Jedro

Dogovor o cesiji terjatve je za cesusa abstraktni pravni posel, saj se zaradi cesije njegov pravni položaj ne spreminja (prim. 1. odst. 440. čl. ZOR). Ugovori, ki jih je tožena stranka kot cesus upravičena uveljavljati zoper tožečo stranko kot cesionarja, se lahko nanašajo le na obstoj cedirane terjatve, na razmerje, v katerem je terjatev nastala, torej na vse tiste ugovore, ki bi jih sicer imela proti cedentu, kot tudi ugovore ničnosti cesije. Glede na povedano se pritožbene trditve tožene stranke o podlagi cesijske pogodbe (o odplačni cesiji in zato odgovornosti cedenta za obstoj terjatve, cesiji v zavarovanje tožničine terjatve iz kreditne pogodbe sklenjene med tožečo stranko kot kreditojemalcem in G. p.o. kot kreditojemalcem z dne 1.2.1994) izkažejo kot neupoštevne, saj takih ugovorov cesus zoper cesionarja ne more uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 918.730,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 70,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1994 dalje do plačila (1. točka izreka), pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2,267.045,00 SIT v osmih dneh.

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila tožena stranka sama in njen pooblaščenec, ki sta uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zoper toženo uveljavlja terjatev, ki jo je pridobila na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene dne 3.2.1994 med tožečo stranko kot cesionarjem in G. p.o. kot cedentom. Navedeno pogodbo o odstopu terjatve je tega dne podpisala tudi tožena stranka kot cesus iz cesijske pogodbe, kar nesporno izkazuje, da je bila s predmetno pogodbo seznanjena.

Materialnopravno pravilno je razlogovanje prvostopnega sodišča, da tožena stranka kot cesus iz navedene pogodbe nima ugovorov glede poslovnega namena cedenta in cesionarja, ki je bil podlaga sklenjeni cesijski pogodbi. Dogovor o cesiji terjatve je za cesusa abstraktni pravni posel, saj se zaradi cesije njegov pravni položaj ne spreminja (prim. 1. odst. 440. čl. ZOR). Ugovori, ki jih je tožena stranka kot cesus upravičena uveljavljati zoper tožečo stranko kot cesionarja, se lahko nanašajo le na obstoj cedirane terjatve, na razmerje, v katerem je terjatev nastala, torej na vse tiste ugovore, ki bi jih sicer imela proti cedentu, kot tudi ugovore ničnosti cesije. Glede na povedano se pritožbene trditve tožene stranke o podlagi cesijske pogodbe (o odplačni cesiji in zato odgovornosti cedenta za obstoj terjatve, cesiji v zavarovanje tožničine terjatve iz kreditne pogodbe sklenjene med tožečo stranko kot kreditojemalcem in G. p.o. kot kreditojemalcem z dne 1.2.1994) izkažejo kot neupoštevne, saj takih ugovorov cesus zoper cesionarja ne more uveljavljati. Protispisna pa je tudi pritožbena trditev, da podlaga predmetnemu sporu ni pogodba o odstopu terjatve z dne 3.2.1994, pač pa že zgoraj omenjena pogodba o kratkoročnem kreditu z dne 1.2.1994. Navedbe v pritožbi, da je sporna cesijska pogodba navidezna, pa pritožbeno sodišče kot pritožbene novote skladno s 1. odst. 496. a člena ZPP ni smelo presojati.

Pritožnica namreč ni izkazala za verjetno, zakaj brez svoje krivde tega zatrjevanega dejstva ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji do konca glavne obravnave.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je po navedeni cesijski pogodbi G. p.o. tožeči stranki kot cesionarju odstopil svojo terjatev v višini 70,000.000,00 SIT iz gradbene pogodbe št. 116/132-93 (v prilogi A 8), sklenjene med cedentom G. p.o. kot izvajalcem in toženo stranko kot naročnikom del po gradbeni pogodbi. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da je pogodba o odstopu terjatve nična, ker terjatev G. do tožene stranke v času odstopa terjatve ni obstajala.

Kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, je odstop bodoče terjatve mogoč, če je vsaj individualno določena glede na razmerje, iz katerega bo nastala. V sedaj sporni cesijski pogodbi je cedirana terjatev dovolj konkretizirana, da ne vzbuja dvoma, za katero terjatev gre. V cesijski pogodbi (v prilogi A5) je navedena tako podlaga terjatvi - to je gradbena pogodba, znesek terjatve - 70,000.000,00 SIT kot tudi njena zapadlost - najkasneje do 31.12.1994. Zgolj zaradi določb 5. in 6. čl. cesijske pogodbe, v katerih se je cedent cesionarju zavezal izročiti vse listine, ki dokazujejo obstoj in višino terjatve do cesusa, cedent pa je prevzel tudi obveznost do cesionarja za obstoj in izterljivost odstopljene terjatve, pa cesijska pogodba tudi ni nična (prim. 105. čl. ZOR), lahko pa bi ugovor neizpolnitve cedentove zaveze uveljavljal zoper cedenta cesionar, ne pa tožena stranka.

Z ugovorom plačila terjatve izvajalcu del iz gradbene pogodbe (cedentu iz cesijske pogodbe) z danim avansom v obliki stanovanj in poslovnih prostorov po sklenjeni predpogodbi z dne 27.12.1993 (v prilogi A2) tožena stranka podaja ugovor prenehanja terjatve iz gradbene pogodbe, ki je bila sicer predmet cesijske pogodbe. Pravno zmotno je stališče pritožnice, sklicujoče se pri tem na 45. čl. ZOR, da ima sklenjena predpogodba pravne učinke pogodbe, zaradi česar je izvajalca del G. p.o., zavezovala z vsemi njenimi določili.

Predpogodba pomeni le zavezo strank, da bosta sklenili glavno pogodbo. To pomeni, da do pravnih posledic pogodbe ne pride že s sklenitvijo predpogodbe, čeprav ima le-ta že vse bistvene sestavine glavne pogodbe. Pač pa predpogodbi zvesta stranka lahko od nezveste stranke zahteva sklenitev pogodbe z v predpogodbi navedeno bistveno vsebino, po potrebi tudi s sodno intervencijo. Stranki predpogodbe sta v njej določili rok za sklenitev pogodbe 1.3.1994 in v 6. čl. določili tudi sankcije za primer nesklenitve pogodbe z G. p.o. ali drugim kupcem, ki naj bi ga priskrbel G.. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je nepremičnine, ki so bile sicer predmet predpogodbe, prodala sama. Čim pa je tako, kupnine za stanovanja, ki jo je prejela sama, ni mogoče šteti kot avans, dan na podlagi sklenjene predpogodbe. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da zbiranje dokumentacije, ki bi utemeljevala ugovor plačila avansa ni naloga izvedenca finančne stroke. Listine, ki bi to potrjevale, bi bila dolžna predložiti tožena stranka sama. Šele po presoji teh listin bi sodišče lahko presodilo, ali je za ugotovitev zatrjevanega dejstva plačila avansa potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (prim . 250. čl. ZPP). Prvostopno sodišče zato utemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke.

