Jedro

V določenih primerih je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti Republiki Sloveniji del stroškov brezplačne pravne pomoči. Po ugotovitvah sodišča je bil tožnik o tem obveščen, saj je bilo v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči z dne 27. 1. 2012 v dvanajstem odstavku obrazložitve navedeno, da v primeru, da bo prosilec delno ali v celoti uspel v postopku in bo na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, bo dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga bo Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da mora vrniti brezplačno pravno pomoč v višini 293,52 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi odločbe navaja, da mu je dodelila brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil tožniku dodeljen odvetnik A.A. Odvetniku so bili na podlagi sklepa z dne 18. 5. 2012 priznani in izplačani stroški brezplačne pravne pomoči v višini 587,04 EUR. Na podlagi sodne poravnave opr. št. I Pd 191/2012 z dne 8. 5. 2012 se je tožena stranka zavezala, da bo tožniku izplačala znesek 1.260,00 EUR. Tožena stranka je tožnika pozvala, naj sporoči, ali je bila ta obveznost izpolnjena, na kar je tožnik toženo stranko obvestil, da je iz navedene sodne poravnave prejel približno 1.000,00 EUR s strani svojega odvetnika. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj je tožnik na podlagi sodne poravnave pridobil premoženje, tožena stranka pa na podlagi sodne poravnave ni bila dolžna povrniti stroškov pravdnega postopka, zato je tožnik dolžan povrniti stroške v višini 293,52 EUR, torej polovico stroškov, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z dejanskim stanjem in sama s sabo, je nejasna in nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, proti njej protestira, je ne sprejema in jo zavrača v celoti. Zdi se mu zavajajoče, da naj bi šlo v tej zadevi resnično za brezplačno pravno pomoč. Zatrjevano mu je bilo, da mu ne bo treba ničesar plačati ne glede na izid ter da gredo vsi stroški v breme Republike Slovenije. Poleg tega je odvetniška pisarna pridobila njegove osebne podatke v zvezi z zadevo direktno od tožene stranke, pri čemer je šlo po tožnikovem mnenju za kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov. Razen tega ni prejel vsega denarja. Na podlagi sodne poravnave bi moral prejeti znesek 1.260,00 EUR, tožena stranka (iz delovnega spora) pa mu ni izplačala celotnega zneska, ampak le del tega zneska. Tudi iz tega razloga zavrača vsako obveznost vračila. Nadalje se sklicuje na slabe socialne razmere v svoji družini in s tem v zvezi na prvi odstavek 1. člena ZBPP ter 3. in 5. člen Zakona o socialnem varstvu, po katerih bi bil po njegovem mnenju oproščen vračila stroškov brezplačne pravne pomoči. Navaja, da je delovni invalid III. kategorije in prejema 230,26 EUR delne invalidske pokojnine na mesec, od tega plačuje 90,00 EUR preživnine za otroka iz prejšnje izvenzakonske skupnosti, sedaj pa živi v zakonski zvezi z novo partnerko, s katero imata mladoletnega otroka, ki ga mora prav tako preživljati. Nadalje še navaja, da je zadeva že absolutno zastarala. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi ter izda novo odločbo, s katero ga bo oprostilo plačila stroškov brezplačne pravne pomoči, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka v tem upravnem sporu.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opisuje celoten postopek izdaje izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZBPP v petem odstavku 48. člena določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena, dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani pogoji za izdajo odločbe, s katero je tožniku naložila delno povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči, torej so podani pogoji iz 48. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

7. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je odločba nejasna, nerazumljiva in da je ni mogoče preizkusiti, sodišče pojasnjuje, da se do teh navedb ne more opredeliti, ker so nekonkretizirane. Po mnenju sodišča je odločba v zadostni meri obrazložena in je obrazložitev odločbe podana na razumljiv način.

8. Glede tožbenih navedb, da gre za zavajanje, da naj bi bila pravna pomoč brezplačna, in da je bil tožnik zaveden, da mu ne bo treba ničesar plačati, sodišče pojasnjuje, da tem tožbenim navedbam ne more slediti. V določenih primerih je namreč upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti Republiki Sloveniji del stroškov brezplačne pravne pomoči in po ugotovitvah sodišča je bil tožnik o tem obveščen, saj je bilo v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči št. Bpp 53/2012 z dne 27. 1. 2012 v dvanajstem odstavku obrazložitve navedeno, da v primeru, da bo prosilec delno ali v celoti uspel v postopku in bo na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, bo dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga bo Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP (48. člen ZBPP). Torej je bil tožnik že takrat, ko mu bila dodeljena brezplačna pravna pomoč seznanjen s tem, da se v primeru sodne poravnave lahko zgodi, da bo moral del stroškov povrniti.

