Jedro

Na podlagi določila 53. člena ZDLov-1 mora lovska družina izvajati ukrepe za preprečevanje škode po divjadi, med katere spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka, ki opozarja na nevarnost prehoda divjadi. Enotno stališče sodne prakse v Sloveniji je, da lovska organizacija odgovarja samo v primeru, če ne poskrbi za postavitev prometnega znaka na delu cestišča, kjer ima divjad reden oziroma stalen prehod preko ceste. Posamičen prehod divjadi preko ceste pa lovski družini ne narekuje postavitve prometnega znaka, ti se postavljajo tam, kjer nevarnost dejansko obstaja, sicer bi bil njihov učinek v praksi razvrednoten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel 17. 1. 2014, ko je z motorjem trčil v srnjaka, ki je prečkal vozišče zavrne, ker je šlo za posamičen in nepredvidljiv prehod srnjaka preko tega dela ceste in odškodninska odgovornost lovske družine ni podana.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi obrazloženo izpostavlja, zakaj je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da na delu, kjer je prišlo do prometne nesreče, divjad ni imela stalnega prehoda preko ceste. Vztraja, da je na tem odseku večkrat prišlo do naleta srnjadi, kar so potrdile priče B. L., B. V., I. K., N. S. in F. M. Metodologija, ki jo uporabljala lovska družina, za ugotavljanje števila prehodov je, pomanjkljiva, ker ni mogoče ugotoviti, kje in v kakšnih okoliščinah je bilo v času od leta 2010 do 2013 povoženih 52 srn na področju Lovske družine X. Izvedeniško mnenje je bilo izdelano pet let po nezgodi, ko so se razmere na območju spremenile. Nelogično je, da je lovska družina po obravnavani nezgodi predlagala postavitev prometnega znaka "divjad na cesti", ki je bil tudi postavljen. Po nezgodi je na kritičnem mestu postavila tudi odvračalne ograje. Vse navedeno daje dovolj podlage za prepričljiv zaključek, da je do prometne nesreče prišlo na mestu, kjer srnad stalno prečka javno cesto. Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni odškodninsko odgovoren za povzročeno škodo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet spora v predmetni zadevi je povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik v prometni nesreči, ko je z motorjem trčil v srnjaka, ki je prečkal javno cesto. Po določilu četrtega odstavka 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) je za škodo, ki jo povzroči divjad na javnih cestah (nelovna površina – 10. člen ZDLov-1), predpisana krivdna odgovornost upravljalca lovišča. Upravljalec lovišča (lovska družina X) je dolžan oškodovancu povrniti škodo, razen če dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost upravljalca lovišča z obrnjenim dokaznim bremenom). Za preprečevanje škode po divjadi (in tudi na divjadi) na mestih, kjer divjad stalno prečka cestišče, (naravni prehodi divjadi), je upravljalec lovišča dolžan obvestiti upravljalca javne ceste, ki vodi skozi lovišče, o krajih stalnih prehodov divjadi čez cesto zaradi postavitve ustreznega prometnega znaka (peti odstavek 53. člena ZDLov-1).

5. V tem postopku ni spora o naslednjih okoliščinah: - da je lovska družina X upravljalec lovišča na področju, kjer je prišlo do prometne nezgode, in da ima odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki, - da je 17. 1. 2014 zvečer tožnik z motornim kolesom na cesti P. trčil v srnjaka, ki je prečkal cesto, zaradi tega padel in utrpel več poškodb.

6. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je na cestnem odseku, kjer je prišlo do nezgode, stalen prehod divjadi in bi zato lovska družina X morala opozoriti upravljalca ceste, da bi postavil ustrezen prometni znak, ki bi voznike na nevarnost prehoda opozarjal. 7. Na podlagi določila 53. člena ZDLov-1 mora lovska družina izvajati ukrepe za preprečevanje škode po divjadi, med katere spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka, ki opozarja na nevarnost prehoda divjadi. Enotno stališče sodne prakse v Sloveniji je, da lovska organizacija odgovarja samo v primeru, če ne poskrbi za postavitev prometnega znaka na delu cestišča, kjer ima divjad reden oziroma stalen prehod preko ceste. Posamičen prehod divjadi preko ceste pa lovski družini ne narekuje postavitve prometnega znaka, ti se postavljajo tam, kjer nevarnost dejansko obstaja, sicer bi bil njihov učinek v praksi razvrednoten.

