Jedro

Pri tožniku ni dokazana zmanjšana delovna zmožnost za svoj poklic za 50 % ali več, niti ni podana III. kategorija invalidnosti, v katero je mogoče razvrstiti zavarovance, če lahko opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 7. 2012 in z dne 5. 11. 2012 ter se ga od 21. 6. 2012 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s konkretnimi omejitvami v krajšem delovnem času od polnega po 4 ure dnevno ter da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine in drugih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločil toženec s posebno odločbo in mu povrnil stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V pripravljalni vlogi z dne 19. 8. 2013 je predlagal zaslišanje izvedene priče dr. A.A., ki je izdala mnenje Zdravstvenega doma B. v kraju C., v katerem priporoča, da tožnik dela največ 6 ur dnevno, pa je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo zgolj mimogrede. Sklicuje se na sodno prakso in na to, da je s tem okrnjena njegova pravica do pritožbe in pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki posameznikom zagotavlja enako varstvo pravic. Ob podpisu obrazca DD-1 in DD-1/A ni vedel, kaj sploh vsebujejo navedbe o dvigovanju bremen. Delodajalec opisuje le opravila, ki so vezana na dela receptorja, čeprav tožnik opravlja tudi dela varnostnika. Napačne so zato tudi navedbe v obrazcu glede tega, da naj tožnik ne bi delal na terenu in da naj ne bi bil izpostavljen vremenskim neprilikam in da sploh ne dviguje bremen, kar se je med tožnikovim zaslišanjem prav tako izkazalo kot neresnično in protispisno. Do neskladja med izpovedbo in obrazcem DD-1 se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo, enako pa velja tudi za tožbene navedbe glede neobstoja izjave o varnosti z oceno tveganja. Očita, da invalidska komisija prve stopnje ni ugotavljala relevantnih dejstev in ga je tudi le površno pregledala ter zmotno zaključila, da je zdravljenje pri njem zaključeno, čeprav je jasno, da gre pri revmatoidnem artritisu za kronično bolezen. Nadalje navaja, da mnenje Inštituta za medicino dela D. ne potrjuje ugotovitev invalidskih komisij kot to zmotno zaključuje sodišče. Tudi ni pravilno sklepanje, da ima tožnik razgibano delo, ker da lahko kadarkoli vstane. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da obhod okoli poslovne stavbe poteka po dokaj urejeni okolici in da hoja po makadamu z morebitno luknjo, ne predstavlja neravnega terena oziroma, da se tožnik luknjam lahko izogne. Kot je razvidno iz zdravstvene dokumentacije, tožniku revmatoidni artritis povzroča težave v smislu zatekanja in bolečnosti predvsem na malih sklepih rok in skočnih sklepih ter MTF sklepih stopal. Pri tem sta tako toženec, kot tudi sodišče spregledala, kaj je bistvo dela varnostnika. Po njegovem je vprašljiv zaključek sodišča, da je bil tožnik s strani toženca korektno obravnavan, ker da sta bili invalidski komisiji sestavljeni iz zdravnikov specialistov, v čigar področje sodijo vodilne zdravstvene težave. Sodišče je tudi spregledalo, da tako Inštitut za medicino dela D., kot tudi mnenje medicine dela Zdravstvenega doma B., ne ugotavljata kakšnega novega svežega stanja, temveč gre le za ugotovitev stanja, ki je že nastopilo. Meni, da bi toženec moral pri njem ugotoviti invalidnost v smislu 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti. Sodba nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti niti o odločilnih dejstvih ne obstoja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje tudi samo zaradi zavrnitve predlaganega dokaza z zaslišanjem dr. A.A., ki je izdala mnenje Zdravstvenega doma B. v kraju C. ni kršilo določb postopka. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Le če bi izpoved predlagane priče bila ključnega pomena, pa še to ob nepopolni dokumentaciji in če bi bila mnenja invalidskih komisij nejasna, ali v nasprotju z dokumentacijo, bi sodišče moralo dvom o resničnosti tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delovne zmožnosti razčiščevati z izvedbo predlaganega dokaza. Ob pomanjkanju takšnih razlogov, je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 5. 11. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 18. 7. 2012, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter takšno odločitev potrdil z dokončno odločbo. Obe citirani odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravna podlaga za razsojo predmetne zadeve je podana v ZPIZ-1, po katerem je pravice iz invalidskega zavarovanja mogoče priznati, če so izpolnjeni s tem zakonom predpisani pogoji. Po definiciji invalidnosti, določeni v 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Takšnih sprememb in invalidnosti v smislu 60. člena ZPIZ-1, sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, pri tožniku ni ugotovilo. Pri tem se zaključeno zdravljenje v citirani določbi 60. člena zakona nanaša na dokončno zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče spremeniti ali pričakovati izboljšanja, niti z dodatnim zdravljenjem ali medicinsko rehabilitacijo. Ne pomeni pa, da zdravljenje v primeru kronične bolezni, pa čeprav se zavarovanec še vedno zdravi, pri njem še ni zaključeno, kot zmotno navaja pritožba. Zaključeno zdravljenje je namreč eden izmed pogojev, da se invalidnost sploh lahko ugotavlja.

