vrednotenje pri vračilu, glede na to, da se gabariti prostorov niso spreminjali. Stropi so obokani, kar že samo po sebi predpostavlja, da se njihova višina ni spreminjala. V obstoječem vrnjenem delu nepremičnine je bila izvedena le armirana betonska plošča nad delom uličnega dela - sobe in na dvoriščnem delu med prvim in drugim nadstropjem, medtem ko je bila streha - strešna konstrukcija izvedena zaradi zgraditve mansardnih stanovanj, ki niso bila predmet vračanja v naravi. Iz komisijskega zaplembenega zapisnika je razvidno, da je bila streha v dobrem stanju, splošno pa je znano, da tovrstne strehe trajajo več stoletij.

50. Izvedeni izračun torej ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, izvedenec pa svojega dela ni dokončal, pač pa je to storila tožena stranka, četudi za to nima ustreznih znanj in ne podlage. Načelo ekonomičnosti postopka pri tem ne more prevladati nad načelom materialne resnice. Sedanja vrednost objekta bi morala biti izračunana v smislu 44. člena ZDen, z upoštevanjem predpisane valorizacije, kot velja za ostale zadeve v postopku denacionalizacije. Smisel upoštevanja valorizacije je, da odvzeto premoženje ne izgubi na vrednosti. Prav tako ni bila upoštevana amortizacija z znižanjem vrednosti, četudi tožena stranka trdi drugače. Vsak objekt je treba tekoče in investicijsko vzdrževati z namenom ohranjanja njegove uporabnosti, ni pa mogoče šteti, da take investicije povečujejo njegovo vrednost. Točkovalni zapisniki bi zato morali upoštevati amortizacijo in dobo trajanja posameznega elementa iz Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih normativih ter standardih za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih hiš ter poslovnih prostorov v stanovanjskih hišah v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 26/81). Upoštevati bi se morala vrednost celotne nepremičnine, vključno z mansardnim stanovanjem hišnice in podstrešjem, kot to določa 44. člen ZDen in kar so upoštevale vse dosedanje cenitve, narejene za potrebe predmetnega postopka. Ob podržavljenju se je namreč v mansardi že nahajalo stanovanje hišnice, ki se v postopku denacionalizacije sicer ni vrnilo, bi pa se moralo upoštevati pri izračunu vrednosti nepremičnine ob podržavljenju, saj je bilo sestavni del odvzete nepremičnine.

51. Tožnik ugovarja tudi odločitvi tožene stranke, ki mu je v plačilo naložila 6% obresti, saj za to ni podlage ne v zakonu ne v drugem predpisu. To v izpodbijani odločbi priznava tudi tožena stranka sama, ob tem pa se sklicuje na uveljavljeno sodno prakso. To po presoji tožnika ne more biti podlaga za naložitev obveznosti. Tožena stranka je s takim ravnanjem kršila načelo zakonitosti ali načelo legalitete iz 120. člena Ustave, ki upravne organe zavezuje, da odločajo na podlagi zakonov, ustave in drugih veljavnih predpisov. Tožnik se ob tem sklicuje še na določbo 44. člena ZDen, ki v sedmem odstavku ureja način plačila odškodnine upravičencu. Ob smiselni uporabi te določbe bi lahko tožena stranka MOL priznala le morebitne obresti v višini obresti na vloge za vpogled, pa še to v primeru, če bi MOL podala tak zahtevek. Ni razumnega razloga, da bi tožena stranka zavezanca za vračilo denacionaliziranega premoženja postavila v ugodnejši položaj glede priznanja obrestnega dela zahtevka v postopku odločanja o zahtevku glede povračila vlaganj v denacionalizirano stavbo v primerjavi z denacionalizacijskem upravičencem.

**Predložitev upravnih spisov:**

52. Sodišče je tožnikovo tožbo vročilo toženi stranki. Ta je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila. Prav tako tožena stranka ni odgovorila na nadaljnje pripravljalne vloge tožnika in odgovore MOL nanje, katerih vsebina je povzeta v nadaljevanju.

**Povzetek odgovora MOL na tožbo z dne 17. 2. 2022:**

53. Sodišče je tožnikovo tožbo vročilo tudi MOL, kot prizadeti stranki, ki je v odgovoru sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj da tožnik navaja dejstva, ki niso resnična, so zavajajoča in v nasprotju s predloženimi dokazi. Tožena stranka naj tudi sama nosi svoje stroške postopka. Sklicuje se na vse svoje vloge v upravnem postopku in izjave, ki jih je podala v postopku denacionalizacije.

54. MOL pojasnjuje, da je izjavo o povečani vrednosti denacionalizirane nepremičnine podal njen pravni prednik v skladu s 25. členom ZDen v letu 1994. Zahteva za povrnitev vlaganj je bila torej vložena pravočasno, še pred vrnitvijo nepremičnine tožniku. Ne strinja se s tožnikom, da v postopku ni bilo pridobljene dovolj relevantne dokumentacije za ugotovitev povečane vrednosti nepremičnine, saj so jo izvedenci ugotavljali na podlagi obsežne gradbene dokumentacije in točkovalnih zapisnikov, pa tudi s pregledom dokumentacije v Zgodovinskem arhivu in s pregledom pridobljenih podatkov pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine.

55. Tožnik obširno pojasnjuje, katera dela, ki so bila opravljena na stavbi na B. v Ljubljani, pomenijo redna vzdrževalna dela in katera po njegovi presoji investicijo, ki predstavlja bistveno povečanje vrednosti nepremičnine. Te trditve so pavšalne in brez dokazov, so pa tudi v nasprotju z ugotovitvami in dokazi, ki so bili pridobljeni v dokaznem postopku in v nasprotju z dejstvi, da je bilo povečanje vrednosti nepremičnine izkazano z izvedenci. V nasprotnem bi to pomenilo, da so izvedenci opravljali svoje delo brez ustrezne dokumentacije in da so bili vsi štirje v zmoti.

56. Tožnikove trditve, da v nepremičnino ni vlagala le MOL, pač pa tudi njeni najemniki, je zavajajoče in neresnično. MOL je že pojasnila, da najemniki niso nikoli vlagali v tuje prostore brez soglasja MOL in da so se vsa morebiti vložena sredstva poračunala skozi obdobje najema z znižano najemnino ali na kakšen drug način. Za katerokoli izboljšavo ali investicijo je moral najemnik skleniti pogodbo z najemodajalcem. V dokumentarnem gradivu ni listinske dokumentacije, da bi R. vlagal v najeti poslovni prostor, neresnična pa je tudi navedba, da je v stavbo vlagala Delovna skupnost strokovne službe P., pač pa je slednja sredstva prispevala za prenovo nepremičnine na K. v Ljubljani. V nepremičnino na B. je svoja sredstva vložil le najemnik poslovnega prostora L. L., kar izhaja iz sklepa, ki ga je sprejel Izvršni svet Občine Ljubljana Center št. 362-340/94-04/ŠK z dne 8. 12. 1994. Vlaganja so mu bila priznana in tudi povrnjena.

57. MOL navaja, da se je o delih, ki so bila izvedena na stavbi B. v Ljubljani, opredelil Izvršni svet Občine Ljubljana Center dne 8. 12. 1994. Pred izdajo prej navedenega sklepa je zapisal, da je bila med drugih izvršena celotna sanacija prostorov in nosilne konstrukcije, izvedene so bile prezidave stanovanj v funkcionalno celoto, na podstrešju, ki je bilo nadzidano, so bila izvedena tri nova stanovanja. V vsakem stanovanju so bile urejene sanitarije, v hišo pa na novo napeljana centralna kurjava. Obnovljena je bila strešna konstrukcija, okna in vrata ter podi. Na tej podlagi je Izvršni svet sprejel sklep, da se v denacionalizacijskem postopku uveljavlja bistveno povečanje vrednosti nepremičnine in predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke. Tožena stranka je temu predlogu sledila in imenovala izvedenca C. C. Pozneje sta bila v postopek pritegnjena še dva izvedenca, in sicer Č. Č., kasneje še M. M. MOL se je s končno ugotovljeno vrednostjo nepremičnine strinjala, ni pa se strinjal tožnik in se je zato postopek nadaljeval. 58. Ne glede na razhajanja v ugotovitvah izvedencev, pa so vsi trije, kasneje še izvedenec dr. I. I., ugotavljali bistveno povečano vrednost predmetne nepremičnine, kar izhaja iz njihovih mnenj, na katera se MOL sklicuje, še zlasti na mnenje C. C., ki na 3. in 4. strani Cenitvenega poročila št. 2/96 našteva vrsto pridobljene dokumentacije in navaja, katera dela so bila izvedena na objektu. Ker so pri ugotavljanju večvrednosti poleg investitorja sodelovale tudi osebe, ki so bile seznanjene z deli na nepremičnini, kot tudi oseba, ki je bila v času prenove nadzorni organ na objektu, je bilo dovolj dokazov o tem, katera dela so bila izvedena in na kakšen način. Celovito prenovo dokazuje tudi dejstvo, da so bili takratni stanovalci v času prenove preseljeni v nadomestna stanovanja, ki so jim bila ponujena v začasno ali trajno preselitev, za poslovne prostore pa je bilo zahtevano, da se za krajši čas zaprejo. V nadaljevanju je tožena stranka po izvedbi dokazov z izvedenci in po pregledu arhivske dokumentacije ugotovila obstoj treh novo izdelanih stanovanj v mansardi in o tem izdala odločbo.

59. MOL je tožniku po pravnomočni vrnitvi stanovanj in poslovnih prostorov izplačala tudi odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen, medtem ko tožnik MOL ni povrnil ocenjene večvrednosti, pač pa skuša ves čas prikazati, kot da večjih vlaganj v stavbo ni bilo, oziroma, da ta niso dokazana, saj se zaveda, da je s pretekom časa vse težje ugotoviti stanje prenove. MOL poudarja, da je prvi izvedenec imel največ podatkov o prenovi, in sicer ne samo na podlagi gradbene dokumentacije, pač pa tudi zaradi kratkega časa, ki je potekel od prenove. Razlika večvrednosti vrnjene nepremičnine, z upoštevanjem odbitka treh mansardnih stanovanj, se je ugotavljala še z izvedencem dr. I. I., ki je izračunal razliko večvrednosti na podlagi iste dokumentacije, to je projektne dokumentacije k gradbenemu dovoljenju iz leta 1982 in točkovalnih zapisnikov. Povečana vrednost se ugotavlja po točkovalni metodi v skladu s 44. členom ZDen v povezavi s podzakonskimi akti in ne odraža realne tržne vrednosti. Tako ocenjevanje zahteva specifična znanja, ki jih izvedenec dr. I. I. nedvomno ima in mu ni mogoče očitati pristranskosti ali nestrokovnosti. Izvedenec je podal več obširnih poročil glede izvedenih del in odgovoril tudi na pripombe tožnika. MOL ob tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča U 1046/1992-10, s katero je bilo pojasnjeno, da je vprašanje, ali je opravljena dela mogoče šteti za nove investicije in ali se je zaradi novih investicij povečala vrednost podržavljenega premoženja, treba ugotavljati s pomočjo izvedenca.