8. Ker mesto trčenja med postopkom nikoli ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje dokazni postopek izvajalo v smeri odgovora na vprašanje, ali je prišlo do nezgode na delu cestišča, kjer ima srnjad stalen prehod preko ceste. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka te odločilne okoliščine ni uspela dokazati.

9. Iz mnenja sodnega izvedenca za lovstvo sledi, da je v praksi praktično edini kazalec krajev stalnega prehoda srnjadi, število trkov srnjadi z vozili. Zato morajo upravljalci lovišč (lovske družine) odstreljeno in najdeno poginulo divjad vpisati v evidenčno knjigo odstrela in izgub. Celoten odsek ceste P. spada v kvandrat .... V tem kvandrantu sta bila v času od leta 2010 do 2013 dva naleta srnjadi, in sicer prvi 19. 6. 2012 (nezgoda, ki je predmet te pravde), drug pa 24. 7. 2013, torej po predmetni nezgodi. Slednje je tudi po mnenju izvedenca za lovsko stroko zadosten dokaz za zaključek, da na mestu, kjer je prišlo do nezgode, takrat ni obstajal stalen prehod srnjadi, saj so evidence, ki jih vodijo lovske družine po njegovih izkušnjah zelo zanesljive.

10. V nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu so trditve pritožbe, da iz izpovedb prič sledi, da je na spornem odseku prihajalo do naleta srnjadi. B. L. je izpovedal o naletu srnjadi v času med letoma 2003 in 2004 na povsem drugem prometnem odseku, F. M. pa o naletu na srnjaka, ki se je zgodil v letu 2014, po tožnikovi nezgodi. Priče I. K., N. S. in B. V. o naletu srnjadi niso izpovedale, prisotnost srnjadi na določenem območju pa še ne pomeni avtomatično, da je cestni odsek, ki vodi skozi to območje, mogoče šteti za kraj stalnega prehoda divjadi v smislu petega odstavka 53. člena ZDLov-1. To so namreč območja (kot sledi iz izvedenskega menja) na katerih divjad redno (dvakrat dnevno) prečka cesto zaradi potreb po hrani. Samo v takšnih primerih je namreč mogoče prehod srnjadi predviditi in nanj opozoriti, sicer pa je verjetnost prehoda ceste enaka na celotnem območju Slovenije, kjer srnjad živi. V dokaznem postopku je bilo med drugim tudi ugotovljeno, da je glede na naravne značilnosti terena in biologijo srnjadi bolj smiselno in logično dnevno migriranje srnjadi vzporedno s spornim cestnim odsekom in ne preko ceste.

11. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je pred škodnim dogodkom na spornem cestnem odseku prišlo do več prometnih nezgod, v katerih je bila udeležena srnjad, zato je pravilen materialnopravni zaključek, da stalnega prehoda divjadi v smislu petega odstavka 53. člena ZDLov-1 na relaciji P. v času škodnega dogodka ni bilo.

12. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nikakršne krivde za opustitev dolžnega ravnanja - obvestila upravnemu organu o stalnem prehajanju divjadi čez cesto ali namestitve odvračalnih ograj. Obravnavani dogodek je glede na vse obrazloženo mogoče opredeliti kot naključje, ki se je pripetilo v tožnikovi sferi, zato je iz tega naključja izvirajočo škodo dolžan nositi sam. Priložnostne prehode srnjadi morajo vozniki motornih vozil pri vsakokratni vožnji skozi območje, ki predstavlja njihovo življenjsko okolje, pričakovati in biti previdni.

13. Po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, in ker so bila določila materialnega prava pravilno uporabljena, je na podlagi določila 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.