Pritožbenim trditvam, da je s kupnino od prodaje stanovanj tožena stranka na podlagi cesijskih pogodb poplačevala izvajalca del po gradbeni pogodbi oz. njegove podizvajalce skladno z 12. točko 7. čl. gradbene pogodbe, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ni moč slediti. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta tožena stranka in G. p.o. dne 23.11.1994 sklenili pogodbo o razveljavitvi gradbene pogodbe z dne 27.12.1993, tožena stranka pa je predložila dokazila o poplačilu podizvajalcev G. (priloge B 11 - B 67), datirana v letu 1995, torej v času, ko je bila gradbena pogodba med strankama že sporazumno razdrta. Tožena stranka se zato ne more uspešno sklicevati na določila razdrte gradbene pogodbe. Tako se pokaže kot nerelevantna prvostopnemu sodišču očitana bistvena strokovna kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP, ker naj bi interpretiralo določbo 12. točke 7. čl. gradbene pogodbe v nasprotju z njeno vsebino.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da prvostopno sodišče ni ugotovilo končnega obračuna gradbenih del, katerega sta se pogodbeni stranki v pogodbi o razveljavitvi gradbene pogodbe zavezali izdelati do 23.11.1994. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je G. kot izvajalec in odstopnik terjatve iz gradbene pogodbe do dne razdrtja gradbene pogodbe 23.11.1994 realiziral pogodbo v vrednosti najmanj 117,077.532,70 SIT. Da je tožena stranka kaj od navedenega zneska že plačala do dneva razdrtja gradbene pogodbe, ni dokazala. Vrednost zadržanih sredstev (31,668.325,30 SIT) je razvidna iz 7. čl. Pogodbe o razveljavitvi gradbene pogodbe (priloga A7), zato je utemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da vrednost zadržanih sredstev ni mogla ogroziti terjatve tožeče stranke, pridobljene s cesijsko pogodbo v višini 70,000.000,00 SIT.

Čim pa je tako, je bila tožena stranka dolžna navedeni znesek skladno z 2. odst. 438. čl. ZOR plačati le tožeči stranki kot cesionarju iz cesijske pogodbe, saj je bila s cesijo seznanjena že 3.2.1994. Sklicevanje na izpolnitev obveznosti izvajalcu oz. njegovim podizvajalcem, kot izkazujejo priložene listine, šele v letu 1995, zato tudi ni moč šteti kot veljavno izpolnitev obveznosti iz razdrte gradbene pogodbe. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da za veljavnost cesusove obveznosti do cesionarja ni potrebna cesusova privolitev, zadostuje že, da je o cesiji terjatve obveščen (prim. 1. odst. 438. čl. ZOR).

Pritožnica neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, ugotovitev, da je njen pobotni ugovor prepavšalen. V izpodbijani sodbi sodišče le citira njene lastne navedbe, podane v pobotnem ugovoru (na list. št. 74). Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema dokazno oceno posojilnih pogodb z dne 26.10.1993 in z dne 21.1.1994 ter sklepa o odobritvi kredita z dne 21.1.1994, ki so bile podlaga v pobot uveljavljani terjatvi. Ker zapadlosti terjatve iz posojilnih pogodb tožena stranka ni dokazala, pa sodišče tudi ni moglo presoditi materialnopravnih predpostavk dopustnosti uveljavljanega pravdnega pobota po 1. in 2. odst. 340. čl. ZOR.

O povračilu pravdnih stroškov odloča že prvostopno sodišče glede na ugotovljeni uspeh pravdnih strank v prvostopnem postopku (prim. 164. čl. ZPP). Korekcijo odločitve prvostopnega sodišča o stroških postopka, glede na uspeh pritožnika dopušča v pritožbenem postopku 166. čl. ZPP. S svojo odločitvijo o povračilu pravdnih stroškov tako prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz 354. čl. ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožnica s trditvijo, da je o uspehu in posledično povračilu pravdnih stroškov mogoče odločiti šele po pravnomočnosti sodbe.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo in ker tudi ni zagrešilo drugih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih temelji na 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. in 155. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene potrebne stroške odgovora na pritožbo, odmerjene po veljavni odvetniški in taksni tarifi in sicer po tarifni številki 16/1 OT za sestavo odgovora na pritožbo 2500 točk, upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke 87,40 SIT, torej 218.500,00 SIT, poštne stroške v znesku 230,00 SIT ter stroške sodne takse za odgovor na pritožbo po tar. št. 1/2 v zvezi s tar. št. 1/5 ZST v znesku 700.000,00 SIT.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 398. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99).