Jedro

Za razvezo zakonske zveze pa zadostuje, da je ta nevzdržna samo za enega izmed zakoncev. Zakonska zveza je namreč institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev in nevzdržnost zakonske zveze že za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze v smislu 65. člena ZZZDR. Ker v zakonski zvezi med pravdnima strankama ni bilo rojenih otrok, zahtevek na plačevanje preživnine razvezanemu zakoncu pa predmetno pravdo, zlasti zaradi postopanja toženke, časovno zelo zavlačuje, je prvostopno sodišče povsem utemeljeno izdalo delno sodbo, s katero je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno delno sodbo je sodišče prve stopnje zakonsko zvezo, ki sta jo dne 07.11.1992 pred Matičnim uradoma v sklenili pravdni stranki, razvezalo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v predmetni zadevi povsem utemeljeno izdalo delno sodbo v skladu s 314. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Po določbi prvega odstavka 314. člena ZPP lahko izda sodišče delno sodbo, če so od več tožbenih zahtevkov na podlagi obravnavanja le nekateri od njih zreli za končno odločbo, pri čemer sodišče pri vprašanju, ali naj izda delno sodbo, upošteva velikost zahtevka ali dela zahtevka, ki je zrel za odločbo (tretji odstavek 314. člena ZPP).

Prvostopno sodišče ima prav, da je v predmetni pravdi zrela odločitev o zahtevku za razvezo zakonske zveze pravdnih strank. Tožena stranka tekom pravde z razvezo zakonske zveze ni soglašala in je povedala, da se ne strinja z razvezo zakonske zveze (zaslišanje toženke na l. št. 18). Tožeča stranka pa je povedala, da se je čustveno ohladila do toženke in jo nanjo ne veže več čustvena navezanost. Zraven tega pa s toženko ne živita več skupaj, pri čemer se je tožnik čustveno navezal na drugo žensko, s katero živi skupaj na Dunaju in s katero ima tudi otroka. Že na podlagi navedenih dejstev je prvostopno sodišče povsem pravilno presodilo, da je zakonska zveza med pravdnima strankama nevzdržna, ker med pravdnima strankama ni več obojestranske čustvene navezanosti, pa tudi ne spoštovanja in razumevanja ter zaupanja in medsebojne pomoči, kar pa so temeljne predpostavke zakonske zveze v smislu 13. člena ZZZDR. Zaradi navedenega pa je postala zakonska zveza med pravdnima strankama nevzdržna, kar narekuje razvezo zakonske zveze v smislu 65. člena ZZZDR.

Za razvezo zakonske zveze pa zadostuje, da je ta nevzdržna samo za enega izmed zakoncev. Zakonska zveza je namreč institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev in nevzdržnost zakonske zveze že za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze v smislu 65. člena ZZZDR.

Na podlagi popolne in pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča o nevzdržnosti zakonske zveze med pravdnima strankama je v predmetni zadevi bil zrel za končno odločbo zahtevek o razvezi zakonske zveze. Ker v zakonski zvezi med pravdnima strankama ni bilo rojenih otrok, zahtevek na plačevanje preživnine razvezanemu zakoncu pa predmetno pravdo, zlasti zaradi postopanja toženke, časovno zelo zavlačuje, je prvostopno sodišče povsem utemeljeno izdalo delno sodbo, s katero je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. To pa še toliko bolj ob dejstvu, da tožnik dejansko živi skupaj z drugo žensko, s katero ima tudi otroka in s katero, kot je sam povedal, bi se rad poročil in ustvaril družino.

Tako pa se pritožbena izvajanja, da ni pogojev za izdajo delne sodbe in da ne obstajajo razlogi za nevzdržnost zakonske zveze, pokažejo kot neutemeljena. Ostala obsežna pritožbena izvajanja pa posegajo dejansko že v presojo o plačevanju preživnine razvezanemu zakoncu, kar pa ni predmet te pritožbe.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve in zato tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.