**Povzetek prve pripravljalne vloge tožnika z dne 5. 4. 2022:**

60. Tožnik se je na odgovor MOL odzval v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2022. Trdi, da v tožbi ni navajal, da v postopku ni bilo pridobljeno dovolj relevantne dokumentacije, pač pa, da je podal dokazno podprte trditve o tem, da MOL do izdaje izpodbijane odločbe ni zmogla bistvene in zadostne trditvene podlage tako glede opredelitve dejansko izvedenih novih investicij v objektu na B. v Ljubljani, kot tudi glede opredelitve višine vlaganj in virov vlaganj. Sklicuje se na določbo 25. člena ZDen, po kateri za ugotovitev obstoja novih investicijskih vlaganj ne zadostuje le ugotovitev razlike v vrednosti stavbe pred podržavljenjem in njeno vrednostjo ob vrnitvi, pač pa je treba predhodno ugotoviti nove investicije v smislu tega člena. MOL ni določno opredelila nobenega dokumenta in nobenih del, ki bi dajala podlago za ugotovitev "novih" investicij v smislu 25. člena ZDen, prav tako pa tudi ni odgovorila na tožnikov ugovor pasivne legitimacije na delu denacionaliziranega objekta, na katerem se je vzpostavila lastninska pravica v korist dediča pokojnega D. D. 61. MOL se sklicuje, da je bilo v predmetnem postopku izdelanih več izvedenskih mnenj, pozabi pa na dejstvo, da nobeno od teh mnenj ni bilo podlaga za izpodbijano odločbo. V predhodnih postopkih so bile odločitve tožene stranke odpravljene zaradi nesklepčnosti in dokazne nepodprtosti zahtevka MOL, tako po temelju kot tudi po višini. Opozarjanje MOL, da izvedenci svojega dela niso mogli opraviti brez ustrezne dokumentacije, je pavšalno in tudi ni relevantno. Tožnik izpostavlja, da izpodbijana odločitev temelji na nedokončanem izvedenskem mnenju dr. I. I., tožena stranka pa je, četudi ne razpolaga z znanji za oceno večvrednosti, sama izračunala in določila višino odškodnine, brez ustrezne relevantne podlage in zakonskega pooblastila.

62. Tožnik navaja, da MOL v odgovoru na tožbo ni navedla niti enega dejstva, s katerim bi ovrgla trditve tožnika o dejansko izvedenih vzdrževalnih delih na stavbi, pač pa je, enako kot v upravnem postopku, to zgolj pavšalno zatrjevala, kar pa ne zadostuje trditvenemu in dokaznemu bremenu za uveljavljanje odškodnine iz naslova večvrednosti denacionaliziranega premoženja. MOL v odgovoru na tožbo ponavlja svoje navedbe o tem, da je najemnik L. L. vlagal v najeti poslovni prostor in da najemniki v tuje prostore niso vlagali brez soglasja MOL, ne pojasni pa, s katerimi sredstvi je bila izvedena prenova teh poslovnih prostorov in kdo jih je zagotovil. MOL v postopku doslej še ni prerekala dejstva, da so se sredstva za financiranje tekočega in morebitnega investicijskega vzdrževanja zagotavljala iz sredstev pobranih najemnin. Tožnik opozarja na takrat veljavne predpise, po katerih se je obstoječi stanovanjski fond vzdrževal, prenavljal in posodabljal izključno z namenskimi sredstvi iz naslova najemnin, kar velja tudi za poslovne prostore. S tekočim investicijskim vzdrževanjem, za kar je šlo pri delih, za katera MOL uveljavlja zahtevek za povračilo, je bila omogočena konstantna uporabnost in ohranjanje vrednosti nepremičnin. Ta sredstva so obsegala sredstva za upravljanje, sredstva za povrnitev sredstev za izgradnjo, sredstva za tekoče vzdrževanje, sredstva za investicijsko vzdrževanje in sredstva za amortizacijo.

63. Objekt na B. v Ljubljani je star objekt, ki je bil že večkrat amortiziran in so bila vsa morebitna investicijska vlaganja opravljena v skladu s Pravilnikom o minimalnih tehničnih in drugih normativih ter standardih za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih hiš ter poslovnih prostorov v stanovanjskih hišah v družbeni lasti. Vsa dela in zatrjevana prenova so bila izvedena po poteku amortizacijske dobe, kar ni podlaga za uveljavljanje večvrednosti podržavljenega in nato denacionaliziranega premoženja. Šlo je za dela, ki so stanovalcem omogočala normalno rabo stanovanjskih prostorov. Minimalni standardi so določali tudi, kateri del vzdrževanja se zagotovi iz stanarin oziroma najemnin in kateri del vzdrževanja je dolžan zagotoviti imetnik stanovanjske pravice oziroma najemnik, poleg najemnine. MOL ni izkazala vlaganj lastnih finančnih sredstev v objekt, presoja tožene stranke, da je vsa sredstva za predmetna vlaganja zagotovila MOL, pa temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava.

64. Napačno je stališče MOL, da za utemeljitev zahtevka po temelju in višini zadostuje kratka in nekonkretizirana opredelitev Izvršnega sveta Občine Ljubljana Center glede del, ki naj bi bila izvedena v okviru prenove in vzdrževanja. Opis je splošen in premalo konkretiziran ter ni oprt na dokumentacijo, ki bi ga potrjevala. Tudi nadaljnja navedba MOL, da naj bi celovito prenovo stavbe dokazovalo dejstvo, da so bili takratni stanovalci preseljeni v času prenove, sama po sebi ne dokazuje novih investicij v smislu 25. člena ZDen. Življenjsko in logično je, da tudi ob rednih vzdrževalnih delih pride do položaja, da prostori, v katerih se izvajajo, ne nudijo ustreznih življenjskih pogojev.

**Povzetek odgovora MOL z dne 17. 5. 2022 na prvo pripravljalno vlogo tožnika:**

65. MOL v odgovoru na tožnikove navedbe pojasnjuje, da se je ves čas postopka sklicevala na izdano gradbeno dovoljenje in projektno dokumentacijo, ki se v originalu nahaja na upravni enoti in je bila večkrat pregledana, tudi od izvedencev, ki so obenem pregledovali še arhivsko dokumentacijo, ko so ocenjevali povečano vrednost nepremičnine na B. v Ljubljani. Listine, ki jih je pri svojem delu uporabil izvedenec dr. I. I., so navedene v poročilu. Tožena stranka je izvedenca imenovala v skladu s sodno prakso zaradi izračuna povečane vrednosti nepremičnine. Ocena vrednosti nepremičnine se izračuna na podlagi točkovalne metode v skladu s 44. členom ZDen, ki se bistveno razlikuje od tržnega izračunavanja vrednosti nepremičnine in zahteva posebno strokovno znanje, ki ga tožena stranka in MOL nimata. V stavbi so bila izvedena obsežna dela, ki so bila obračunana v takratnih dinarjih, obračun pa narejen po tržni ceni, pri čemer obračun izdatkov po računih ni metoda, ki bi se lahko uporabila v postopku denacionalizacije. Na podlagi izvedenih del in zapisnikov o točkovanju se torej pride do povsem drugačne vrednosti nepremičine, kot bi jo imela nepremičnina, če bi se ta računala po tržni vrednosti. Navedba tožnika, da se MOL ni izjasnila o višini vlaganj, torej ni utemeljena.

66. MOL se ne strinja z tožnikom, ki navaja, da posegi v konstrukcijo objekta, ki bi pomenili investicijska vlaganja, niso bili izvedeni. Ta trditev je v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi in navedbami v projektni dokumentaciji. V denacionalizacijskem postopku je bilo ugotovljeno, da izvedena dela predstavljajo velik poseg v konstrukcijo predmetne stavbe. To so ugotovili prav vsi imenovani izvedenci. Izvedenec C. C. je tako zapisal, da je bilo porušeno 80 % stavbe, dr. I. I. pa ocenil, da predstavlja poseg v konstrukcijo 56 %, kar je nato upošteval pri svojem izračunu. Tri mansardna stanovanja so bila izdelana na novo, pri tem pa je bila za izgradnjo pripravljena projektna dokumentacija h gradbenemu dovoljenju. Prav to dokumentacijo je izvedenec dr. I. I. uporabil pri končnem izračunu večvrednosti objekta, tožena stranka pa je nato njegovo vrednost zgolj korigirala po določenih postavkah točkovalnega zapisnika. To upravni organ lahko stori, saj je pri odločanju samostojen. O posegih v konstrukcijo se je izjavil tudi pravni prednik MOL, to je Izvršni svet Občine Ljubljana Center pred izdajo sklepa z dne 8. 12. 1994. 67. MOL ugovarja trditvi tožnika, da je bilo financiranje vlaganj izvedeno iz sredstev najemnin. Te namreč niso zadoščale za poplačilo izvedenih del. V preteklosti so se najemnine določale administrativno in niso bile dovolj niti za pokritje stroškov najnujnejših del. Sredstva iz najemnin se tudi niso zbirala na posebnem računu za vsako hišo posebej, pač pa so bila zbrana v enotno maso prihodkov, iz katere so se plačevala predvsem intervencijska dela. Prav zato je bil v letu 1991 sprejet zakon, ki je omogočil množično prodajo stanovanj pod ugodnimi pogoji, breme obnove stavb pa se je s tem prevalilo na posamezne etažne lastnine. Za obnovo dotrajanih zgradb v Stari Ljubljani je bil sprejet poseben program in so bila zagotovljena posebna proračunska sredstva, kot je to omogočil sprejeti odlok, ki je dopustil zadolževanje Samoupravne stanovanjske skupnosti ter pridobivanje sredstev preko organizacij združenega dela in drugih virov v skladu z odlokom.

**Povzetek druge pripravljalne vloge tožnika z dne 20. 7. 2022:**

68. Tožnik oporeka navedbam MOL in zatrjuje, da iz Cenitvenega poročila z dne 9. 12. 2013, na katerega se sklicuje MOL, nedvomno izhaja, da izvedenec dr. I. I. ni vpogledal v gradbeno ali katerokoli drugo dovoljenje, pač pa je svoje izvedeniško mnenje pripravil na podlagi majhnega obsega dokumentacije, to je na podlagi denacionalizacijske odločbe, komisijskega zapisnika iz leta 1945, vprašalne pole za zgradbo iz leta 1949, zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanj iz leta 1984 ter projekta št. 1/31-6/81 iz leta 1982. Izvedenec vpogleda ni razširil na relevantono arhivsko dokumentacijo, za katero MOL trdi, da je bila pregledana in da je služila kot podlaga za pripravo Cenitvenega poročila in izpodbijane odločbe.

69. Tožnik soglaša s stališčem MOL, da za izračun povečane vrednosti nepremičnine niti MOL niti tožena stranka nimata ustreznih strokovnih znanj, s katerimi razpolaga le izvedenec gradbene stroke. Tožnik je zato prepričan, da izračun vrednosti ne more temeljiti na izračunu, ki ga je naredila tožena stranka sama. MOL svojega zahtevka tudi sicer ni nikoli opredelila po višini, čeprav jo je tožena stranka k temu večkrat pozvala.

