Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom dne 20. 1. 2013 in se do odločanja sodišča vanj ni vrnil, čeprav se je moral zavedati pomena samovoljne zapustitve azilnega doma.

Ker ZMZ v 56. členu ne omogoča ponovnega odprtja zadeve v primeru domnevnega umika oziroma v primeru pravnomočno zavržene prošnje, dovoljuje pa ponovno prošnjo v primeru ustavljenega postopka, je za pravilno obrazložitev v tej zadevi bistveno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 476/2012, da si tožnik svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrženju njegove prošnje odpravljena, ne bi bil njegov položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ. Za ustavitev postopka po 50. členu ZMZ je pristojna samo tožena stranka in ne sodišče; glede na besedilo 3. odstavka 50. člena ZMZ tožena stranka namreč to lahko stori pred izdajo prvostopenjskega akta in tudi po izdaji prvostopenjskega akta – če se prošnja šteje za umaknjeno. Določilo 3. odstavka 50. člena ZMZ je torej še vedno relevantno v obravnavanem primeru, kajti samo na zgoraj opisani način je mogoče uresničevati namen Procesne direktive (Direktiva Sveta 2005/85/ES), ki v primeru domneve o umiku prošnje zagotavlja prosilcu pravico do ponovnega odprtja zadeve.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj ... 6. 1996, državljan Sirske Arabske Republike, za priznanja mednarodne zaščite v RS zavrže. Iz policijske depeše št. 2253-27/2012/1 (3J622-03) z dne 28. 12. 2012 je bilo ugotovljeno, da je bil prosilec, skupaj s še desetimi ilegalnimi sopotniki, prijet dne 28. 12. 2012 ob 22.34 uri, na Mejnem prehodu za mednarodni železniški promet v Dobovi. A.A. je skupaj z ostalimi ilegalnimi sopotniki omenjenega dne v večernem času prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo s tovornim vlakom številka 46898, ki vozi na relaciji Kragujevac Srbija in Vilanova Italija in je bil zaloten v tovornem vagonu številka 21, kjer se je omenjena skupina skrivala pred policisti. Ob kontroli blaga oziroma tovornega vagona št. 21, ki je bil naložen s kovinskimi paletami, ter ni imel carinske zalivke, saj so jo tujci ob vstopu v vagon odstranili, so policisti odkrili 11 tujcev, kateri so se poskušali izogniti mejni kontroli. Skladno s prakso policijskega poslovanja je v navedenem primeru PMP Dobova opravila najavo po sporazumu za vračanje oseb v Republiko Hrvaško, in sicer na PGP Zagreb, kjer je bilo dogovorjeno, da se zavrnitev tujcev opravi po končanem policijskem postopku. Prosilec je v postopku zaprosil za mednarodno zaščito. Da se je prosilec pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, izhaja iz ugotovljenih dejstev policije PMP Dobova in iz opisov upravne dokumentacije, saj je bil prosilec prijet takoj za tem, ko je z omenjeno skupino prečkal državno mejo. V policijski depeši je navedeno, da je skupina tujcev pripotovala v Republiko Hrvaško, kjer so nato dne 28. 12. 2012 vstopili v tovorni vagon in na nedovoljen način vstopili v Republiko Slovenijo, kjer so bili prejeti s strani slovenskih policistov. Dne 2. 1. 2013 je uradna oseba prosilca soočila s policijsko depešo in ugotovitvenimi policistov PMP Dobova. Na vprašanje uradne osebe, kje je prosilec vstopil na tovorni vlak, je prosilec odgovoril, da tega ne ve. Uradna oseba je v nadaljevanju prosilca soočila s tem, da iz policijske depeše izhaja, da je nekaj oseb, s katerimi je potoval na vlaku, na Hrvaškem že izrazilo namero, da želijo tam zaprositi za mednarodno zaščito, saj so pri sebi imeli potrdila o tem iz Republike Hrvaške. Na vprašanje uradne osebe, ali je tudi on na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da sam na Hrvaškem ni prosil za mednarodno zaščito in da ne ve, kje je Hrvaška. Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne osebne zadržke do vračanja na Hrvaško, glede na to, da iz vsega izhaja, da se je pred vstopom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, saj je bil prijet na mednarodnem mejnem prehodu med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, ko se je poskušal izogniti mejni kontroli, je prosilec odgovoril, da se ne želi vračati na Hrvaško, ker Hrvaške ne pozna in tam nikoli ni bil. Več na zastavljena vprašanja ni povedal. Ker je bilo na podlagi policijske depeše ugotovljeno, da je prosilec dne 28. 12. 2012 ob 22.40 uri na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške, pristojni organ na podlagi navedenih okoliščin ugotavlja, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije z zgoraj navedenim sklepom v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ razglasila za varno tretjo državo. Prosilec je pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 2. 1. 2013 sicer navedel, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito in da ne ve, da bi bil kdaj na Hrvaškem, ker je ne pozna, vendar pa pristojni organ glede na vse ugotovljene in zgoraj naštete okoliščine PMP Dobova, ocenjuje, da je v konkretnem primeru dovolj dokazov, ki dokazujejo, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal na Hrvaškem. Pri tem je pristojni organ upošteval tudi, da je PMP Dobova na podlagi zbranih ugotovitev že dne 28. 12. 2012 opravila najavo za vračanje prosilca na PGP Zagreb, kjer je bilo dogovorjeno, da se prosilca in tudi celotno skupino tujcev zavrne na Hrvaško, dne 29. 12. 2012. Prosilec pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tudi ni navedel nobenih razlogov, zakaj Republika Hrvaška zanj osebno ne bi bila varna država.

V tožbi (pod prvo točko) tožeča stranka na podlagi 32. člena ZUS-1 in s sklicevanjem na upravno-sodno prakso zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe odloži. Pod drugo točko tožbe pravi, da je bilo dejansko ugotovljeno zgolj to, da je tožnik dne 28. 12. 2012 ob 22.40 h poskušal na nedovoljen način prestopiti državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na mednarodnem mejnem prehodu Dobova, tako da je šel na tovorni vlak, ki na relaciji Srbija – Italija vozi preko Hrvaške. Tožena stranka torej ni ugotovila, da se je tožnik na Hrvaškem dejansko nahajal na način, ki bi med njim in tretjo varno državo vzpostavil zvezo, kot jo terja Direktiva Sveta 2005/85/ES. Pojem „nahajanje“ je zatorej treba razlagati v duhu Procesne direktive in upoštevati njen namen, ki je v tem, da med prosilcem in zadevno tretjo varno državo obstaja tudi vsebinska povezava, zaradi katere je smiselno, da se ji prosilca izroči in ji prepusti vsebinsko odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Prav ta vsebinska povezava bo lahko imela vpliv na presojo verodostojnosti in celovito presojo vseh ostalih pogojev za odločanje o mednarodni zaščiti, za katere država, ki prosilca vrača v tretjo varno državo, niti ne ve oziroma jih ne pozna (sodba Upravnega sodišča I U 1338/2011). Fizična prisotnost je zgolj indic in nujni, vendar ne zadostni, pogoj za uporabo koncepta varne tretje države. Ob obstoju le-te mora „nahajanje“ vsebovati še določene vsebinske elemente, da bi zadostilo minimalnim standardom, ki jih za države članice določa Procesna direktiva. Očitno pa je, da v pričujočem primeru vsebinski elementi niso izpolnjeni, saj se tožnik sam sploh ni zavedal, da se morebiti nahaja na Hrvaškem. Stika s Hrvaško evidentno ni imel, saj se je tam, po navodilih sprovajalca, ki ga je pripeljal iz Turčije, zgolj vkrcal na tovorni vlak, na katerem je bil kasneje prijet, kar povsem očitno ne vzpostavlja zveze med njim in Hrvaško. Poleg tega pravi, da tožena stranka ne more uporabiti koncepta tretje varne države, če pred tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika in da ne bo njegove prošnje na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla in je ne bo vsebinsko obravnavala, ampak bo tožnika izročila naslednji državi, iz katere je tožnik morebiti prišel. V pričujočem primeru tožena stranka takšne presoje, torej ali bo Republika Hrvaška prosilca sprejela in njegovo prošnjo vsebinsko obravnavala, sploh ni opravila. V spisu je moč najti le obvestilo hrvaškim organom (z dne 8. 