Jedro

V odgovoru na tožbo toženka skuša prikazati, da je javno dobro ukinila, ker je njegova splošna raba onemogočena in ga ni mogoče obnoviti, kar naj bi izhajalo iz tega, da je v obrazložitvi ugotovitvene odločbe navedla, da se zemljišče ne uporablja več za javno pot, ampak je funkcionalno zemljišče k sosednjemu zemljišču. Vendar pa mora toženka že v izpodbijani odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati njene utemeljenosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Župana Občine Šmarješke Toplice št. 478-0015/2018 z dne 15. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrgla pritožbo tožnikov zoper odločbo št. 478-0015/2018-15 z dne 3. 11. 2020, s katero je bil ukinjen status javnega dobra s parc. št. 2941/2 k.o. ... (1. točka izreka) in odločeno, da se po pravnomočnosti te odločbe pri navedeni parceli v zemljiški knjigi pristojnega sodišča vknjiži lastninska pravica na njeno ime (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka po proučitvi zadeve ugotovila, da nepremičnine, ki so last tožnikov, ne mejijo na nepremičnino parc. št. 2941/2 k.o. ..., ki je del javne kategorizirane poti št. 707931 in katere status javnega dobra se z izpodbijano odločbo ukinja in da imajo povezavo do svojih nepremičnin zagotovljeno po javni poti, ki poteka po nepremičnini parc. št. 2941/1 k.o. ... Zato jim zaradi ukinitve statusa javnega dobra dostop do javnega cestnega omrežja s svojih nepremičnin ne bo onemogočen, česar v pritožbi niti ne zatrjujejo. Tudi pri tožniku A. A. se dosedanji režim rabe njegovih nepremičnin parc. št. 1601 in 1613 k.o. ... ne spreminja, saj do njih dostopa po nepremičnini parc. št. 2941/1 k.o. ..., ki se konča na JV delu njegove nepremičnine parc. št. 1613. Glede na navedeno z ukinitvijo javnega dobra ne bo poseženo v njihov pravno varovan položaj, saj lahko še vedno uporabljajo enak režim dostopa do svojih nepremičnin. Tožniki lahko namreč v tem postopku le omejeno varujejo svoje interese, torej zgolj tiste, ki so pravno varovani, ne pa vsakršnih interesov. Zato je pritožbo po 246. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. V tožbi trdijo, da je taka presoja aktivne legitimacije napačna, kajti če kdo, so občani in uporabniki poti aktivno legitimirani za izpodbijanje odločbe o ukinitvi javnega dobra. Tožniki so lastniki nepremičnin, ki mejijo na odsek št.797931 javne poti št. 797930, katere zahodni krak se ukinja kot javno dobro. Po tem odseku so vseskozi dostopali do svojih nepremičnin, dokler jim tega ni onemogočil B. B. Tožniki so toženki že 25. 11. 2019 poslali poziv, v katerem so opozorili, da slednji lažno navaja, da je navedeni krak ceste izven rabe in v katerega je skupaj s C. C. nezakonito posegel. Toženka je tudi zmoto uporabila 245. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), saj pogoji, ki jih za izdajo sklepa o ukinitvi statusa javnega dobra določa 247. člen tega zakona, v obravnavani zadevi niso izkazani. Poleg tega ne drži, da se obravnavana pot že dlje časa ne uporablja. Gre za navedbe B. B., ki je občinski funkcionar v občinskem svetu, ki je podal predlog za ukinitev statusa grajenega javnega dobra in nakup te nepremičnine, čemur je toženka, namesto da bi izvedla zakonit ugotovitveni postopek, nekritično sledila. Opozarjajo še, da iz odločbe izhaja samo, da nepremičnina ne služi več svojemu namenu, ker se ne uporablja kot javna pot, ne izhaja pa, na kakšni podlagi je prišlo do posega v javno dobro, kar glede na sodbo III U 85/2018 ne zadošča za ukinitev. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da naj sodišče tožbo upoštevaje 3. in 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže, ker tožniki niso izkazali, da je bilo zaradi ukinitve statusa javnega dobra poseženo v njihovo pravico oziroma pravno korist. Vztraja, da nepremičnine tožnikov ne mejijo na nepremičnino parc. št. 2941/2 k.o. ... in da imajo nemoteno povezavo do svojih nepremičnin po asfaltirani javni poti, ki poteka po parc. št. 2941/1 k.o. ... Edino nepremičnina parc. št. 1613 k.o. ... v JV delu te parcele meji z nepremičnino 2941/2 k.o. ..., vendar tudi lastnik te nepremičnine do svojih nepremičnin nemoteno dostopa po obstoječi asfaltirani poti parc. št. 2941/1 k.o. ... Ugovarja tožbenim navedbam, da naj bi tožniki vseskozi dostopali do svojih nepremičnin po odseku javne poti, ki poteka po parc. št. 2941/2, dokler jim tega ni onemogočil B. B. Pot je v naravi že dolga leta opuščena in po njej raste trava in grmovje. Prejšnja lastnica nepremičnin parc. št. 1613 in 1601 k.o. ... je že leta 2012 podala izjavo, da do svojih nepremičnin dostopa po asfaltirani poti in ne po poti, ki leži med nepremičninami, last B. B. Izjavo, da te poti ne potrebuje, in da je v naravi ni, je podala tudi prejšnja lastnica nepremičnine parc. št. 1615/4 k.o. ... Za ta postopek niso relevantne trditve, da naj bi B. B. in C. C. nezakonito posegla in uničila prelom javne poti pred hišo A. A., ki v vseh dosedanjih postopkih niti ne zatrjuje, da mu je s tem posegom oviran oziroma onemogočen dostop do hiše. 5. Trdi, da je postopek ukinitve javnega dobra izvedla v skladu z zakonom, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedla, da se zemljišče ne uporablja več za javno pot, ampak je funkcionalno zemljišče k sosednjemu zemljišču, iz česar izhaja, da je njegova splošna raba onemogočena in ga ni mogoče obnoviti. Sicer pa toženka ocenjuje, da je odločba deklaratorne narave in v zakonu ni predpisan predhoden postopek ugotavljanja dejanskega stanja.