70. Tožnik trdi, da se MOL neutemeljeno sklicuje na 2. člen Zakona o graditvi objektov v delu, v katerem je razložen pojem "rednega vzdrževanja", in s tem utemeljuje, da naj bi poseg v konstrukcijo stavbe že sam po sebi dal zadostno podlago za trditev, da so bile v denacionaliziranem stanovanju izvršene nove investicije v smislu 25. člena ZDen. Zakon o graditvi objektov namreč ni veljal ne v času podržavljenja ne v času zatrjevane prenove in ne v času denacionalizacije in zato ne more biti podlaga za odločanje v upravnem sporu. Iz navedb MOL sicer izhaja, da je do posega v konstrukcijo stavbe prišlo izključno zaradi zgraditve novih stanovanj v mansardi, kar pa ni v ničemer povečalo vrednost denacionaliziranega dela stavbe, pač pa je šlo le za prilagoditev statičnosti objekta zaradi negativnih vplivov te gradnje na objekt. Gre torej za vlaganja, ki niso "nove investicije" v smislu določbe 25. člena ZDen.

71. MOL s pavšalnimi navedbami o tem, da naj obračunane najemnine ne bi zadoščale za poplačilo izvedenih del, ni odgovorila na vprašanje o virih financiranja novih investicij, brez katerega ni mogoče ugotoviti, ali je sploh upravičena do postavitve zahtevka za povrnitev vlaganj. Že iz jezikovne razlage drugega odstavka 60. člena ZDen namreč izhaja, da je stranka v postopku denacionalizacije tista oseba, ki je vlagala v nepremičnino, kar pomeni, da določbe petega odstavka 25. člena tega zakona ni mogoče razumeti na način, po katerem lahko zahtevek vloži zavezanec za denacionalizacijo, če v vrnjeni objekt ni vlagal svojih sredstev. MOL ni izkazala, iz katerih virov sredstev se je financirala zatrjevana obnova objekta na B. v Ljubljani. Tožnik ob tem opozarja, da je drugostopenjski organ v odločbi št. 4903-2/2015/2 izrecno poudaril, da je vir financiranja v konkretni zadevi pomembno dejstvo, saj MOL ne more zahtevati povračila iz naslova večvrednosti zaradi vlaganj v denacionalizirani objekt, če ne izkaže, da je sredstva za to zagotavljala sama ali njen pravni prednik. Dokaza, ki bi to potrjeval, MOL vse doslej ni predložila.

**Povzetek odgovora MOL z dne 16. 9. 2022 na drugo pripravljalno vlogo tožnika:**

72. MOL navaja, da je trditev tožnika, da izvedenec ni vpogledal v celotno projektno dokumentacijo, novota, saj doslej tega ni navajal. 73. Glede financiranja del iz zbranih najemnin je MOL že v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo tožnika pojasnila, da so se iz teh sredstev financirala le manjša vzdrževalna dela. Ta sredstva se niso zbirala na ravni posameznega objekta, pač pa so se združevala na mestni ravni in nato porabila tam, kjer je bilo to nujno potrebno. Za investicijska dela pa sredstva najemnin niso zadoščala, saj so bile te obračunane nizko in je zato večina stavb, posebej v starem mestnem jedru, propadala. V 80-ih letih se je zato izvedla akcija obnove hiš v tem delu mesta, tudi na stavbah B. in K. Vlaganja so bila opravljena izključno iz sredstev Samoupravne stanovanjske skupnosti, ki je za obnovo pridobila proračunska sredstva in posojila bank.

74. Tožnikova trditev, da projektna dokumentacija k gradbenemu dovoljenju ni bila dovolj pregledana, ne drži, saj so jo pregledali štirje izvedenci kot tudi tožena stranka. Na podlagi vseh ugotovitev so bile v dosedanjem postopku izdane delne odločbe, s katerimi se je odločalo o vrnitvi nepremičnine v naravi, na isti dokumentaciji pa temelji tudi odločanje v predmetnem postopku. Prvi je projektno dokumentacijo pregledal izvedenec C. C. v letu 1995 in 1996, nato še izvedenci Č. Č., M. M. in dr. I. I., ki je opravil tudi ogled na kraju samem. Gre za izvedence z dolgoletnimi izkušnjami, izvedenci pa so iz celotne projektne dokumentacije izbrali tisti del dokumentacije, ki jim je bila potrebna pri izvedbi dela. Enako so izvedenci ravnali tudi v vseh drugih primerih, ko se je odločalo o povečanju vrednosti vrnjenih objektov.

75. Projektno dokumentacijo je pregledal tudi prvostopenjski organ, ki je nanjo oprl svojo odločitev. Na 6. strani izpodbijane odločbe je tudi citiral opis iz tehnične dokumentacije, ki je del gradbene dokumentacije. Podstrešna stanovanja so se štela za novogradnjo in se zato niso vračala v naravi, preostali del stavbe, ki je bil vrnjen, pa je bil prenovljen. Ta del stavbe nima značaja novogradnje, po ugotovitvah vseh štirih izvedencev pa se je prenovil do te mere, da gre za bistveno povečanje njegove vrednosti.

76. MOL poudarja, da navedba tožnika, da naj se ne bi izjasnila o višini vlaganj, ne drži. O tem se je izjasnila tudi na zapisnik na obravnavi pri prvostopenjskemu organu v letu 2011 in se opirala na pretekle ugotovitve glede povečane vrednosti, nakar se je prvostopenjski organ odločil, da se za oceno večvrednosti določi izvedenec. MOL ima za vsa izvedena dela posamezne obračune, ki so bili plačani po takratnih tržnih cenah, kar pa ni mogoče uporabiti za izračun višine vloženih sredstev po točkovalni metodi, ki jo predpisujeta zakon in pravilnik. Gre za posebno metodo, ki se bistveno razlikuje od tržnega ugotavljanja vrednosti nepremičnine. Vsi štirje izvedenci so bili soglasni, da je bil opravljen velik poseg v konstrukcijo stavbe in da je zaradi teh posegov prišlo do bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine. Vse te posege, razen vlaganj ene fizične osebe, s katero je bila sklenjena posebna pogodba, je izvedel pravni prednik MOL, ki je tudi sklepal pogodbe z izvajalci, na podlagi katerih so bile nato obračunane izvedene storitve. Ker je izvedenec po pregledu dokumentacije in ogledu stavbe skrbno in strokovno opravil zaupano mu nalogo ter večkrat odgovoril na vprašanja, ki jih je zastavil tožnik, MOL predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

**Povzetek tretje pripravljalne vloge tožnika z dne 8. 11. 2022:**

77. Tožnik v tretji pripravljalni vlogi ponovno izpostavlja, da MOL med postopkom ni izkazala, iz katerih sredstev se je financirala zatrjevana nova investicija in kdo je investiral v preureditev stanovanj v mansardi. Tudi v odgovoru na njegovo drugo pripravljalno vlogo MOL le pavšalno navaja, da zbrana sredstva iz najemnin niso zadoščala za izvedena dela v stavbah in da so se vlaganja financirala iz sredstev Samoupravne stanovanjske skupnosti, posojil in dodatnih proračunskih sredstev. Za to svojo trditev MOL ni predložila nobenega dokaza niti je ni obrazložila. Da te trditve niso resnične, izhaja iz vsebine sklepa Občine Ljubljana Center, Sekretariata za občo upravo, št. 362-340/94-04/ŠK z dne 8. 12. 1994, na podlagi katerega je ta občina sklenila, da bo v postopku denacionalizacije stavbe na B. v Ljubljani uveljavljala bistveno povečanje vrednosti nepremičnine po 25. členu ZDen. V sklepu je navedba, da je bil investitor prenove Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana, ki je združevala sredstva prenove na mestni ravni ter da je bila prenova financirana iz sredstev vzdrževanja, to je najemnin, medtem ko je poslovni lokal v letu 1983 adaptiral najemnik. MOL sicer med postopkom ni predložila obračunov izvedenih del, na katere se sklicuje, čeprav trdi, da z njimi razpolaga, njene navedbe pa tudi niso substancirane.

78. Tožnik vztraja tudi pri svoji trditvi, da izvedenec dr. I. I. ni pregledal gradbenega ali drugega dovoljenja, pač pa mnenje pripravil na podlagi majhnega obsega dokumentacije. Da je temu tako, izhaja iz njegovega nedokončanega cenitvenega poročila. Sklicevanje MOL na izvedeniška dela ostalih treh izvedencev je neutemeljeno, saj so bila ta izdelana za povsem drug namen, in sicer za presojo utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka tožnika za vračilo stanovanj v mansardi. Na podlagi izvedeniških mnenj teh izvedencev je upravni organ ugotavljal, ali gre v zvezi z izgradnjo stanovanj v mansardi za tako bistveno povečano vrednost stavbe, ki ne utemeljuje njenega vračila v naravi oziroma nastanek nove stvari v smislu določb ZDen ter na tej podlagi odločil, da imajo stanovanja v mansardi značaj novogradnje. Iz izvedeniških mnenj izhajajo bistvena odstopanja ne le v sami ugotovljeni višini povečane vrednosti stavbe kot celote, temveč tudi glede nastanka "nove stvari" v smislu presoje zmožnosti vračanja objekta v naravi. Izvedenci so ugotovili povečanje vrednosti stavbe primarno zaradi izgradnje stanovanj v mansardi in ne zaradi domnevnih vlaganj v del objekta, ki je bil tožniku vrnjen v naravi. Tega povečanja izvedenci niso posebej ugotavljali ali ugotovili.

79. MOL se sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenca I. I., ki pa je bilo s kasnejšima mnenjema izvedencev Č. Č. in M. M. v bistvenem prepoznano za napačno, saj je temeljilo na podcenjeni vrednosti stavbe ob podržavljenju in precenjeni vrednosti stavbe ob vračanju ter na napačni ugotovitvi izvedenih del v stavbi. Izvedenca sta ugotovila drugačno stanje glede izvedenih posegov (da temelji niso bili porušeni in da se gabariti niso spremenili), da je stanje lesenih stropnih konstrukcij omogočalo funkcioniranje v nespremenjeni obliki, da pa ne bi preneslo dodatnih obremenitev zaradi preureditve mansarde. Iz nobenega od teh mnenj pa ne izhaja, da bi posegi, do katerih je prišlo zaradi izgradnje stanovanj v mansardi, bistveno prispevali k povečanju vrednosti preostalega dela stavbe, ki je bil vrnjen v denacionalizacijskem postopku. Izvedenska mnenja se s povečano vrednostjo dela stavbe, ki je bil denacionaliziran, niso ukvarjala, je pa bila to naloga izvedenca dr. I. I., ki je ni opravil. Vsebina delne odločbe št. 362-287/93-47/441-AN z dne 11. 2. 2004, ki jo je predložila MOL, potrjuje trditve tožnika, da je prišlo do posegov v konstrukcijo denacionaliziranega dela stavbe zaradi ureditve statične ustreznosti ob izgradnji stanovanj v mansardi, ostali posegi pa so pomenili le vzdrževalno investicijska dela, ki so omogočala nadaljnjo rabo stavbe ter ohranjanje njene vrednosti, to je zamenjavo dotrajanih in amortiziranih instalacij ter stavbnega pohištva, kar pa pomeni, da ni šlo za nove investicije v smislu 25. člena ZDen.

