Jedro

Če so bila vlaganja tolikšna, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, sta lahko zakonca z vlaganji pridobila tudi lastninsko pravico (posledica je stvarnopravni zahtevek), kar je odvisno od tega, ali je do vlaganj prišlo v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ali Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je režim pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu po SPZ drugačen, kot je bil po ZTLR.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da nepremičnina z ID znakom ..., k.o. ... s stanovanjsko hišo št. stavbe ... s funkcionalnim zemljiščem in okolico ter notranjo opremo in aparati, kot so izrecno navedeni v izreku, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša 30%, delež tožene stranke pa 70% (točka I izreka). V preostalem delu je glede višine deležev tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka (točka III izreka).

2. Zoper citirano sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Pritožba tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) izpodbija sodbo v celoti in sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo deleže pravdnih strank na skupnem premoženju, saj toženkin vložek posebnega premoženja predstavlja le podarjeno nepremičnino, katere vrednost je izvedenec gradbene stroke ocenil na 7.012,22 EUR in pomoč očeta toženke pri gradnji nepremičnine, za kar je sodišče zaključilo, da predstavlja 20% delež. Če je delež toženkinega posebnega premoženja 20% in sta bila deleža pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja enaka, to pomeni, da je posledično delež pravdnih strank ugotoviti v razmerju 40% - 60% in ne 30% - 70%. Odločitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče bi moralo dati večjo težo izpovedbi priče C. C., ki je na naroku dne 24. 2. 2021 izpovedala, da sta bili pravdni stranki poročeni, ko so jima začeli graditi hišo, kar pomeni, da je bila pomoč toženkinih staršev dana obema, ne le toženki. Toženka je umaknila dokaz z zaslišanjem priče, ki naj bi opravljala dela na hiši, kar pomeni, da teh del ni mogoče šteti kot povečanje njenega deleža na skupnem premoženju in sta deleža posledično enaka. Tožnik še vedno plačuje kredit, s katerim se je financirala izgradnja mansarde, kar bi se moralo upoštevati v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti tožnikovemu predlogu po izplačilu njegovega deleža na skupnem premoženju. Glede na to, da je bila ugotovljena vrednost skupnega premoženja v višini 176.528,00 EUR, tožnik vztraja pri izplačilu svojega deleža. Sodišče prve stopnje je prav tako sprejelo zmotno odločitev o stroških postopka, saj je tožnik s tožbo uspel v višjem deležu kot 50% in mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri ugotovitve, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 88.264,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2018 ter njegove pravdne stroške. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbo zoper točko I in III izreka izpodbijane sodbe in sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da predmet darilne pogodbe ni bila le nepremičnina, ampak že zgrajena hiša z garažo. Ne drži, da naj bi se hiša začela graditi kasneje, to je po sklenjeni darilni pogodbi. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi toženkin oče pri gradnji hiše zgolj finančno pomagal, saj je bilo ugotovljeno, da je slednji hišo zgradil sam do ¾ ter da sta pravdni stranki v nadaljevanju izgradili zgolj mansardo (pa še to ne vseh potrebnih del, saj je ogrevanje uredil toženkin oče). Dokazni postopek je pokazal, da sta pravdni stranki do sklenitve darilne pogodbe vlagali v nepremičnino last toženkinega očeta in ne ustvarjali skupnega premoženja, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vlaganja, ki sta jih pravdni stranki opravljali po sklenitvi darilne pogodbe pa predstavljajo skupna vlaganja v posebno premoženje toženke. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se ni v ničemer opredelilo do toženkinega ugovora zastaranja, do navedb toženke: da so navedbe tožnika glede najetih kreditov za izgradnjo in opremljanje stanovanjske hiše popolnoma nesubstancirane in nedokazane ter da so bili krediti najeti po tem, ko je bila hiša že zgrajena, zneski pa so zelo nizki, da ima darovalec D. D. na nepremičnini vknjiženo prepoved odtujitve in obremenitve, in da je bila hiša zgrajena v enem letu, brez najema kredita, pravdni stranki pa nista imeli tako visokih plač, da bi lahko sami financirali gradnjo in hišo dokončali v enem letu. Potrebno je upoštevati, da tožnik ni predložil nobenih dokazov za vlaganja, ki nikakor niso bila takšna, da bi imela stvarnopravne posledice. Rezultat skupnih vlaganj v hišo se lahko odraža le kot povečana vrednost nepremičnine, saj z vlaganji nikakor ni nastala nova stvar. Tožnik ima lahko le terjatev iz naslova skupnega premoženja. Če bi sodišče druge stopnje presodilo, da vendarle gre za skupno premoženje, je lahko delež tožnika zgolj 5%. Zmotna je tudi stroškovna odločitev, saj bi moralo sodišče prve stopnje o stroških odločiti glede na uspeh v pravdi. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika pojasnjuje, zakaj so pritožbene navedbe neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali stanovanjska hiša spada v njuno skupno premoženje (in če, kakšni so posledično njuni deleži na skupnem premoženju) ali predstavlja posebno premoženje toženke. Toženka je namreč vložila ugovor, da nepremičnina parc. št. 124/22, k.o. ... skupaj s stanovanjsko stavbo in garažo predstavlja njeno posebno premoženje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženkin oče D. D. z darilno pogodbo SV 58/05 z dne 31. 1. 20051 (priloga A6) lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 124/22, k.o. ..., skupaj s stanovanjsko hišo in garažo prenesel na svojo hčerko – toženko. Zaradi ugovora posebnega premoženja toženke in domneve, da se darila sorodnikov in prijateljev načeloma štejejo kot prispevek, ki je dan obema zakoncema v enakih deležih, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšen je bil darilni namen. Izhajalo je iz izpovedi toženke, da je oče darilo dal le njej in izpovedi priče D. D., da je hišo sam zgradil do tri četrt in jo nato podaril hčerki kot „erbijo“, kar je potrdila kot priča zaslišana C. C. (toženkina mati). Tožnik sam je potrdil, da je bila v času, ko so se preselili v hišo, slednja še vedno „pisana na toženkinega očeta“.