9. V zvezi s tožbeno navedbo, da je odvetniška pisarna pridobila njegove osebne podatke o zadevi od tožene stranke in da naj bi šlo za kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov, sodišče ugotavlja, da tudi ta navedba ni dovolj konkretizirana, da bi se lahko do nje sodišče opredelilo. Ni navedeno, katere podatke je pridobila, katero določilo Zakona o varstvu osebnih podatkov naj bi bilo kršeno in ni navedeno, kako je ta očitek povezan s pravilnostjo postopka izdaje izpodbijane odločbe.

10. Tožnik v tožbi tudi navaja, da ni prejel celotnega zneska v višini 1.260,00 EUR in zaradi tega meni, da mu ni treba ničesar vrniti. Iz izpodbijane odločbe res izhaja, da je tožnik prejel premoženje v višini 1.000,00 EUR. Vendar pa, če še ni prejel celotnega zneska, to še ne pomeni, da ne bi bil dolžan skladno s petim odstavkom 48. člena ZBPP povrniti polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. Dejstvo namreč je, da je na podlagi sodne poravnave pridobil premoženje, zaenkrat v višini 1.000,00 EUR, pri čemer 48. člen ZBPP ne določa, da bi obveznost delnega plačila stroškov brezplačne pravne pomoči nastopila le v primeru, ko upravičenec pridobi celotno premoženje, kot je določeno v poravnavi. Iz navedenega razloga je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku odmerila polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, ta znesek pa tudi ne presega polovico vrednosti prejetega premoženja, torej ne presega vrednosti 500,00 EUR.

11. Sodišče nadalje tudi pojasnjuje, da prvi odstavek 1. člena ZBPP ter 3. in 5. člen Zakona o socialnem varstvu ne dajejo podlage za to, da tožniku ne bi bilo potrebno vrniti del stroškov brezplačne pravne pomoči. V prvem odstavku 1. člena ZBPP je določeno, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. 3. člen Zakona o socialnem varstvu določa, da pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva, 5. člen pa določa, da so upravičenci po tem zakonu državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji ter da državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Torej ta določila ne dajejo podlage za to, da tožnik ne bi bil dolžan vrniti del stroškov brezplačne pravne pomoči. 12. Glede navedb, da ima tožnik nizke prejemke in da mora še od tega plačevati preživnino za sina iz prejšnje izvenzakonske skupnosti ter preživljati mladoletnega otroka, ki ga ima s sedanjo zakonsko partnerko, sodišče pojasnjuje, da razume socialno stisko tožnika, vendar pa peti odstavek 48. člena ZBPP izhaja iz stališča, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil določeno premoženje in je torej mišljeno, da prav zaradi tega, ker je pridobil premoženje, lahko plača del brezplačne pravne pomoči, pri čemer je zakonodajalec določil, da gre za vračilo zgolj polovice stroškov brezplačne pravne pomoči in še ta ne sme presegati polovice vrednosti tistega premoženja, ki ga je upravičenec prejel. 13. Glede tožbene trditve, da je zadeva že absolutno zastarana, pa sodišče pojasnjuje, da ZBPP ne navaja roka, v katerem je mogoče od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terjati, da povrne znesek, plačan iz naslova brezplačne pravne pomoči po 48. členu ZBPP. Po presoji sodišča je v teh primerih potrebno uporabiti splošni zastaralni rok, ki ga določa 346. člen Obligacijskega zakonika in znaša pet let. Tako stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. II U 376/2015 z dne 14. 10. 2015. Stroški izvajanja brezplačne pravne pomoči so bili v predmetni zadevi izplačani s sklepom z dne 18. 5. 2012, od tega datuma dalje pa še ni minilo pet let, tako da po mnenju sodišča tudi ni nastopilo zastaranje.

14. Ker je glede na vse zgoraj navedeno izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.

15. K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.