**Povzetek odgovora MOL z dne 1. 12. 2022 na tretjo pripravljalno vlogo tožnika:**

80. MOL v odzivu na tretjo pripravljalno vlogo tožnika poudarja, da se je v zadevi že večkrat izjasnila o viru sredstev ter o višini in o vrsti investicije. Nesporno je, da je po svojem pravnem predniku Samoupravni stanovanjski skupnosti Ljubljana Center v stavbo na B. v Ljubljani vložila ogromna sredstva. V letih 1982 do 1984 je kompletno prenovila šest stanovanj in dva poslovna prostora ter zgradila tri nova stanovanja na podstrehi. Vložena sredstva predstavljajo po izjavi njenega pravnega prednika in izvedencev celovito prenovo stavbe od temeljev do strehe. Izvedena dela so obsegala celotno sanacijo prostorov in nosilne konstrukcije, s prezidavo stanovanj in povezavo v funkcionalno celoto, v stanovanjih so bile urejene sanitarije s kopalnico, na novo napeljana električna in vodovodna napeljava, na novo postavljena okna, vrata in podi, nadalje v hišo napeljana centralna kurjava. Izvedena dela nedvomno pomenijo poseg v konstrukcijo stavbe. Vložena sredstva so se združevala s posebnim namenom, ki ga je zasledoval načrt prenove stare Ljubljane. Stavbe v tem delu mesta, vključno s stavbo na B., so bile v slabem stanju in potrebne celovite prenove. Investitor Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana Center je združeval sredstva na mestni ravni, tudi z delom najemnin, ki se niso vodila za vsako posamezno hišo, pač pa kot skupni fond, ki pa ni zadoščal niti za vzdrževanje stanovanj. Najemnine, enako kot danes, niso bile namenjene investicijskemu vzdrževanju, za kar je sicer predviden rezervni sklad, v katerem združujejo sredstva lastniki in ne najemniki. V času celovite prenove stavbe na B. v Ljubljani so bili vsi stanovalci preseljeni v nadomestna stanovanja. V denacionalizacijskem postopku je bilo doslej izdanih več delnih odločb, ostalo pa je nerešeno le še vprašanje povrnitve v vlaganj v stavbo, glede na ugotovljeno bistveno večvrednost nepremičnine glede na čas podržavljenja. Opisani način zbiranja sredstev Samoupravne stanovanjske skupnosti je določal takrat veljavni Samoupravni sporazum, ki je bil sprejet na podlagi 10. člena Zakona o samoupravni stanovanjski skupnosti (Ur. l. SRS, št. 8/74) v točki VI. Financiranje stanovanjske skupnosti.

81. Neizpodbitno je, da investicija v stavbo na B. v Ljubljani ni bila izvedena s sredstvi fizičnih oseb, najmanj pa s sredstvi najemnikov, razen najemnika poslovnega prostora L. L., ki pa je s pravnim prednikom MOL sklenil posebno pogodbo o vlaganjih in so mu bila vložena sredstva tudi povrnjena. Vlaganja v stavbo ne morejo biti sredstva tožnika, dediča upravičenca do denacionalizacije, ki mu je bila stavba vrnjena šele v letu 2000. Nobena druga oseba, razen lastnika, ni smela vlagati v stavbo brez pisnega soglasja lastnika in je bilo to z najemno pogodbo tudi prepovedano.

82. MOL navaja, da so tožnikova nasprotovanja o posegih, ki so bili izvedena na stavbi, nesprejemljiva. Ti posegi so razvidni iz projektne dokumentacije ter izvedenskih poročil. Z odločbo o denacionalizaciji se tri na novo izdelana podstrešna stanovanja tožniku niso vrnila v naravi. Glede na to, da se je s tem del investicije MOL že vrnil v obliki teh treh stanovanj, je bilo treba v postopku ugotoviti višino vlaganj v preostali del stavbe, to je v šest stanovanj in dva poslovna prostora s pripadajočimi skupnimi deli in napravami. To nalogo je po sklepu prvostopenjskega organa opravil izvedenec dr. I. I., ki je ugotovil večvrednost stavbe. Plačnik vseh izvedenih gradbenih in obrtniških del je bila investitorica Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana Center, posamezne pogodbe o tem pa so del obsežne projektne dokumentacije.

**Povzetek četrte pripravljalne vloge tožnika z dne 27. 6. 2023:**

83. Tožnik navaja, da MOL v odgovoru na njegovo tretjo pripravljalno vlogo zgolj povzema to, kar je zanjo nesporno, ne da bi to izkazala. Splošno znano je, da so bile stavbe, grajene v predvojnem obdobju, grajene solidno, po nacionalizaciji pa so bile slabo vzdrževane. Eden od glavnih ciljev privatizacije stanovanj je bil zato v zagotovitvi njihovega boljšega upravljanja in vzdrževanja. Z rednimi vzdrževalnimi deli nastajajo stroški, se pa s tem skozi daljše časovno obdobje ohranja vrednost stavbe. Redna vzdrževalna dela so popravila in zamenjava obstoječih elementov stavbe ter njenih naprav zaradi dotrajanosti. Če ne gre za zamenjavo gradbenega elementa in vgrajenih naprav pred potekom življenjske dobe, ne gre za izboljšave, ki bi presegale posle rednega vzdrževanja.

84. Temeljita prenova stavbe na B. v Ljubljani, kot to poimenuje MOL, je bila potrebna zaradi izgradnje mansardnih stanovanj, saj je bilo treba objekt dodatno statično ojačati. Drugi razlog za prenovo pa je bilo njeno slabo vzdrževanje ter dotrajanost elementov in stavbnega pohištva. Zamenjava električne in vodovodne napeljave, zamenjava dotrajanih podov in stavbnega pohištva sodi med redno vzdrževanje stavbe, s katerimi se doseže ohranjanje vrednosti stavbe in zaustavitev njenega propadanja. Ta dela ne sodijo med dela, ki bi pomenila nastanek nove stvari v smislu 25. člena ZDen. Nastanek take nove stvari so v stavbi na B. v Ljubljani le mansardna stanovanja, ki v postopku denacionalizacije niso bila vrnjena v naravi. MOL se še vedno ni izjasnila glede višine zatrjevanih vlaganj in glede vira sredstev za ta vlaganja, pač pa se le sklicuje na Zakon o samoupravni stanovanjski skupnosti.

85. Po drugi svetovni vojni je bilo značilno administrativno razdeljevanje stanovanj. Leta 1954 je bila sprejeta zvezna Uredba o upravljanju stanovanjskih hiš, po kateri so mestne občine in stanovalci preko hišnih svetov in stanovanjskih skupnosti pričeli upravljati stanovanjske hiše. Z Zakonom o stanovanjskem prispevku je bil 1. 1. 1956 uveden stanovanjski samoprispevek zaposlenih, ki je bil namenjen graditvi in obnovi stanovanj in prisoten vse do leta 1990. Ta način pobiranja prispevkov najemnikov in zaposlenih je bil močen finančni vir za pospeševanje stanovanjske gradnje in prenovo obstoječih stanovanj. Leta 1972 je bilo uzakonjeno namensko zbiranje sredstev za gradnjo stanovanj, ki so se zbirala pri podjetjih in drugih uporabnikih družbenih sredstev. Sredstva za gradnjo in prenovo stanovanj so se torej zbirala tako iz naslova najemnin kot tudi iz naslova prispevkov, ki so jih morali plačevati zaposleni. Glede na navedeno, tožnik vztraja pri trditvi, da so se finančna sredstva za vlaganja v stanovanjski objekt na B. v Ljubljani, in sicer predvsem za zgraditev treh mansardnih stanovanj, zagotavljala s plačili fizičnih oseb. MOL ni dokazala, da bi sama oziroma njen pravni prednik v zatrjevano prenovo vložila lastna finančna sredstva, ki bi imela vir v drugih sredstvih. Za presojo v konkretnem primeru ni pomembno le to, kdo je bil plačnik izvedenih del, pač pa tudi iz katerega vira so se financirala. MOL s posplošenim zatrjevanjem dejstev o tem ni izkazala ne po temelju ne po višini.

86. Navedba MOL glede narave sedanjih rezervnih skladov in vira njihovih sredstev so za predmetni postopek pravno neupoštevne, saj gre za inštitut, ki se je uveljavil v letu 2003. Sedanji obstoj rezervnih skladov ne daje podlage za trditev, da se najemnine, ki so se v relevantnem času zbirale z najemninami najemnikov družbenih stanovanj, niso uporabljale kot vir financiranja prenove stanovanj. Tudi navedbe MOL, da naj bi bile posamezne pogodbe in obračuni del projektne dokumentacije zelo obsežne in da jih zato ni mogoče predložiti kot priloge v dveh kopijah, ne zadostujejo za izpolnitev njenega trditvenega in dokaznega bremena, kar je tudi stališče sodne prakse. Zadostni trditveni podlagi v tem sporu ni bilo zadoščeno niti z angažiranjem sodnega izvedenca, saj ta svojega dela ni opravil in zaključil, temveč je njegovo delo samovoljno prevzela tožena stranka, ki pa za kaj takega nima potrebnih znanj. Nedokončano izvedeniško mnenje, tudi po stališčih sodne prakse ne more biti podlaga ne za trditveno podlago oziroma zahtevek MOL ne za izpodbijano odločitev. V dokazne namene glede višine zahtevka pa ne zadostuje niti predloženi predračun za izvedbo gradbenih in obrtniških del, v njem pa so tudi sicer zajeta vsa dela tako za stavbo na B., kot tudi za stavbo na K., ne da bi bila med objektoma razmejena. Ta predračun obenem kaže, da so bila v okviru rednega vzdrževanja vložena bistveno nižja sredstva, kot izhajajo iz ocene povečane vrednosti objekta iz izpodbijane odločbe.

**Povzete pripravljalne vloge MOL z dne 23. 11. 2023:**

87. MOL navaja, da tožnik ponavlja enake navedbe, kot jih je podajal že v upravnem postopku in v dosedanjih vlogah v tem upravnem sporu. Na te navedbe je odgovoril že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, nato še drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. MOL te enake navedbe tožnika zanika in jim ugovarja z enakimi argumenti, kot jih je podala že v upravnem postopku in v tem upravnem sporu. Meni, da sta izpodbijana in drugostopenjska odločba zakoniti in pravilni, tožbeni zahtevek tožnika pa ni utemeljen in bi ga moralo sodišče zavrniti.

88. MOL vztraja, da je šlo pri posegih v stavbo za nove investicije, zaradi katerih se je vrednost nepremičnine bistveno povečala. Vse to je izkazano z ustrezno sklepčno in substancirano trditveno podlago MOL, kot tudi z listinskimi dokazi, ki so v upravnem spisu zadeve, predvsem z izvedenskimi mnenji, zlasti izvedenskim mnenjem oziroma poročilom izvedenca dr. I. I. Vse navedbe tožnika so po prepričanju MOL namenjene le zavlačevanju postopka, s tem pa se zavlačuje tudi pravnomočna odločitev o sredstvih, ki bi jih moral tožnik povrniti MOL. Tožnik nima dokazov, ki bi izkazovali utemeljenost njegovih navedb. Napačna so tudi tožnikova razglabljanja o tem, kaj naj bi bila nova stvar, saj iz trditvene podlage in iz dokazne podlage MOL izhaja, da je bila nepremičnina praktično v celoti obnovljena, tudi konstrukcijsko, in je s tem nastala bistvena višja vrednost stavbe, ki je bila vrnjena tožniku. Dela je izvajala pravna prednica MOL Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana - Center iz sredstev, ki jih je imela na voljo za obnovo in nove investicije. Ta sredstva so bila zagotovljena v proračunu občine. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da naj MOL ne bi zmogla trditvenega in dokaznega bremena, tako glede višine vlaganj kot tudi glede virov sredstev. MOL šteje, da je trditveno in dokazno podlago za svoj zahtevek podala že v upravnem postopku in se nanjo sklicuje. Poudarja, da gre v predmetni zadevi za upravni spor glede odločitve upravnega organa in ne za upravni spor med tožnikom in MOL.