9. Tožnik ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo izpovedbi priče C. C., ki je na naroku dne 24. 2. 2021 izpovedala, da sta bili pravdni stranki poročeni, ko so jima začeli graditi hišo, kar naj bi pomenilo, da je bila pomoč toženkinih staršev dana obema in ne le toženki. Čeprav sta bili pravdni stranki v času sklenitve darilne pogodbe v zakonski zvezi, zgolj to še ne pomeni, da je bilo darilo dano obema, kot zmotno meni tožnik. Gre za domnevo, ki jo je toženka uspela izpodbiti.

10. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je toženka izpodbila domnevo o tem, da je bilo darilo dano obema zakoncema, saj je dokazni postopek pokazal, da je bila nepremičnina s hišo in garažo podarjena le njej. Toženkin oče D. D. je želel z daritvijo nepremičnine poskrbeti za toženko, enako kot je pred tem poskrbel za svojo drugo hči oziroma za njeno dediščino. Darilo je bilo dano le toženki oziroma je bil izrecni namen D. D., da se iz daritve izključi tožnika. Kot je izpovedala toženka, je oče nepremičnino podaril njej ter ji rekel, da naj se pa ona nato sama odloči, kako bo to uredila s tožnikom.

11. Glede na pravilen zaključek, da je bilo darilo dano zgolj toženki, nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so z gradnjo začeli po sklenitvi zakonske zveze pravdnih strank, nima takšnih posledic, kot jih pripisuje sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zgoraj zapisanih dejanskih ugotovitev, da je predmet darilne pogodbe bila nepremičnina s hišo in garažo, napačno zaključilo, da „je bila parcela, na kateri se je kasneje začela graditi hiša, podarjena le toženki ter se zato šteje za njeno posebno premoženje, finančna pomoč očeta toženke pri gradnji pa se šteje kot darilo zgolj toženki“, ko je nadaljevalo, da „je tožnik izkazal, da je prispeval h gradnji ter sta s toženko ustvarjala skupno premoženje in ne vlagala v posebno premoženje toženke“.