6. V pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2021 tožniki zavračajo trditve, da do svojih nepremičnin niso dostopali po javnem dobru parc. št.2941/2 k.o. ... Uporabljali so ga od nekdaj, saj je bil glavni dostop z J strani, ker je bila pot iz V smeri bistveno daljša. Ta del poti ni bil nikoli opuščen, ampak je bila njegova raba nezakonito preprečena. Drži, da se je pot nekoliko zarasla, ker je od leta 2019 nihče ne vzdržuje, vendar še vedno obstaja. Javno dobro je po definiciji v splošni rabi, kar pomeni, da ga uporabljajo ne le prebivalci, ampak tudi obiskovalci naselja, javne in urgentne službe (gasilci, reševalna vozila), omogočen mora biti dostop tovornih vozil večjih dimenzij, poleg tega pa je po prostorskem aktu predvideno poseljevanje in s tem zgostitev prometa, zaradi česar krčenje javne infrastrukture ni v skladu s tem aktom.

7. Navajajo, da jim je varna in normalna uporaba javne poti bistveno otežena. Predmetni odsek se je namreč uporabljal kot krožna pot. Zato so lahko vsa vozila brez obračanja prihajala v ta odsek iz enega kraka in se vračala po drugem, kar je onemogočil C. C., ki je na ovinku nezakonito prekopal del javne poti, B. B. pa jo je zatravil in posadil sadno drevje. Zaradi teh posegov je normalna raba javne poti bistveno okrnjena, predvsem je slabša varnost prometa, saj je javna pot po parc. št. 2941/1 k.o. ... preozka za dvosmerni promet. Zato se vozila vozijo po zasebnih dvoriščih in je breme javnega dostopa brez ustanovitve služnosti v javno korist preneseno na dvorišče A. A. Trdijo, da je zakonska obveznost toženke, da ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za ukinitev javnega dobra po 247. členu ZUreP-2, predvsem pa, da odloči na strokovnih podlagah. Tega postopka toženka ni izvedla in ni sprejela nobenih strokovnih podlag, ampak je sledila predlogu A. A. in izjavama D. D., partnerke C. C. ter E. E., ki s tem območjem nima nič skupnega.

8. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2021 v bistvenem ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo. Vztraja, da imajo tožniki možnost dostopati do svojih nepremičnin iz smeri ... po javnem dobru na parc. št. 2941/1 in 2930 k.o. ... pa tudi iz smeri ... in ... po nepremičninah parc. št. 2941/3 in 2931 k.o. ..., tj. po dobro dostopnih in urejenih poteh. Toženka vse od ustanovitve leta 2007 poti na parc. št. 2941/2 k.o. ... ni vzdrževala, kot je ni vzdrževala niti njena predhodnica občina Novo Mesto, saj to ni bilo potrebno, ker se je uporabljala izključno kot pešpot in občasno za dostop traktorjev do vinogradov. Navaja, da nepremičnine, last tožnikov, ležijo v vinogradniškem območju, ki ni predvideno za poselitev, tako da tudi širitev obstoječih cest in gradnja obračališč ter krožnih poti ni potrebna. Obstoječe javne poti zadoščajo za dostop intervencijskim vozilom. V obravnavanem primeru tožniki ne zasledujejo javne koristi ali koristi širšega kroga občanov, ampak gre za močan medsosedski spor.

9. Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2021 v bistvenem ponavljajo trditve iz tožbe in prve pripravljalne vloge. Dodajajo, da se neutemeljenost ukinitve javnega dobra in s tem obremenitve zasebnih zemljišč kaže tudi tako, da D. D., katere partner ji je s prekopom javne poti onemogočil dostop, toži A. A. za obstoj služnosti poti do njene parcele, ki naj bi potekala po njegovem zemljišču. Toženka je tako povzročila fizično obračunavanje in pravdanje, kar se ne bo končalo, dokler ne bo ponovno vzpostavljena javna pot. 10. Tožba je utemeljena.

11. Uvodoma se sodišče opredeljuje do predloga toženke, naj tožbo na podlagi 3. oziroma 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže. Po teh določbah sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka) oziroma če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka).

12. Po citiranih določbah sodišče zavrže tožbo, če so okoliščine, zaradi katerih je treba tožbo zavreči, očitne, torej spoznavne na prvi pogled brez poglobljene analize.1 Do zavrženja ne pride, če sodišče (šele) po vsebinski obravnavi zadeve ugotovi, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ampak če (že) na podlagi tožbenih navedb ugotovi, da pravni položaj tožnika ne more biti prizadet četudi bi bilo tožbi ugodeno. O pomanjkanju pravnega interesa, ko se torej tožnikom pravni položaj tudi, če bi sodišče tožbi ugodilo, ne bi mogel izboljšati, bi bilo mogoče govoriti le, če tožniki ne bi imeli pravice, da ukinitvi javnega dobra nasprotujejo.

13. Iz sodne prakse pa taka razlaga predpisa, za kakršno se v odgovoru na tožbo zavzema toženka, ne izhaja. O pomembnem pravnem vprašanju, ali imajo uporabniki nepremičnin, ki jim je bil ukinjen status javnega dobra, pravico do vložitve pravnega sredstva zoper odločitev občinske uprave oziroma župana o ukinitvi javnega dobra, je namreč že odločalo Vrhovno sodišče. Iz sodbe X Ips 353/2013 z dne 2. 10. 2014, ki temelji še na ureditvi ukinitve javnega dobra po določilih Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1)2, izhaja, da sta tako upravno sodišče kot Vrhovno sodišče tožbo tožnikov zoper odločbo, s katero se ukinja status javnega dobra, presojala po vsebini, česar ne bi storila, če bi presodila, da stranke ukinitvi ne morejo ugovarjati (ne glede na razlog). Upravno sodišče jo je, ker je ugotovilo, da je dokazano, da imajo tožniki kljub ukinitvi javnega dobra omogočen dostop do javnega cestnega omrežja, zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje odločilo, da odločba ne posega v njihove pravice ali pravne koristi. Tudi iz sodne prakse naslovnega sodišča izhaja, da je upravno odločbo, s katero se odloči o odvzemu statusa javnega dobra po izčrpani pritožbi mogoče izpodbijati v upravnem sporu.3 To pa pomeni, da je treba odločbo, s katero se status javnega dobra odvzame, obravnavati kot upravni akt. 14. Glede na navedeno je sodišče tožbo presojalo po njeni vsebini, tj. presojalo je, ali je tožba utemeljena. Sicer pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tudi toženka, četudi je pritožbo tožnikov formalno zavrgla, izvajala dokaze in ugotavljala dejansko stanje ter glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključila, da pravnega interesa nimajo zato, ker imajo dostop do svojih nepremičnin zagotovljen po nepremičnini parc. št. 2941/1 k.o. ... in jim z ukinitvijo statusa javnega dobra na parc. št. 2941/2 k.o. ... uporaba njihovih nepremičnin ne bo onemogočena. Na ta način je v bistvu presodila, da so njihovi ugovori neutemeljeni, kar bi pomenilo, da je pritožbo po vsebini kot neutemeljeno zavrnila.