89. Glede virov sredstev za obnovo je MOL že pojasnila, da je bila obnova stavb naloga Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana - Center. Za obnovo je bil sprejet poseben program in zanj tudi zagotovljena proračunska sredstva. Na tak način so se obnavljale tudi nekatere druge stavbe v Stari Ljubljani. Zaradi posegov in investicij je tožnik dobil vrnjeno bistveno izboljšano stavbo večje vrednost in je zato na podlagi 25. člena ZDen dolžan ta vlaganja povrniti. Vrednost vlaganj je ugotovil izvedenec I. I. oziroma upravni organ. Ta je vrednost določenih investicij celo znižal ob upoštevanju tožnikovih ugovorov. Tožnikove navedbe, da naj bi bilo pomembno, kdo je plačnik izvedenih del in iz katerih virov so se financirala, je neupoštevno in neutemeljeno. MOL poudarja, da v zadevi ne gre za nov spor, v katerem bi morala MOL ponavljati svojo trditveno in dokazno podlago, saj jo je podala že v upravnem postopku. Vse ponavljajoče tožnikove navedbe po mnenju MOL ne omajajo in ne izkazujejo nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe, pač pa iz njegovih navedb izhaja, da nima in ne navaja nobenega konsistentnega argumenta oziroma novega dejstva, ki bi lahko vplival na pravilnost izpodbijane odločitve. Navaja še, da je tožbeni predlog tožnika v delu, kjer zahteva, da mu stroške postopka povrne MOL, neutemeljen in v zvezi s tem citira določbo 25. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, naj tožbo tožnika zavrne, ta pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Povzetek pete pripravljalne vloge tožnika z dne 14. 12. 2023:**

90. Tožnik prereka navedbe MOL iz pripravljalne vloge z dne 23. 11. 2023. Strinja se lahko z navedbami MOL, da gre v konkretni zadevi za upravni spor, ki teče med upravnim organom oziroma državo in tožnikom, vendar pa MOL v postopku nastopa kot stranski udeleženec in ima kot zato položaj stranke v postopku, postopek pa se vodi prav na podlagi njenega zahtevka. Ker MOL tožnikovim navedbam oporeka, je razumljivo, da tožnik na navedbe MOL odgovarja.

91. MOL v pripravljalni vlogi ponavlja trditev, da naj bi imela Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana - Center sredstva za obnovo zagotovljena v proračunu in da naj bi bil za obnovo sprejet poseben program, vendar pa tega ni dokazno podprla, medtem ko je tožnik za vse svoje trditve predložil dokaze. MOL sklepčne in substancirane trditvene podlage ne more dokazovati z izvedenskim mnenjem dr. I. I., ki tega mnenja tudi ni dokončal. Materialnopravno je napačno stališče MOL, da je šlo pri posegih v stavbo za nove investicije in za nastanek nove in obnovljene stavbe. Po ustaljeni sodni praksi obnova in oprema stanovanja ne predstavlja ustvarjanja nove stvari. Stavba je v denacionaliziranem delu ohranila svoj prvotni namen, nova stvar pa so lahko le stanovanja v mansardi, ki pa se tožniku niso vrnila. Šlo je le za vzdrževalna dela v denacionaliziranem delu stavbe, kar je bilo posledica amortizacije obstoječih elementov. Takšna vlaganja sama po sebi niso mogla vplivati na povečanje vrednosti denacionaliziranega dela stavbe.

92. Tožnik še navaja, da za izpodbijano odločbo ni bilo podlage v trditveni in dokazni podlagi MOL, kot vlagateljice za povrnitev vlaganj. Tožena stranka je v postopku delovala v korist MOL in v škodo tožnika, saj je bilo v postopku porušeno načelo "enakosti orožij".

93. Tožnik ob zaključku pripravljalne vloge popravlja svoj tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov postopka. Vztraja pri tožbenem predlogu, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, da jo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, doslej uveljavljani tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške postopka (tako po primarnem kot tudi po podrejenem tožbenem zahtevku) pa spreminja tako, da predlaga, naj mu tožena stranka povrne priglašene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Povzetek poteka glavne obravnave dne 24. 1. 2024:**

94. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnik in njegova pooblaščenka ter pooblaščenec MOL, medtem ko tožena stranka na obravnavo ni pristopila, svojega izostanka pa ni opravičila.

95. Tožnik in MOL sta vztrajala pri svojih dosedanjih stališčih v zadevah. Tožnikova pooblaščenka je dodatno pojasnila, da vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje tožnika, in sicer v zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na ugovor delne pasivne legitimacije v postopku, konkretno glede dednega dogovora, ki ga je tožnik sklepal z D. D. Do tega tožbenega ugovora se je tožena stranka prvič opredelila v izpodbijani odločbi. Dokazni predlog za zaslišanje izvedenca dr. I. I. je tožnikova pooblaščenka umaknila. Povedala je še, da bi se moralo po njenem mnenju sodišče najprej opredeliti do vprašanja, ali je stranka z interesom v zadevi sploh podala zadostno trditveno in dokazno podlago in ali je upravičena za uveljavljanje predmetnega zahtevka. V upravnem spisu ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval trditve MOL, da so se vlaganja izvajala iz drugih virov, kot iz pobranih najemnin. Glede postopka postavitve izvedenca pa je še dodala, da bi morala tožena stranka v skladu s 116. členom ZUP za svoje postopanje utemeljiti javni interes, česar ni storila.

96. Pooblaščenec MOL je prerekal navedbe tožnika ter povedal, da je na te navedbe MOL v postopku že večkrat odgovorila.

97. Sodišče je v postopku izvedlo dokaze z vpogledom v vse listine upravnega spisa, dokazni predlog za zaslišanje tožnika pa je zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

98. V zaključnih besedah sta tožnik in MOL vztrajala pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih.

**K točki I izreka:**

99. Tožba je utemeljena.

100. Z odločbo prvostopenjskega organa, št. 362-387/92-331-MP z dne 9. 10. 2020, in dopolnilno odločbo, št. 362-287/92-114/441-AN z dne 17. 2. 2003, je bil denacionalizacijskemu upravičencu A. A. (umrlemu ... 1953) s prenosom lastninske pravice vrnjen podržavljen del stavbe na B. v Ljubljani, in sicer dva poslovna prostora v pritličju stavbe in šest stanovanj v prvem in drugem nadstropju, ter ustrezen delež na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču. Vrnjen delež na stavbi znaša 6.451/10.000 celotne stavbe, saj predmet vrnitve niso bila tri mansardna stanovanja, urejena na podstrešju stavbe. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so ta tri stanovanja nova stvar, ki ni predmet postopka denacionalizacije (odločba Upravnega sodišča I U 1161/2004-16 z dne 21. 6. 2005 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1017/2005 z dne 20. 11. 2018). Odločitev o vrnitvi podržavljenih delov stavbe na B. v Ljubljani denacionalizacijskemu upravičencu pok. A. A. je pravnomočna in med strankama ni sporna.

101. Zavezanka za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin je bila MOL, ki na podlagi 25. člena ZDen uveljavlja zahtevek za povrnitev vlaganj v denacionalizirani del stavbe na B. v Ljubljani, vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu. Prvostopenjski organ je o tej zahtevi prvič odločil s prej navedeno odločbo in dopolnilno odločbo ter določil, da je MOL upravičena do povrnitve vloženih sredstev v višini 188.034 takratnih DEM, vendar pa je bila odločitev v pritožbenem postopku z odločbo drugostopenjskega organa, št. 362-01-59/00 z dne 17. 6. 2001, odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ta je o zahtevku MOL ponovno odločil z odločbo, št. 490-38/2009/142 z dne 16. 12. 2014, ki je bila v pritožbenem postopku z odločbo drugostopenjskega organa, št. 4903-2/2015/2 z dne 8. 1. 2016, prav tako odpravljena, nato pa je v tretje ponovljenem postopku izdal izpodbijano odločbo, ki ji je v pritožbenem postopku pritrdil še drugostopenjski organ. Tožnik, ki je z izpodbijano odločbo določen kot zavezanec za plačilo odškodnine, se s sprejeto odločitvijo, po kateri mora MOL iz naslova vlaganj v denacionalizirani del stavbe izplačati odškodnino v višini 88.852,26 EUR, ne strinja. V tožbi uveljavlja več tožbenih ugovorov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne sporno zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

**O ugovoru pasivne legitimacije:**

102. Sodišče ugotavlja, da iz listinskih dokazov v upravnem spisu izhaja, da je o dedovanju nepremičnin v stavbi B. v Ljubljani, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene pok. A. A., odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z dodatnim sklepom dedovanju št. "D"IV D 2/98 z dne 28. 4. 2003, ki je postal pravnomočen dne 9. 6. 2003. Po tem sklepu so bili denacionalizirani deli stavbe na B. v Ljubljani dodeljeni dedičema D. D. do 1/3 in tožniku do 2/3. Dediča sta v zapuščinskem postopku sklenila dedni dogovor, po katerem je D. D. prevzel en pritlični poslovni prostor ter po eno stanovanje v prvem in drugem nadstropju, tožnik pa drugi poslovni prostor ter po dve stanovanji v vsakem od nadstropij, skladno s tem pa jima je pripadel tudi ustrezen delež na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču. Opisane ugotovitve med strankama niso sporne, tožnik pa na tej podlagi ugovarja svoji pasivni legitimaciji v postopku in oporeka odločitvi tožene stranke, ki mu je v plačilo naložila tudi odškodnino, ki se nanaša na del stavbe, ki ga je v zapuščinskem postopku po pok. A. A. prevzel D. D. Uveljavlja, da bi se morala odškodnina, ki se nanaša na ta del nepremičnine, glasiti na D. D., oziroma njegove dediče. D. D. je namreč že pokojni, po njem pa so bili za dediče s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 3072/2010 z dne 16. 12. 2010 razglašeni njegova vdova E. E. ter sinova F. F. Iz tega sklepa o dedovanju je razvidno, da denacionalizirano premoženje stavbe na B. v Ljubljani ni bilo predmet dedovanja po pok. D. D. 103. Sodišče meni, da je ob odločanju o tožnikovem ugovoru o njegovi pasivni legitimaciji v predmetnem postopku treba izhajati iz dednega dogovora, ki sta ga 19. 5. 2009 v obliki notarskega zapisa sklenila tožnik in D. D. V tem dogovoru sta uvodoma med drugim ugotovila, kakšen je bil njun dedni dogovor ob dedovanju denacionaliziranega dela stavbe na B. v Ljubljani po pok. A. A. Določila sta, da dedni dogovor sklepata v skladu z drugim odstavkom 80. člena ZDen.1 V točki "tretjič" sta določila, da je predmet dednega dogovora preostalo premoženje A. A., ki je predmet v postopkih denacionalizacije in do takrat še ni bilo predmet dedovanja, kar se med drugim nanaša tudi na vse odškodnine za več ali manjvrednost nepremičnin na naslovu Ljubljana, B. (3. alineja), prav tako tudi nepremičnin te stavbe v mansardi ter nadzidavi (prva in druga alineja). V točki "četrtič" sta se dogovorila, da 1/3 zapuščine, kot sta jo opredelila v točki "tretjič", ki pripada D. D., deduje tožnik (prvi odstavek), nakar sta še določila, da vsak od njiju sprejme zakoniti delež, ki mu pripada kot dediču po pok. A. A. ter da D. D. ta delež odstopa v korist tožnika, ta pa ga je sprejel. To, da je D. D. z dednim dogovorom z dne 19. 5. 2009 pooblastil tožnika za zastopanje v vseh denacionalizacijskih zadevah v upravnih postopkih, ki so bili navedeni v točki "tretjič" in da je soglašal, da se ta postavi za skrbnika premoženja in odškodnin do dedovanja, tožnik pa da prevzame vse obveznosti in stroške v vseh denacionalizacijskih zadevah, za presojo, ali je tožnik pasivno legitimiran v predmetnem postopku za tisti del nepremičnin na B. v Ljubljani, ki ga je v zapuščinskem postopku po pok. A. A. pridobil D. D., ni relevantno. Gre namreč zgolj za ureditev pooblastilnega in skrbniškega razmerja, ki na vprašanje, kdo pridobiva denacionalizirano premoženje in kakšne so njegove obveznosti v zvezi s tem, nima nobenega vpliva.