Že v predsodnem postopku sta invalidski komisiji prve in druge stopnje dne 21. 6. 2012 in dne 23. 10. 2012 skladno ugotovili, da pri tožniku ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejen, to je receptor I. Kot izhaja iz mnenja invalidske komisije druge stopnje, na katerem temelji odločitev toženca z dokončno odločbo, smiselno enako pa je ugotovila že invalidska komisija prve stopnje, ima tožnik že od leta 2008 ugotovljeno diskus hernijo med četrtim in petim ledvenim vretencem in znake desnostranske lumboishialgije. Zaradi tega ima občasno hude bolečine v križu, ki se širijo vzdolž desne spodnje okončine. Ima tudi ugasel desni Ahilov refleks ter čutne motnje po goleni. MR preiskava hrbtenice je potrdila takšno stanje, iz novejše medicinske dokumentacije pa je razvidno, da ima tožnik kronično desnostransko ishialgijo kot posledico stenoze spinalnega kanala in HD L4-L5, ki zaenkrat ne zahteva operativne terapije ter predartrozo obeh kolkov. Zdravi se tudi zaradi revmatoidnega artritisa, predvsem z bolečinsko simptomatiko določenih sklepov, ima pa tudi dobro urejeno arterijsko hipertenzijo.

Neutemeljeno pritožba očita, da invalidska komisija prve stopnje ni bila ustrezno sestavljena in da invalidska komisija druge stopnje tožnika ni pregledala, brez konkretnih navedb, zaradi katerih mnenje (razen, da se z njim ne strinja), ni pravilno.

Res je sicer, da sta invalidski komisiji v predsodnem postopku pri ocenjevanju invalidnosti upoštevali podatke iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1, vendar jih je sodišče glede na tožnikovo nestrinjanje s podatki o pogojih dela in o tem katero delo, kakšno in pod kakšnimi pogoji ga opravlja, podrobno zaslišalo. Tako, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da toženec ni pravilno ugotovil, katero delo opravlja, saj je takšno pomanjkljivost sodišče v celoti saniralo.

Na podlagi tožnikove izpovedi se je sodišče prve stopnje prepričalo, da ima tožnik razgibano delo, saj v času, ko je v recepciji, lahko med delom vstane, ali stoji in se lahko izogne predolgim prisilnim položajem oziroma dolgotrajnemu sedečemu delu. To velja tudi pri poslovanju s strankami, pri razporejanju avtomobilov in pri obhodih. Enako hoja po dokaj urejeni okolici po asfaltu ter po makadamu, pa čeprav z luknjami, ne predstavlja dela po neravnem terenu. Hoja po stopnicah v prvo nadstropje pa je občasna, kakor tudi premeščanje težkih oziroma težjih bremen, saj tožnik le enkrat tedensko prevzame breme, težko 10 do 15 kg.

Zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožniku na delu, ki ga opravlja, ne gre za takšne obremenitve, ki se nanašajo na prisiljene položaje, stalno sedeče delo in premeščanje težkih oziroma težjih bremen, zaradi katerih dela glede na svoje zdravstveno stanje ne bi mogel opravljati in bi se mu zaradi njih zdravstveno stanje poslabšalo, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilen in sprejemljiv.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno mnenje, ki ga je izdelal Inštitut za medicino dela D. dokazno ocenilo, da se omejitve pri delu nanašajo na pravilnost položajev in gibov ter fiziološkega sedenja, kar je stvar ergonomske ureditve delovnega mesta, če in kadar je to potrebno. Ni pa mogoče zaključiti, da gre pri tožniku za dejansko stanje iz tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, saj ni dokazane zmanjšane delovne zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več, niti ni podana III. kategorija invalidnosti, v katero je mogoče razvrstiti zavarovance, če lahko opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča popolno ugotovilo dejansko stanje in razčistilo sporna vprašanja, predvsem ali so pri tožniku glede na ugotovljene pogoje dela in izkazano zdravstveno stanje potrebne omejitve pri delu in časovna razbremenitev v smislu III. kategorije invalidnosti iz tretje alineje drugega odstavka ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih imelo vso podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Razloge za to je dovolj in pravilno obrazložilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških pritožbe pa je glede na to, da tožnik z njo ni uspel, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.