15. Po 247. členu Zakona o urejanju prostora, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, se grajenemu javnemu dobru status lahko odvzame smiselno po postopku iz 245. člena tega zakona (prvi odstavek). Status grajenega javnega dobra preneha, če je zemljišče, objekt oziroma njegov del v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba (drugi odstavek). Status grajenega javnega dobra lahko preneha tudi, če se uredi zemljišče ali zgradi drug objekt z enakim namenom splošne rabe, zaradi česar se status na prvotnem lahko odvzame (tretji odstavek). Če raba grajenega javnega dobra v zasebni lasti preseže namen splošne rabe po tem zakonu in pogoje in omejitve iz dogovora, lahko lastnik zahteva bodisi odstop od dogovora in ukinitev statusa grajenega javnega dobra, bodisi odškodnino, bodisi lahko državi ali občini predlaga, da grajeno javno dobro prevzame v last, razen če ta predstavlja gradbeno parcelo njegove stavbe (četrti odstavek).

16. Tožniki so s pritožbo izpodbijali odločbo občinske uprave št. 478-0015/2018 z dne 3. 11. 2020, s katero je bilo ugotovljeno, da nepremičnini parc. št. 2941/2 k.o. ... (ID ...) preneha status javnega dobra. Iz obrazložitve izhaja, da zato, ker nepremičnina v naravi predstavlja funkcionalno zemljišče oziroma celoto k sosednjemu zemljišču in ne služi več namenu (se ne uporablja več za namen javne poti), zaradi katerega mu je bil status podeljen. Drugostopenjski organ pa je njihovo pritožbo zavrgel iz razloga, ker je ugotovil, da je navedeno javno dobro nepotrebno, saj je tožnikom dostop do njihovih nepremičnin zagotovljen po drugi javni poti. Tožniki v tožbi pravilno opozarjajo, da po 247. členu ZUreP-2 te okoliščine niso pravno relevantne. Po ZUreP-2 so pravno relevantne okoliščine za ukinitev javnega dobra, če je zemljišče, objekt oziroma njegov del v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba, ter če se uredi zemljišče ali zgradi drug objekt z enakim namenom splošne rabe. Ker so te okoliščine po zakonu pogoj za ukinitev javnega dobra, sodišče kot neutemeljeno zavrača trditev toženke, da se dejansko stanje v postopku ukinitve javnega dobra sploh ne ugotavlja. V zakonu predpisani razlogi za ukinitev javnega dobra morajo obstajati, kar pomeni, da morajo biti tudi ugotovljeni. Toženka je tako pritožbo zavrgla, ne da bi ugotavljala ali so izkazana dejstva, na podlagi katerih bi bilo javno dobro utemeljeno ukinjeno.

17. V odgovoru na tožbo sicer skuša prikazati, da je javno dobro ukinila, ker je njegova splošna raba onemogočena in ga ni mogoče obnoviti, kar naj bi izhajalo iz tega, da je v obrazložitvi ugotovitvene odločbe navedla, da se zemljišče ne uporablja več za javno pot, ampak je funkcionalno zemljišče k sosednjemu zemljišču. Vendar pa mora toženka že v izpodbijani odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati njene utemeljenosti. Taka je tudi ustaljena sodna praksa. Še toliko manj lahko dopolnjuje vsebino prvostopenjske odločbe, ki v tem upravnem sporu ni izpodbijana. Ker torej sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tega, ali je bilo javno dobro utemeljeno ukinjeno, ker je njegova splošna raba onemogočena in ga ni mogoče obnoviti, ni moglo presojati. O teh razlogih bi se morala izreči toženka v izpodbijani odločbi.

18. Iz navedenega izhaja, da je toženka zaradi zmotne uporabe predpisa zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar pomeni, da je bilo treba tožbi na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

19. Zaradi smotrnejšega vodenja ponovljenega postopka pa sodišče še opozarja, da je treba pri ukinitvi javnega dobra upoštevati tudi predpise, ki urejajo pravna razmerja v zvezi s konkretnim javnim dobrom. V obravnavanem primeru gre za javno pot oziroma javno cesto, razmerja v zvezi z javnimi cestami pa ureja Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa (3. člen ZCes-1) in jo kot tako razglasi država ali občina v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest (24. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Če torej neka površina ni kategorizirana kot cesta, ni javna cesta in ni splošnega pomena za promet. Vrhovno sodišče pa je v zadevi X Ips 11/20224 opozorilo, da vsake površine ni mogoče kategorizirati kot ceste, ampak morajo biti za javno cesto izpolnjena merila za kategorizacijo, ki jih določa Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest (v nadaljevanju Uredba), ki določa povezovalne funkcije in prometnotehnične lastnosti, značilne za posamezno kategorizacijo javnih cest, njihov obstoj pa preverja Direkcija Republike Slovenije za ceste.

20. V drugem odstavku 17. člena navedene Uredbe je določeno, da predlog nove kategorizacije občinskih cest pripravi občina najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi te uredbe, uredbe o kategorizaciji državnih cest ter pravilnika o načinu označevanja javnih cest in o evidencah o javnih cestah in objektih na njih. Predlog pošlje v predhoden pregled in mnenje Direkciji Republike Slovenije za ceste, ki v sodelovanju z občino preveri pravilnost uporabe meril za razmejitev občinskih cest med lokalne ceste in javne poti, določenih v 4. členu te uredbe, meril za razvrščanje lokalnih cest v naseljih v podkategorije, določenih v 8. do 14. členu te uredbe, ter označitve občinskih cest. Za vsako spremembo te kategorizacije, torej tudi za ukinitev statusa javne ceste, pa velja postopek, določen v 18. členu Uredbe. Predloge sprememb in dopolnitev kategorizacije občinskih cest, torej tudi ukinitev določenega odseka javne ceste, občina po drugem odstavku tega člena pošlje v predhoden pregled in mnenje Direkciji Republike Slovenije za ceste. Na ta način je zagotovljeno, da se ceste ne formirajo in ne ukinjajo tam, kjer to ni v skladu s strokovnimi merili. Toženka namreč pravilno opozarja, da gre za odločanje v javnem interesu in ne za urejanje medsosedskih sporov. Za odločitev, ali naj bo določeno zemljišče cesta, so zato relevantna strokovna merila in mnenje usposobljene institucije, ki presodi, ali so izpolnjena.

21. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki so upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnikom priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnike pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 A. Kmecl v E. Kerševan (ur.) Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 245. 2 Ta je v 23. členu določal, da se objektu oziroma delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra državnega oziroma lokalnega pomena, se takšen status lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije oziroma pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki je status podelil (prvi odstavek). Vlada Republike Slovenije oziroma pristojni občinski organ izda sklep iz prejšnjega odstavka na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan. Takšni zahtevi mora biti priložena obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra in dokazilo, da nepremičnina oziroma njen del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status (drugi odstavek). Status grajenega javnega dobra lahko preneha tudi, če je objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba ali pa, če se zgradi drug objekt, ki pridobi status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen takšen status in se ga zato lahko opusti. V takšnem primeru Vlada Republike Slovenije oziroma pristojni občinski organ izda sklep iz prvega odstavka tega člena na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan, če je takšni zahtevi priložen zemljiško katastrski načrt, izdelan v skladu z geodetskimi predpisi, iz katerega izhaja, da objekta ni več (četrti odstavek). 3 Glej III U 85/2018, II U 224/2017, I U 544/2013, I U 2213/2011. 4 Odločitev se sicer nanaša na razlastitev površine, po kateri poteka promet po določbah 19. člena Zakona o javnih cestah.