104. Ob upoštevanju vsebine opisanega dednega dogovora, ki sta ga sklenila tožnik in D. D., sodišče meni, da je odločitev tožene stranke, ki je kot zavezanca za plačilo odškodnine za večvrednost denacionaliziranega premoženja v stavbi na B. v Ljubljani določila tožnika, pravilna. V tekstu dogovora sta tožnik in D. D. jasno določila, da se dogovarjata o premoženju, ki je bilo takrat še vedno predmet v postopkih denacionalizacije ter da tožnik med drugim prevzame "vse odškodnine za več ali manjvrednost nepremičnin na naslovu Ljubljana, B". Sodišče zato ne sledi tožniku, ki navaja, da ni razumno, da bi nekdo prevzemal breme odškodnine drugega. Volja tožnika in D. D. je v dednem dogovoru namreč jasno izražena. Sodišču se tak dogovor tudi ne zdi nerazumen, saj sta se tožnik in D. D. obenem dogovorila, da tožnik ne prevzame zgolj obveznosti, pač pa da prevzame tudi nepremičnine, ki so v naravi mansardni in nadzidani del stavbe na B. v Ljubljani, o katerih takrat postopek denacionalizacije še ni bil zaključen (le da kasneje denacionalizacijskemu upravičencu niso bile vrnjene, kot je to opisano v 88. točki te obrazložitve). Četudi te nepremičnine tožniku v nadaljevanju postopka niso bile vrnjene, to po presoji sodišča ne more vplivati na sklenjen dedni dogovor o prevzemu odškodnine za večvrednost nepremičnin na naslovu B. v Ljubljani.

105. Ob upoštevanju povedanega sodišče zaključuje, da je bila odločitev tožene stranke, ki je kot edinega zavezanca za plačilo odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirane nepremičnine na B. v Ljubljani določila tožnika, utemeljena. Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki trdi, da ga prvostopenjski organ s stališčem, da bo po preučitvi dednega dogovora, ki ga je tožnik sklenil z D. D., kot zavezanca za plačilo odškodnine štela le njega, ni seznanil. O tem je namreč prvostopenjski organ tožnika seznanil z dopisom, št. 490-38/2009-39 z dne 16. 3. 2011, ki ga je tožnik prejel 18. 3. 2011, se pa nanj ni odzval. Tožniku je bila torej dana možnost, da se do stališča prvostopenjskega organa glede dednega dogovora izjavi, njegova odločitev pa je bila, da tega ne stori. Sodišče zato ugotavlja, da tožniku v postopku ni bila kršena njegova pravica do izjave glede dednega dogovora in razlage tega dogovora, kot jo je sprejela tožena stranka.

106. Tožnik je predlagal, naj se ga v zadevi zasliši, ker naj ne bi imel možnosti izjave v upravnem postopku. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, saj je, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, ugotovilo, da je bila tožniku pravica do izjave dana, je pa ni izkoristil. Sodišče še dodaja, da sta tožnik in D. D. dedni dogovor sklenila v obliki notarskega zapisa, notarka pa ju je pred sestavo tega notarskega zapisa seznanila s pravnimi posledicami sklenitve pravnega posla. Obe stranki sta izjavili, da ta notarski zapis vsebuje izraz njune prave in resnične volje ter da med njima ni nasprotja interesov. Sodišče zato meni, da je treba sklenjeni dedni dogovor upoštevati s tako vsebino, kot je zapisana (in po presoji sodišča ni dvoma, kakšna je ta vsebina), morebitna tožnikova pojasnila o tem, kaj je bil namen sklenitve tega dednega dogovora in kaj sta s tem s D. D. želela doseči, pa na njegovo razlago ne more vplivati.

**O imenovanju izvedenca:**

107. Tožnik ugovarja nepravilnosti pri imenovanju izvedenca gradbene stroke dr. I. I. Uveljavlja, da bi morala tožena stranka po tem, ko MOL ni pravočasno poravnala predujma za stroške izvedenskega dela, ki je bilo zaupano izvedencu M. M., kot je to od nje zahtevala tožena stranka s sklepom z dne 22. 3. 2011, odločiti na podlagi dokumentov iz upravnega spisa, na kar je bila MOL tudi opozorjena. Tožnik toženi stranki očita, da je namesto tega MOL pozvala, naj pojasni, zakaj stroškov ni poravnala in ji po tem, ko je MOL navedla, da je izvedenec umrl, ponovno dala možnost založitve predujma in nato imenovala izvedenca dr. I. I. Izpostavlja, da je izvedenec M. M. umrl dan po tem, ko je že iztekel rok za založitev predujma po sklepu z dne 22. 3. 2011. Meni, da je tožena stranka s tem kršila načelo enakega varstva pravic v postopku, saj da je tožnika s tako vodenim postopkom postavila v neenakopraven položaj glede na položaj MOL.

108. Sodišče je pri presoji tožnikovega ugovora glede imenovanja izvedenca gradbene stroke izhajalo iz določb 183. do 192. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47-690/1986, v nadaljevanju ZUP/86), ter določbe 116. člena tega zakona, ki ureja založitev sredstev za izvedbo takega dokaza. Dokaz z izvedenci se opravi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (183. člen ZUP/86). Če se uvede postopek na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (med drugim tudi v zvezi z dokazovanjem z izvedenci), lahko organ, ki vodi postopek, s sklepom določi, naj stranka založi zanje potreben znesek; če stranka tega zneska ne založi v določenem roku, lahko organ opusti izvedbo takih dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu (116. člen ZUP/86). Sodišče to določbo razlaga drugače, kot jo razlaga tožnik, ki meni, da mora upravni organ v primeru, če stroški predujma za izvedbo dokaza z izvedencem niso pravočasno založeni, opustiti izvedbo takega dokaza in odločiti na podlagi dokumentov v upravnem spisu ali ustaviti postopek, medtem ko da je mogoče postopek nadaljevati le, če je ta v javnem interesu (kar za obravnavani primer nesporno ne velja). Sodišče zakonski tekst razume tako, da upravni organ v taki situaciji vedno nadaljuje s postopkom, ki je v javnem interesu. Če pa postopek ni v javnem interesu, "lahko" opusti izvedbo dokaza z izvedencem ali ustavi postopek. Beseda "lahko" v zakonskem tekstu po presoji sodišča dopušča razlago, da je odločitev o tem prepuščena presoji upravnega organa, ki vodi postopek.

109. Glede na citirane zakonske določbe je po presoji sodišča mogoče zaključiti, da upravni organ izvede dokaz z izvedenci takrat, ko uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ki omogoča odločitev v zadevi. Izvedenec je oseba, ki je uradni osebi v pomoč pri ugotovitvi ali presoji kakšnega pravno pomembnega dejstva, uradna oseba pa je tista, ki ob pomoči takega dokaza v zadevi sprejme odločitev. Dokazno moč izvedenskega mnenja uradna oseba ocenjuje po načelu proste presoje dokazov in zato na izvedensko mnenje ni vezana. Dokaz z izvedencem se torej izvede le takrat, ko uradna oseba, ki vodi postopek, oceni, da je to potrebno za rešitev zadeve, stranka pa ima lahko vprašanja tako glede tega kdo naj bo imenovan za izvedenca kot tudi ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno. Uradna oseba je tista, ki odloči, katere dokaze bo izvedla za popolno ugotovitev dejanskega stanja in zato tudi odloči, ali se bo izvedel dokaz z izvedencem, ne glede na predlog strank.2

110. Sodišče, ob upoštevanju vsega povedanega, meni, da je tožena stranka izvedenca v postopku imenovala zato, ker sama ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi lahko ocenjevala, ali se je vrednost podržavljene nepremičnine bistveno povečala zaradi novih investicij in če se je, v kakšni višini. Gre namreč za vprašanja, na katera praviloma upravni organ zaradi nezadostnega strokovnega znanja s področja gradbeništva ne more odgovoriti sam (kar med strankama tudi ni sporno). Sodišče meni, da zato niti 116. člen ZUP/86 niti splošno pravilo o tem, kdo nosi breme stroškov upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP/86, organa ne zavezujeta absolutno in torej določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč le v korelaciji s procesnimi dejanji strank.3 Ker se je v predmetni zadevi postopek odločanja o odškodnini za večvrednost denacionaliziranega premoženja pričel na zahtevo MOL, je tožena stranka ravnala pravilno, ko ji je naložila v plačilo predujem za stroške izdelave izvedenskega mnenja. Nesporno je, da MOL v roku, ki ji ga je s sklepom o imenovanju izvedenca M. M., št. 490-38/2009-40 z dne 22. 3. 2011, določil prvostopenjski organ, ni založila stroškov predujma. Sodišče meni, da v primeru roka za založitev stroškov izdelave izvedenskega mnenja, ne gre za prekluzivni rok, kot to navaja tožnik, saj ne vidi ovire, da upravni organ ne izvede tega dokaza, četudi je predujem poravnan po izteku roka, pa tudi določitev dolžine tega roka je prepuščena upravnemu organu. Opustitev plačila predujma ima sicer lahko za posledico, da upravni organ izvedenca ne imenuje ter sprejme odločitev na podlagi dokumentov v upravnem spisu, kar pa ne pomeni, da je dolžan tako ravnati tudi v primeru, če stranka predujem poravna šele po izteku roka za plačilo predujma, ki ji ga določi s sklepom. Tega namreč zakon ne določa. Ker v predmetni zadevi MOL predujma ni poravnala v roku, ki ji ga je tožena stranka določila s sklepom o imenovanju izvedenca z dne 22. 3. 2021 in bi zato lahko tožena stranka odločitev sprejela le na podlagi dokazov v upravnem spisu, je po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je s tem seznanila MOL. Po določbi tretjega odstavka 143. člena ZUP/86 namreč pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba. Prvostopenjski organ je tako z dopisom z dne 13. 4. 2011 MOL seznanil z dejstvom, da ni založila stroškov predujma in da lahko zato tožena stranka odloči na podlagi dokumentov iz upravnega spisa ter ji dal možnost, da se o tem izjavi v roku 8 dni. Drugačno ravnanje bi pomenilo kršitev pravice MOL do izjave pred izdajo odločitve. Ne drži navedba tožnika, da naj bi prvostopenjski organ MOL pozval, naj se opredeli, zakaj predujma ni založila, pač pa jo je v dopisu seznanil s potekom postopka ter določbami ZUP/86, ki se nanašajo na izvedbo dokaza z izvedencem, nato pa jo pozval, naj se izjavi o dejstvu, da predujem ni bil založen (torej ne o razlogih, zakaj ni bil poravnan).