1. 2013), da Slovenija prošnje tožnika ne bo vsebinsko obravnavala, saj so bili najdeni dokazi, da se je zadrževal na Hrvaškem. Očitno je torej, da tožena stranka pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni pridobila obvestila hrvaških organov, da bodo tožnika – mladoletnika brez spremstva - sploh sprejeli. Iz samega ZMZ sicer izhaja, da mora tožena stranka obvestiti varno tretjo državo, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana in da mora biti tako obvestilo prevedeno v jezik varne tretje države. Tako obvestilo je tožena stranka Hrvaški sicer poslala, ni pa razvidno, kako je Hrvaška kot varna tretja država nanj reagirala ter ali je tako obvestilo sploh sprejela. Sam ZMZ tega pogoja sicer ne zahteva, vendar je ZMZ potrebno razlagati v skladu s Procesno direktivo, Ženevsko konvencijo z dne 28. 7. 1951 in Protokolom z dne 31. 1. 1967 o statusu beguncev in sodno prakso ESČP (sodba Upravnega sodišča I U 1/2013). Ob navedenem je treba še poudariti, da je določba „in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje“ v neskladju z mednarodnim pravom. Namreč, samo države članice EU so z Dublinsko uredbo sprejele posebna pravila – ta pa seveda zavezujejo samo njih – po katerih določijo, katera izmed njih je pristojna za obravnavo prošnje, vložene v kateri koli izmed njih. Navedena določba 60. člena ZMZ pa gre daleč preko tega okvira in poskuša za državo, ki naj bi bila pristojna za obravnavanje prošnje, vložene v Republiki Sloveniji, enostransko določiti neko tretjo državo. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni upoštevala dejstva, da je tožnik mladoletnik brez spremstva. Glede na to bi morala (vsaj) preveriti, ali je Hrvaška zanj dejansko varna tretja država v smislu, da upošteva specifičen položaj mladoletnikov brez spremstva kot ranljive skupine, ki ji gre posebna skrb in varstvo. V zvezi s tem opozarja, da veljavni hrvaški Zakon o azilu vsebuje le malo specialnih določb o mladoletnikih brez spremstva - tako 26. člen z naslovom mladoletniki brez spremstva („maloljetnici bez pratnje“) določa zgolj to, da se takšnemu mladoletniku postavi skrbnika: da ministrstvo sprejme posebne ukrepe s ciljem iskanja njegovih staršev; ter da se o prošnji v teh primerih odloči v najkrajšem možnem času. Evidentno je torej, da je standard obravnave mladoletnih prosilcev v Sloveniji višji, kar bi morala tožena stranka ustrezno upoštevati in se do vračanja takšnih prosilcev na Hrvaško posebej opredeliti. Pod točko 1. tožbenega predloga predlaga, da sodišče izvršitev sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe; pod točko 2., da sodišče sklep odpravi, podrejeno pa, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo z dne 21. 1. 2013 tožena stranka obvešča sodišče, da je na podlagi Registra stalnega prebivalstva in na podlagi 118. člena ZMZ ugotovila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in bil izbrisan iz evidence dne 20. 1. 2013 in da se do priprave odgovora na tožbo v azilni dom ni vrnil. Predlaga, da sodišče postopek ustavi, ker se ne ve, kje se tožnik nahaja in ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Predlaga tudi, da sodišče odloči o prvi točki, katero v tožbi predlaga pooblaščenka tožnika, saj obstaja verjetnost, da bo le-ta po Dublinski uredbi vrnjen nazaj v Slovenijo.

V odgovoru na odgovor tožene stranke svetovalka za begunce navaja, da se strinja s predlogom tožene stranke, da sodišče odloči o zakonitosti sklepa, s katerim je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika.