12. Zmoten je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da „gre v konkretnem primeru za ustvarjanje skupnega premoženja in ne vlaganje v posebno premoženje zakonca“, kar naj bi izkazovalo predvsem dejstvo, da „je bila nepremičnina podarjena toženki s strani njenega očeta v času trajanja zakonske skupnosti in da so se vsa nadaljnja vlaganja v hišo (predvsem v izgradnjo in opremo mansarde do take mere, da je bila gradnja hiše in ureditev okolice zaključena) izvrševala v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank“. Kot že povedano, dejstvo, da se je gradnja hiše začela v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, še ne pomeni avtomatsko, da predstavlja zaradi tega nepremičnina s hišo skupno premoženje pravdnih strank. Toženka je namreč izkazala, da predstavlja predmet darilne pogodbe tudi stanovanjska hiša z garažo in ne zgolj parcela. Sicer pa je tudi tožnik navajal, da je bila v času daritve hiša že postavljena ter so se preselili vanjo, ko je bila še last toženkinega očeta.

13. Sodišče prve stopnje je napačno ločeno obravnavalo parcelo, na kateri je zgrajena hiša in finančno pomoč toženkinega očeta pri gradnji (kar je štelo kot posebno premoženje toženke), saj je dokazni postopek pokazal, da je toženkin oče bil tisti, ki je gradil hišo oziroma je hiša bila že postavljena, ko je bila z darilno pogodbo lastninska pravica na njej prenesena na toženko, tožnik in toženka pa sta h gradnji prispevala „nekaj svojega denarja“, vendar tekom postopka na prvi stopnji zaradi napačnega materialnopravnega pristopa ni bilo ugotovljeno, kolikšen je bil njun vložek oziroma za koliko se je zaradi tega vložka povečala vrednost nepremičnine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je graditev hiše potekala v dveh fazah, pri čemer se kot druga faza šteje izgradnja mansarde, ki je potekala kasneje, kot prva faza, v kateri se je zgradila hiša, primerna za bivanje v spodnji etaži. 14. Po povedanem je pritrditi pritožbi toženke, da je dokazni postopek pokazal, da sta pravdni stranki do sklenitve darilne pogodbe vlagali v nepremičnino last toženkinega očeta, vlaganja, ki sta jih opravili po sklenitvi darilne pogodbe pa predstavljajo skupna vlaganja v posebno premoženje toženke.

15. V skupno premoženje zakoncev spada namreč tudi morebitno vlaganje v posebno premoženje enega izmed zakonev ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. V tem primeru skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji (posledica vlaganj je obligacijski zahtevek zoper tistega, ki je bil z vlaganji obogaten). Če so bila vlaganja tolikšna, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, sta lahko zakonca z vlaganji pridobila tudi lastninsko pravico (posledica je stvarnopravni zahtevek), kar je odvisno od tega, ali je do vlaganj prišlo v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ali Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je režim pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu po SPZ drugačen, kot je bil po ZTLR.2

16. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa sodišče prve stopnje tekom postopka niti ni ugotavljalo, kakšna vlaganja so bila s strani bivših zakoncev opravljena v nepremičnino pred oziroma po 31. 1. 2005, ko je toženkin oče nepremičnino (parcelo, s hišo in garažo, kot izhaja iz darilne pogodbe) podaril toženki oziroma za koliko se je zaradi vlaganj, ki sta jih opravili pravdni stranki, povečala vrednost nepremičnine. Vlaganja, opravljena pred tem datumom se namreč štejejo za skupna vlaganja v nepremičnino tretjega, to je toženkinega očeta, vlaganja po tem datumu pa se štejejo za vlaganja skupnega premoženja zakoncev v posebno premoženje toženke.

17. Glede na obrazloženo je zaključiti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje posledično ni opravilo celovite in popolne dokazne ocene (razmejitev del oziroma financiranje izgradnje hiše s strani takratnega lastnika D. D. in vlaganj pravdnih strank, kot zakoncev pred ter po sklenitvi darilne pogodbe), zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, nejasni in med seboj v nasprotju. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je predmet darilne pogodbe parcela, hiša in garaža, nato pa v isti točki sprejme zaključek, da je parcela, na kateri, se je kasneje začela graditi hiša, bila podarjena le toženki, zato se slednja šteje kot posebno premoženje toženke ter da gre v konkretnem primeru, ker je bila nepremičnina podarjena toženki v času trajanja zakonske zveze, za ustvarjanje skupnega premoženja in ne za vlaganje v posebno premoženje toženke.