111. MOL je v odgovoru na seznanitev prvostopenjskega organa navedla, da predujma ni poravnala zaradi smrti izvedenca M. M. in podala predlog, naj se imenuje nov izvedenec. Tožena stranka je preverila trditev MOL o smrti izvedenca in ugotovila, da je ta umrl dan po tem, ko se je iztekel rok za plačilo predujma. Ker sodišče, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, meni, da rok za plačilo predujma ni prekluzivni rok, presoja, da tožena stranka ni kršila določb zakona s tem, ko je v dani situaciji imenovala novega izvedenca. Nenazadnje, to bi, glede na smrt izvedenca morala storiti tudi, če bi bil predujem že poravnan. Novega izvedenca, dr. I. I. je tožena stranka imenovala s sklepom št. 490-38/2009-57 z dne 7. 6. 2011, MOL pa je predujem, ki ji je bil naložen v plačilo po tem sklepu, založila pravočasno.

112. Glede na vse povedano sodišče ne sledi tožniku, ki meni, da je z opisanim ravnanjem tožena stranka kršila določbe postopkovnih predpisov in iz istih razlogov ne sledi trditvi tožnika, da je bil zaradi takega ravnanja v očitno neenakem položaju z MOL, torej, da naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic.

**O nedokončanem izvedenskem mnenju:**

113. Tožnik navaja, da izvedenec dr. I. I. ni dokončal izvedenskega mnenja, pač pa je tožena stranka sama naredila dokončni izračun odškodnine, česar pa po prepričanju tožnika ne bi smela storiti, saj ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in gre za nalogo, ki jomora opraviti izvedenec.

114. Sodišče s tožnikovim ugovorom ne soglaša. Kot je že bilo pojasnjeno, upravni organ izvedenca imenuje takrat, ko ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ki omogoča odločitev v zadevi, sicer pa dokazno moč izvedenskega mnenja ocenjuje po načelu proste presoje dokazov in na izvedensko mnenje ni vezan.

115. V obravnavani zadevi je izvedenec vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov v stavbi na B. v Ljubljani izračunal na podlagi Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ter Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš po sistemu točkovanja. Svoje izračune je prikazal v tabelah - zapisnikih o vrednosti, izdelanih posebej za vsak poslovni prostor, stanovanje ter skupne dele in naprave. Po tem, ko je prvostopenjski organ preučil tožnikove pripombe na izvedensko mnenje, se je, ob upoštevanju drugih dokazov, odločil, da nekatere od pripomb upošteva pri izračunu (npr. osvetljenost, skupni prostori, vlažnost, topla voda, domofon). Zato je, ne da bi dodatno angažiral izvedenca, sam izračunal vrednost denacionaliziranega dela stavbe tako, da je upošteval število točk za posamezno enoto, kot je to ugotovil izvedenec, nato pa prištel oziroma odštel ustrezno število točk po tistih tožnikovih pripombah, ki jih je štel za utemeljene. Svoj izračun je prvostopenjski organ tudi obrazložil. 116. Sodišče v takem ravnanju upravnega organa ne vidi nepravilnosti. Kot je že bilo navedeno, je izvedenstvo le eden od dokazov v postopku, ki ga upravni organ ocenjuje in vrednoti, torej ga lahko upošteva (delno ali v celoti) ali pa tudi ne, vse po načelu proste presoje dokazov. Izračuna, kot ga je izdelala tožena stranka (sodišče se na tem mestu ne opredeljuje do njegove pravilnosti) in ga tudi ustrezno pojasnila (tudi pojasnila, zakaj za izdelavo izračuna posebno strokovno znanje ni bilo več potrebno) zato sodišče ne vidi kot kršitev pravil postopka in ne sledi tožnikovemu ugovoru, da bi morala tožena stranka od izvedenca zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja, glede na to, da je razložila, kako je izdelala izračun in zakaj za izdelavo izračuna ni potrebovala dopolnitve izvedenskega mnenja.

**O materialnopravni podlagi ter o trditvenem in dokaznem bremenu:**

117. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 25. člena ZDen, ki v denacionalizacijskem postopku ureja vračanje nepremičnine, kateri se je vrednost po podržavljenju bistveno povečala. Če se vrednost nepremičnine ni bistveno povečala, se vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti. Če pa se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala, se po izbiri denacionalizacijskega upravičenca nepremičnina bodisi ne vrne bodisi se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine bodisi se vrne pod pogojem, da denacionalizacijski upravičenec za razliko v vrednosti plača odškodnino. Za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine se po tem zakonu šteje povečanje vrednosti nad 30% vrednosti nepremičnine; če pa je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, lahko te, ne glede na omejitve, ki jih določa 25. člen ZDen, v celoti zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine.

118. Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju je torej breme denacionalizacijskega upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov), denacionalizacijski zavezanec pa je tisti, ki mora od njega v denacionalizacijskem postopku zahtevati povrnitev vlaganj, oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine. Zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.4 Tožnik torej pravilno opozarja, da je trditveno in dokazno breme v predmetni zadevi na strani MOL, kot denacionalizacijske zavezanke, ki je vložila zahtevek za odškodnino iz naslova večvrednosti stavbe na B. v Ljubljani. Tožnik trdi, da MOL trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, tožena stranka pa da dejanskega stanja v zadevi ni v celoti raziskala.

119. Sodišče meni, da o temelju za odškodnino denacionalizacijskemu zavezancu zaradi večvrednosti vrnjene nepremičnine govorimo takrat, ko se je njena vrednost bistveno povečala (nad 30 % vrednosti ob podržavljenju) zaradi novih investicij. Tožnik ima zato prav, ko trdi, da je treba ločiti med vlaganji v nepremičnino, s katerimi se je zagotavljala njena uporaba, torej (zgolj) ohranjala njen funkcionalnost s popravili (obnovo), do katerih pride zaradi dotrajanosti konstrukcij po poteku amortizacijske dobe objekta ter investicijami, s katerimi se poveča vrednost nepremičnine. Razmejitev med temi deli niti v izvedenskem delu niti v izpodbijani odločbi ni pojasnjena, prav tako tudi ni pojasnjeno, zakaj v vrednost podržavljenega dela premoženja ni bilo upoštevajo stanovanje hišnice, ki se je ob podržavljenju nahajalo v mansardi. Dejansko stanje v tem delu torej ni v celoti raziskano, zaključki tožene stranke o teh ugovorih tožene stranke pa v izpodbijani in drugostopenjski odločbi tudi niso pojasnjeni in jih zato sodišče ne more preveriti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

120. Sodišče dodaja, da gre pri ugotavljanju povečane vrednosti za ugotavljanje razlike med vrednostjo nepremičnine v času podržavljenja in njeno vrednostjo v času vračanja. Če je prišlo do bistvene povečana vrednosti nepremičnine zaradi izvedenih investicij, razlogi, ki so vodili do takega investiranja niso relevantni, relevantna je le dejanska vrednost nepremičnine. V predmetni zadevi zato po mnenju sodišča ni relevantno, ali je do posegov v denacionalizirani del stavbe na B. v Ljubljani prišlo zgolj zaradi izgradnje treh novih stanovanj v mansardi, ki niso predmet vračanja, kot to trdi tožnik (tožnik pojasnjuje, da se je bilo zgolj zaradi tega treba poseči v statiko objekta in jo ustrezno prilagoditi za novogradnjo stanovanj), pač pa je pomembno zgolj to, kakšna je dejanska vrednost vrnjenega dela stavbe zaradi izvedenih investicij.

121. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen namreč ni zasnovan na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč gre za poseben način odškodovanja, ki ga je povzročilo podržavljenje, zakonodajalec pa je za to sprejel posebno ureditev. Če bi se pri ugotavljanju višine vlaganj po 25. členu ZDen uporabila drugačna metodologija, bi to pomenilo ne samo neskladje med ugotovljenimi vrednostmi premoženja po določbah ZDen in med ugotovljenimi vrednostmi vlaganj po drugih predpisih, temveč tudi neenako obravnavanje strank postopka.

**O investicijskih delih na denacionaliziranem delu stavbe:**

122. Po pregledu listin upravnega spisa in obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svoj zaključek, da je šlo pri posegih v stavbo na B. v Ljubljani pred njeno vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu za investicijska dela, ki so povečala njeno vrednost in ne zgolj za vzdrževalna (amortizacijska) dela, utemeljila na projektni, lokacijski in gradbeni dokumentaciji, ki se je izdelala pred izvedbo del. To dokumentacijo je tožena stranka pridobila iz arhivskih podatkov ter to v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi pojasnila. Na isti dokumentaciji temelji izvedensko mnenje. Izvedenec in prvostopenjski organ sta sicer opravila tudi ogled stavbe, vendar pa le njenih dvoriščnih prostorov.

123. Sodišče soglaša s stališčem tožnika, da povzemanje predvidenih del iz projektne in gradbene dokumentacije še ne more vzpostaviti domneve, da so bila ta dela tudi dejansko izvedena. Gre namreč za povzetek del, ki so bila predvidena, ni pa izkazano, ali so bila tudi izvedena, kdo je bil njihov naročnik in kdo plačnik, kar pa pomeni, da dejansko stanje o tem ni bilo v celoti raziskano. To še toliko bolj velja zato, ker mnenja izvedencev, ki so sodelovali v postopku denacionalizacije (C. C., Č. Č. in dr. I. I.) glede večvrednosti objekta in izvedenih investicij med seboj precej odstopajo. Četudi sta bili prvi dve mnenji izdelani predvsem zaradi odločanja o zahtevku tožnika za vračilo treh mansardnih stanovanj, sta se tudi izvedenca C. C. in Č. Č. opredeljevala do vprašanja, ali je prišlo pri stavbi na B. v Ljubljani do bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine v času od podržavljenja do njene vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu.