K točki 1: Tožba se zavrže. Četudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni ugotavljala zveze med tožnikom in varno tretjo državo Hrvaško v smislu 27(2)(a) člena Procesne direktive vsaj po standardu, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 397/2012 z dne 23. 8. 2012, in tudi ni ugotovila, ali bo Hrvaška v vsebinsko obravnavo sprejela mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito, ki je brez spremstva (ker naj bi bili njegovi starši v vojni ubiti), sodišče v predmetni zadevi glede na prakso Vrhovnega sodišča ( I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012) nima pogojev, da bi po vsebini preizkušalo zakonitost izpodbijanega akta. Med strankama namreč ni sporno, da je bil tožniku z določbo z dne 2. 1. 2013 postavljen zakoniti zastopnik Slovenska filantropija in da je bila ob podaji prošnje tožnika prisotna B.B., ki je svetovalka za begunce, pa tudi C.C., in da je bil po podatkih v prošnji tožnik ustno obveščen o postopku priznanja mednarodne zaščite, pravicah in obveznostih prosilcev, o čemer pa priča tudi izjava tožnika z dne 31. 12. 2012. Od dne 16. 1. 2013 je tožnika zastopala svetovalka za begunce Č.Č. Kljub tej strokovni podpori je tožnik očitno samovoljno zapustil azilni dom dne 20. 1. 2013 in se do odločanja sodišča dne 30. 1. 2013 ni vanj vrnil, kar je ključna dejanska okoliščina tega spora. Glede na to, da je bil tožnik rojen 25. 6. 1996, to pomeni, da je bil v času, ko je samovoljno zapustil azilni dom, star 16 let in skoraj 7 mesecev in se je moral zavedati pomena samovolje zapustitve azilnega doma. To področje sicer ureja Procesna direktiva preko določbe o implicitnem umiku ali odstopu od prošnje (20. člen Procesne direktive). Določilo drugega odstavka 20. člena namreč pravi, da države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za azil ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi, da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel, ne da bi v razumnem roku sporočil pristojnemu organu. V zgoraj opisanih dejanskih okoliščinah je ta domneva z vidika uporabe določb 36. člena ZUS-1 lahko uporabljiva v tem smislu, da sodišče lahko šteje, da izpodbijani akt očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno korist (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Ob tem je treba nujno upoštevati določilo 20(2) člena Procesne direktive, ki je obvezujoča določba in neposredno uporabljiva in daje prosilcu, če se vrne v državo članico, možnost zahtevati ponovno odprtje njegovega primera z izjemo postopkov po 32. in 34. členu Procesne direktive. Ker pa ZMZ v 56. členu ne omogoča ponovnega odprtja zadeve v primeru domnevnega umika oziroma v primeru pravnomočno zavržene prošnje, dovoljuje pa ponovno prošnjo v primeru ustavljenega postopka, je za pravilno obrazložitev v tej zadevi bistveno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012. V tej sodbi je Vrhovno sodišče odločilo, da ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper sodbo v zvezi z 63. členom ZMZ, s katero je bila tožba tožnika zavrnjena, pri čemer je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, „saj si tožnik svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrženju njegove prošnje odpravljena, ne bi bil njegov položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ“ (I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012 odst. 7). Za ustavitev postopka po 50. členu ZMZ je pristojna samo tožena stranka, kajti pristojni organ po ZMZ je MNZ, sedaj tožene stranke, ki vodi postopek na prvi stopnji (3. točka 1. odstavka 3. člena ZMZ), in ne sodišče; glede na besedilo 3. odstavka 50. člena ZMZ tožena stranka namreč to lahko stori pred izdajo prvostopenjskega akta in tudi po izdaji prvostopenjskega akta – če se prošnja šteje za umaknjeno. Določilo 3. odstavka 50. člena ZMZ je torej še vedno relevantno v obravnavanem primeru, kajti samo na zgoraj opisani način je namreč mogoče uresničevati namen Procesne direktive, ki v primeru domneve o umiku prošnje zagotavlja prosilcu pravico do ponovnega odprtja zadeve. Svetovalka za begunce namreč tožbe v upravnem sporu ni umaknila, zato sodišče ni moglo postopka ustaviti.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K točki 2: Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Po ustaljeni upravno-sodni praksi mora sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so podani pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe (sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2020 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 544/2012 z dne 12. 12. 2012). Slednje je sodišče naredilo v okviru prve točke izreka in obrazložitve tega sklepa. Ker je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe, je sodišče v drugi točki izreka zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (5. odstavek 32. člena v zvezi z 6. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1).