18. Temelječ na napačnem materialnopravnem izhodišču je zmoten tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da „sporna nepremičnina kljub pomoči toženkinega očeta predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je toženki uspelo izpodbiti zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev“. Utemeljena je tudi tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na deleže pravdnih strank na skupnem premoženju, saj je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa napačno odločilo o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, upoštevaje pri tem toženkin večji delež zaradi njenega posebnega premoženja.

19. Glede prelivanja dveh kategorij sredstev – skupnega in posebnega premoženja, o čemer piše sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, je potrebno opozoriti na primer, ko eden izmed zakoncev vloži svoje posebno premoženje v skupno premoženje in posebno premoženje izgubi svojo samostojnost, delež na skupnem premoženju tega zakonca pa se poveča. Potem pa so tukaj še drugi primeri, ko je posebno premoženje enega izmed zakoncev po obsegu večje od naknadnega skupnega vložka zakoncev v to premoženje, kar ne rezultira v spojitvi posebnega premoženja s skupnim premoženjem, ampak gre za vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje, kar ima v času veljavnosti SPZ za posledico le izplačilo ustreznega denarnega zneska, ki predstavlja skupno premoženje oziroma delež, ki odpade na bivšega zakonca.

20. V konkretnem primeru je bilo zatrjevano, da sta tako tožnik kot toženka vlagala v povečanje vrednosti toženkinega posebnega premoženja3, kar pomeni, da tožnik lahko glede teh vlaganj zahteva povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti premoženja. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil po sklenitvi zakonske zveze4 (tako tožnikovih kot toženkinih), in nato ugotoviti, kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

21. Posledično je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

22. Razveljavitev je bila potrebna, ker glede na naravo ugotovljenih kršitev sodišče druge stopnje teh ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje odločilnega dejstva, to je povečanja vrednosti nepremičnine v posledici skupnih vlaganj pravdnih strank sploh ni ugotavljalo oziroma je nepravilno zaključilo, da nepremičnina (kljub pomoči toženkinega očeta, ki je bila dana le njej), predstavlja skupno premoženje pravdnih strank.

23. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije – URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), prav tako pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

24. V novem postopku bo sodišče prve stopnje opravilo celovito in popolno dokazno oceno o tem, kolikšna so bila skupna vlaganja pravdnih strank v podarjeno nepremičnino v času, ko je bil njen lastnik še D. D. in v času po sklenitvi darilne pogodbe oziroma, za koliko se je zaradi teh vlaganj povečala vrednost nepremičnine, kar bo osnova za ugotovitev, do izplačila kolikšnega zneska je upravičen tožnik, upoštevaje, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka5, pravdni stranki pa nista zatrjevali, da sta prispevali k skupnem premoženju v drugačnem razmerju.

25. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve zapiše datum darilne pogodbe 10. 2. 2005, vendar je iz samega zapisa darilne pogodbe razvidno, da je bila zapisana 31. 1. 2005, dne 10. 2. 2005 pa je bil dodan žig Davčnega urada, da je darilo oproščeno plačila davka na dediščine in darila. 2 Upoštevaje, da je SPZ začel veljati 1. 1. 2003, gradnja stanovanjske hiše pa naj bi se po navedbah tožnika začela jeseni 2002. 3 Tožnik je sicer zatrjeval, da gre za vlaganje v skupno premoženje, ker je štel, da je bila nepremičnina z darilno pogodbo podarjena obema in ne le toženki, kar pa je sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji že razčistilo. 4 Upoštevaje, da sta pred 31. 1. 2005 vlagala v nepremičnino D. D. in po tem datumu v posebno premoženje toženke. 5 Prvi odstavek 74. člena Družinskega zakonika.