124. Kot je že bilo pojasnjeno, je trditveno in dokazno breme v obravnavani zadevi na strani MOL, kot vlagateljici zahteve za povrnitev vlaganj v denacionalizirani del nepremičnine na B. v Ljubljani. To pomeni, da je MOL dolžna za svoj zahtevek predložiti ustrezne listine in predlagati izvedbo dokazov, s katerimi bi ta zahtevek utemeljevala. Četudi je večino listinskih dokazov pridobil prvostopenjski organ sam iz arhivskega gradiva različnih arhivov (kar je v izpodbijani odločbi tudi pojasnil), pa sodišče tega ne vidi kot kršitev postopka, tako kot to zatrjuje tožnik. Listine, ki so dokaz, namreč predložijo stranke ali pa jih preskrbi organ, ki vodi postopek (prvi odstavek 166. člena ZUP/86), ta pa mora v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice). Gre namreč za dokumentacijo, ki je del obsežne gradbene dokumentacije, ta pa se nahaja v različnih arhivih, do katerih po presoji sodišča lahko tožena stranka, kot uradni organ, nedvomno lažje dostopa kot pa stranke v postopku. Na MOL pa je vendarle dokazno breme, da za dela, za katera trdi, da so bila izvedena, tudi izkaže. MOL je predložila le popis izvedenih del, za katera navaja, da je bil investitor in plačnik Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana Center (njena pravna prednica), obenem pa je tudi pojasnila, da so vse pogodbe in obračuni v zvezi s tem sestavni del projektne dokumentacije, v katero je možen vpogled, ki pa je zaradi obsežnosti ni mogoče dostaviti kot priloge (zadnja pripravljalna vloga MOL z dne 1. 12. 2022). Po navedbah MOL torej dokazi o tem, katera dela so bila dejansko izvedena, v kakšnem obsegu in kdo je bil njihov plačnik, obstajajo, na njeni strani pa je odločitev, ali bo te dokaze predložila in s tem utemeljila svoj zahtevek, kot tudi, da najde tehnični način, ki bo to omogočal - dolžnost tožene stranke pa, da jo k predložitvi teh dokazov pozove. Kot že rečeno, trditveno in dokazno breme zahtevka za odškodnino iz naslova večvrednosti v denacionalizirani del nepremičnin v stavbi na B. v Ljubljani je na strani MOL. Dejansko stanje glede obsega in vrste izvedenih del, njihovega investitorja in plačnika še ni bilo v celoti raziskano, odločitev tožene stranke pa zato preuranjena.

**O virih sredstev in o udeležbi tretjih oseb pri vlaganju v denacionalizirani del stavbe:**

125. Tožnik v tožbi nadalje ugovarja, da MOL ni izkazala vira sredstev, s katerimi so bila izvedena dela v stavbi na B. v Ljubljani. Sodišče ob tem pojasnjuje, da po 25. členu ZDen zavezanec za vrnitev v naravi ni upravičen do povračila vloženih sredstev, temveč do razlike v vrednosti nepremičnine, do katere je prišlo na podlagi vlaganj. Ker gre za vlaganja v družbeno lastnino, je vprašanje relevantnosti virov sredstev, ki so bila do uveljavitve ZDen porabljena za vlaganja in so povečala vrednost nepremičnine, tesno povezano z naravo družbene lastnine in procesom njenega lastninjenja.

126. Med strankami ni sporno, da je prvi pravni naslednik Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center s 1. 1. 1990 postala občina Ljubljana Center, po 113. členu Stanovanjskega zakona (SZ) in 51. členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) pa je nepremičnina pripadla MOL. Iz tega izhaja, da je MOL pravna naslednica Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center, ki je bila po njenih trditvah investitorica investicijskih del v objekt na B. v Ljubljani. MOL je zato v skladu z drugim odstavkom 60. člena ZDen5 kot pravna naslednica Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za odškodnino iz naslova večvrednosti v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičnin na B. v Ljubljani.

127. MOL je navajala, da je investicijska vlaganja v stavbo na B. v Ljubljani v 80-ih letih izvedla Samoupravna stanovanjska skupnosti Ljubljana Center. Pojasnila je, da je do investicijskih del na stavbi prišlo v sklopu načrta prenove stare Ljubljane, saj so bile stavbe v tem delu mesta v slabem stanju in potrebne celovite prenove. Po navedbah MOL je Samoupravna stanovanjska skupnost združevala sredstva na mestni ravni, delo tudi z najemninami, ki pa se niso vodile za vsako stavbo posebej, pač pa je šlo za skupni fond, ki ni zadoščal niti za redno vzdrževanje. Tak način zbiranja sredstev je po navedbah MOL določal takratni Samoupravni sporazum, sprejet na podlagi Zakona o samoupravni stanovanjski skupnosti, Samoupravna stanovanjska skupnost pa je za vlaganja v stavbo na B. v Ljubljani pridobila proračunska sredstva in posojila bank.

128. Sodišče meni, da je pri presoji virov financiranja vlaganja v podržavljene objekte treba upoštevati pravno podlago takih posegov v času njihove izvedbe (kar je MOL izpostavila v zadnji pripravljalni vlogi v tem postopku). Kot je že bilo pojasnjeno, je vprašanje relevantnosti virov sredstev, ki so bila do uveljavitve ZDen porabljena za vlaganja in so povečala vrednost nepremičnine, tesno povezano z naravo družbene lastnine, vendar pa tožena stranka (kot je mogoče razbrati iz izpodbijane odločbe) načinov financiranja, kot so bili (z zakonom in drugimi predpisi) v veljavi v času izvedbe del v stavbi na B. v Ljubljani, ni ugotavljala. Kolikor bi bilo to ugotovljeno, bi bilo mogoče že s tem odgovoriti na trditev tožene stranke, da se je financiranje obnove izvajalo iz najemnin ter na trditev MOL, da te niso zadoščale niti za redno vzdrževanje, da pa so se tudi sicer zbirale v skupnem fondu in ne za vsako stavbo posebej, za obnovo pa da so se pridobila proračunska sredstva in posojila. Dejansko stanje o tem je zato ostalo nepopolno raziskano. Dejstvo pa tudi je, da MOL za svojo trditev, da je njena pravna prednica Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana Center za investiranje uporabila lastna sredstva, proračunska sredstva in posojila bank, ni predložila nobenega relevantnega dokaza, pač pa se sklicevala le na sklep Izvršnega sveta Občine Ljubljana Center z dne 8. 12. 1994, s katerim pa je bilo odločeno zgolj to, da se v denacionalizacijskem postopku uveljavlja bistveno povečanje vrednosti nepremičnine na B. v Ljubljani in predlaga postavitev izvedenca.

129. Kot je pojasnila MOL, so v projektni dokumentaciji vse pogodbe v zvezi z izvedenimi deli ter obračuni del, katerih plačnik je bila Samoupravna stanovanjska skupnost. Že s temi dokazi bi bilo po presoji sodišča mogoče preveriti navedbe MOL o tem, kdo je bil investitor izvedenih del ter nato ob upoštevanju takratnih pravil financiranja Samoupravne stanovanjske skupnosti tudi ugotoviti, iz katerih virov sredstev so bila financirana. Hkrati bi ti dokazi lahko dali odgovor na vprašanje, ali so v objekt vlagali najemniki, kot trdi tožnik (in kar v primeru L. L. ni sporno, vložena sredstva pa je tudi dobil povrnjena), saj MOL navaja, da so v primeru kakršnihkoli vlaganj morali za pridobiti soglasje Samoupravne stanovanjske skupnosti, z njimi pa so se sklepale ustrezne pogodbe. Tega, ali te pogodbe obstajajo (ter urejajo tudi vprašanje najemnine do višine vložkov posameznikov) in ali obstajajo dokazi, da je Samoupravna stanovanjska skupnost za izvedbo del pridobivala proračunska sredstva in posojila, tožena stranka doslej ni preverjala, niti ni MOL pozivala, da o tem predloži ustrezne dokaze. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

**O 6 % letnih obrestih:**

130. Tožnik nasprotuje odločitvi tožene stranke, ki je v izreku izpodbijane odločbe določila, da mora tožnik ob plačilu drugega in nadaljnjih obrokov odškodnine iz naslova vlaganj poravnati tudi 6 % letne obresti, ki tečejo od pravnomočnosti odločbe do zapadlosti posameznega obroka. Tožnik namreč trdi, da za plačilo obresti ni podlage niti v zakonu niti v drugem predpisu, s čimer naj bi tožena stranka kršila načelo zakonitosti, MOL pa da je bila s tem postavljena v ugodnejši položaj kot to velja v primeru, ko se v skladu z določbo 44. člena ZDen odškodnina izplača denacionalizacijskemu upravičencu.

131. Sodišče ugotavlja, da se je do vprašanja obresti v postopkih izplačila odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirano nepremičnino že opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 727/2007 z dne 27. 8. 2009 (13. in 14. točka obrazložitve). Pojasnilo je, da se v odločbi o denacionalizaciji določi poleg višine odškodnine tudi začetek njenega odplačevanja, dinamika plačil in višina obresti. Funkcija obresti namreč ni le revalorizacija denarnih obveznosti, ampak je njihova klasična funkcija - plačilo za uporabo tujega denarja, za kar v obravnavani zadevi posredno tudi gre. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je res, da za take primere višina obresti ni izrecno določena v tretjem odstavku 25. člena ZDen. Je pa obveznost njihovega plačila vsebinsko predvidena, saj je zakonodajalec v tej določbi izrecno navedel, da se poleg roka plačila odškodnine, ki ne sme biti krajši od 10 let, določijo (tudi) "drugi pogoji" plačila z odločbo o denacionalizaciji. Ker pa gre po vsebini za odškodnino, je kot pogoj za njeno odloženo plačilo utemeljena 6 % obrestna mera. Vrhovno sodišče meni, da je ta višina obresti primerna, saj je tudi po splošnih odškodninskih predpisih, ki se po določbi prvega odstavka 6. člena ZDen uporabljajo glede zadev, ki jih ureja ZDen, če niso v nasprotju z njim, za primer, če obresti v pogodbi niso dogovorjene, obrestna mera 6% letno (drugi odstavek 382. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

132. Ob upoštevanju opisanih zaključkov, sodišče sodi, da tožnikov tožbeni ugovor, ki se nanaša na odmerjene obresti, ni utemeljen.

**Sklepno:**

133. Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba iz razlogov, ki so navedeni od 117. do 129. točke te obrazložitve, utemeljena. Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Prvostopenjski organ naj s tem namenom dopolni že izvedeni dokazni postopek na način, kot je opisan v tej obrazložitvi, kolikor bo potrebno pa v zadevi tudi dopolni dokaz z izvedencem.

**K točki II in III izreka:**

134. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Zakonodajalec je področje stroškov postopka v upravnem sporu uredil v 25. členu ZUS-1, ki vsebuje določbe o stroških postopka, način urejanja stroškov pa se po posameznih določbah tega člena razlikuje glede na vrsto upravnega spora in glede na vrsto sprejete odločitve.

135. Na uporabo določb ZPP napotuje samo prvi odstavek 25. člena ZUS-1 v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne pa tudi v drugih primerih. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka, ki se mu prisodijo skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, je odločilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, ki jih je, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopala odvetniška družba, in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Zahtevane zakonske zamudne obvesti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), sodna taksa pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c) opombe 6.1. taksne tarife).

136. Stroške postopka je v zadevi priglasila tudi MOL, ki je imela v upravnem sporu položaj stranke z interesom. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 (niti s kakšno drugo določbo) ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom, zato je za povračilo njenih stroškov treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Ker je MOL v upravnem sporu nastopala na strani tožene stranke, ki v postopku ni uspela, je sodišče odločilo, da trpi sama svoje stroške postopka.

1 Po določbi prvega odstavka 80. člena ZDen dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, drugi odstavek pa določa, da to ne velja za dedne izjave, dane pred podržavljenjem premoženja, in za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. 2 Kovač, Kerševan: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) - 2. knjiga; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana 2020, str. 331 do 334. 3 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Up 927/2000 z dne 28. 5. 2003. 4 Glej sodba Vrhovnega sodišča X Ips 1503/2005 z dne 3. 7. 2008, enako tudi sodba Upravnega sodišča IV 147/2021 z dne 4. 4. 2022. 5 Drugi odstavek 60. člena ZDen določa: "Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj."