Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik vtožuje pridobitev lastninske pravice na parc. št. 1260/3 k.o... na podlagi dednega dogovora v zapuščinskem postopku, toda če zapis vsebine ni pravi, bi moral s tožbo zahtevati njegovo razveljavitev. Ker tožba na priznanje lastninske pravice ne more razveljaviti pravnomočnega sklepa o dedovanju, po katerem je sporna parcela v toženčevi lasti, je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik parcele št. 1260/3-travnik, 551 m2, ki je vpisana pri vl. št... k.o..., zaradi česar mu mora toženec izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za odpis te parcele od vl. št... k.o... in njen pripis k vl. št...

k.o..., pri katerem je kot lastnik vpisan tožnik. Poleg tega je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 70.915,00 tolarjev z zakonsko določenimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je ves tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Navaja, da je toženec v pritožbi sicer grajal napačno uporabo materialnega prava, toda pritožbenega razloga ni utemeljil. Kljub temu je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik se ne more strinjati z obrazložitvijo instančne sodbe, češ da bi moral doseči razveljavitev dednega dogovora po določilu 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Za to so določeni roki in kot navaja v reviziji, je bil "dedni dogovor med dediči v zapuščinskem postopku ID 171/87 po pokojni A. J. podpisan 5.2.1990 in 7.2.1990 in vnešen v sklep o dedovanju dne 12.2.1990, ki je postal pravnomočen 21.3.1990". Po njegovem v konkretni zadevi ni šlo za zmoto na strani tožnika, ker so se sklenitelji dednega dogovora sporazumeli, da bo tožnik podedoval zemljišče "za M." oziroma "Z.", kamor spada tudi parcela št. 1260/3 k.o... Tožnik je za navedeno parcelo izvedel šele tik pred vložitvijo tožbe, čeprav je dotlej v naravi užival, posedoval in prevzel v last celotni kompleks "za M.", torej tudi parcelo 1260/3 k.o..., kjer je v letu 1992 posekal hruško in tako dalje. Toženec mu tega ni branil in je celo pomagal pri spravilu lesa hruške. Tožnik še navaja, da je treba pri razlagi pogodb, torej tudi dednega dogovora, iskati skupen namen in voljo pogodbenih strank in ta je bila, da tožnik pridobi lastninsko pravico na vsem zemljišču "za M.". Ko je postal dedni dogovor pravnomočen, je torej tožnik postal lastnik sporne parcele in je od toženca upravičen zahtevati, da mu prizna lastnino in izstavi ustrezno listino.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da se po določilu 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa. Tožnik v pravdi ves čas navaja, da je pridobil lastninsko pravico na parcelah št. 1260/1 in 1261/1 k.o..., pa tudi na sporni parceli št. 1260/3 k.o... na podlagi dednega dogovora v zapuščinskem postopku po pokojni materi A. J., ki je tekel pod opr. št. I D 171/87. V reviziji sam priznava, da je v zapuščinskem postopku sklenil sodno poravnavo, ki jo je mogoče izenačiti z dvostransko pogodbo, torej bi lahko pridobil lastninsko pravico po določilu 33. člena ZTLR z vpisom v zemljiško knjigo. Toda tožnik se na sporni parceli št. 1260/3 k.o... ni vknjižil, ker je v dednem dogovoru navedel le parc. št. 1260/1 in 1261/1, tako da ga je sodišče razglasilo za dediča in poskrbelo za zemljiškoknjižni vpis na navedenih dveh parcelah, ne pa tudi na sedaj sporni parceli št. 1260/3 k.o... Revident sam priznava, da dednega dogovora ne more več izpodbijati, ker so do vložitve tožbe dne 27.10.1993 že potekli roki, ki so zaradi varnosti pravnega prometa določeni v 117. členu ZOR za razveljavitev izpodbojne pogodbe.

Tožnik se sicer upira razlagi, da bi sklenil dedni dogovor v zmoti in da je zamudil čas, ki ga je imel na voljo, da bi zahteval razveljavitev ali dopolnitev dednega dogovora. Toda z navajanjem vsebine 99. člena ZOR, ki določa pravila za razlago spornih določil v pogodbi, ne more uspeti. V dednem dogovoru so številke parcel jasne in z razlago ni mogoče nadomestiti dejstva, da parcela št. 1260/3 k.o... sploh ni navedena med parcelami, na katerih naj tožnik pridobi lastninsko pravico.

Tudi tožnikovo izvajanje, češ da je v naravi prejel v uživanje in posest (v last je ni mogel) celoten kompleks "za M.", da je z zemljiščem ravnal kot lastnik, da mu toženec tega ni branil in je v letu 1992 celo pomagal pospraviti les posekane hruške, ne more pripeljati do želenih pravnih posledic. Taka posest bi sicer lahko privedla do priposestvovanja zemljišča, toda zakon zahteva za pridobitev lastninske pravice mnogo daljše obdobje posesti, kot ga izkazuje tožnik.

Tako se izkaže, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik vtožuje pridobitev lastninske pravice na parc. št. 1260/3 k.o... na podlagi dednega dogovora v zapuščinskem postopku, toda če zapis vsebine ni pravi, bi moral s tožbo zahtevati njegovo razveljavitev. Ker tožba na priznanje lastninske pravice ne more razveljaviti pravnomočnega sklepa o dedovanju, po katerem je sporna parcela v toženčevi lasti, je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Tudi revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje niso utemeljene, saj je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na katero je moralo po določilu drugega odstavka 365. člena paziti že po uradni dolžnosti, ne glede na pritožnikovo utemeljitev.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).