Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožnik nevaren bližnjim osebam, ker jim je grozil z nožem in zaradi bolezni ne more obvladovati svojega ravnanja, je pravilno sklenilo, da je utemeljeno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim varstvom. Gre za edino možno obliko zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. izreku sklenilo, da se sprejeti osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Pod II izreka pa je sklenilo, da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike še najdalj do 3. 10. 2018. 2. Proti drugemu odstavku izreka vlaga pritožbo A. A. po odvetnici. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, prvi odstavek. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se pridržano osebo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom do pravnomočnosti tega sklepa oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Povzema določbo ZDZdr iz 34. člena. Pritožnik je bil že štirikrat pridržan, prejemal zdravila in bil na oddelku pod posebnim nadzorom. Izvedenec ugotavlja, da je potrebno ugotoviti odmerke zdravil, da ne bi prišlo do tovrstne dekompenzacij. V predhodnih hospitalizacijah, čeprav so bile kratke, so opravili preiskave, postavili diagnozo in določili zdravila ter spremljali odziv nanje. Zato je to že vse opravljeno in ni potrebno dodatnih pregledov in čas zadržanja dveh mesecev. Ne verjame, da bi ga odpustili prej, saj mu osebje ni naklonjeno in ga bo zadržalo najdaljši možni čas. Meni, da je sposoben za milejše zdravljenje brez zadržanja v tem oddelku oziroma na odprtem oddelku. Zanika, da bi bil do matere nasilen. V sprejemnih dokumentih je neresnica o tem in o nasilju nad sosedi v bloku. Spominja se, da se je ulegel k počitku, okoli bloka je bil hrup, spustil je rolete in zaspal. Nato se je zbudil v bolnici in se ne spominja ničesar. Izraža željo po zdravljenju v ... Tam bi se počutil bolje in sodeloval z zdravniki. Tem zdravnikom ne zaupa. Opozarja na to, da taka oblika zdravljenja pomeni kršitev 19. člena Ustave, pravico do prostovoljnega zdravljenja in duševne integritete. Gre za prehude posege. Pravni pouk v zvezi s sodnimi taksami je napačen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je v pravnem pouku napačno zapisano, da mora pritožnik plačati sodno takso. Sodišče je predložilo pritožbo brez plačila sodne takse in ta napačni zapis ni vplival na pravilnost in zakonitost dela sodišča v zvezi s predložitvijo pritožbe.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode, kot eno temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete in prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja.1 Vendar pa je v določenih primerih poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb, bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Kdaj je možno takšno zdravljenje brez privolitve, določa Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), zlasti določba 39. člena. Gre tudi za omejitev trajanja takšnega zdravljenja na najkrajši možen čas, postopki za odločanje pa so nujni.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo 39. člena ZDZdr in tudi pritožba jih pravilno povzema. Vendar je za pritožbo zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan pogoj, da je izkazana ogroženost pritožnikovega življenja ali življenja drugih oziroma pogoj, da huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Pritožnik ne zanika ugotovitev izvedenca, katere je sprejelo sodišče prve stopnje, da je podana vzročna zveza med pritožnikovo duševno motnjo in sposobnostjo obvladovanja njegovih ravnanj. Pritožnikova odvetnica ni imela pripomb na izvedeniško mnenje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilo zaslišanje pritožnika in si tudi na podlagi zaslišanja ustvarilo mnenje. Poleg tega je postavilo izvedenca psihiatra dr. V. F. R., ki je opravil razgovor s pacientom in pregledal medicinsko dokumentacijo. Zaslišan kot stranka je povedal, da do matere ni bil nikoli napadalen, kvečjemu se je branil pred materinim nasiljem. Tem navedbam sodišče v dokazni oceni ni sledilo, saj je med drugim ugotovilo, da je pritožnik 1,90 cm visok in tehta 140 kg, sodni izvedenec pa je povzel dokumentacijo ob prihodu tožnika iz katere je ugotovil, da je bil pritožnik doma nasilen, grozili prebivalcem bloka in materi z nožem, zaradi česar se je mati zatekla na policijo. Žaljiv in paranoidno naravnan, z motnjami kontrole impulzov je bil tudi ob sprejemu, tekom hospitalizacije je začel groziti osebju in sopacientom, tako da je bilo potrebno uporabiti prisilne varnostne ukrepe, saj drugače ni bilo mogoče preprečiti njegove agresije. Izvedenec je tudi ugotovil, da gre za večkratno hospitalizacijo (tokrat petič), pred tem pa je bil teden dni doma. Iz zdravstvene dokumentacije in povzetkov pregleda je izvedenec podal mnenje, da gre za občasno psihotično vedenje, ki kulminira ob intenzivnem nihanju razpoloženja in da je tedaj vedenjsko neobvladljiv. Obrazložil je tudi potrebno po hospitalizaciji dveh mesecev (točno je potrebno definirati odmerke zdravil in to kontrolirati), saj zaradi prezgodnjih odpustov ni bilo možno neposredno oceniti učinka terapije in določiti profilarni odmerek za preprečevanje izbruhov. Izvedenec je tudi ugotovil, da zaradi pacientove bolezenske neuvidevnosti, ni pričakovati prostovoljnega sodelovanja s psihiatri v obliki drugih oblik zdravljenja. Sodišče je povzelo ugotovitve izvedenca o tem, kako je ravnal pacient na oddelku in da je bilo celo treba uporabiti prisilne ukrepe.

8. Tako se izkaže, da ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bilo možno drugačno zdravljenje, to je na odprtem oddelku. Pritožniku je treba tudi pojasniti, da njegovo nezadovoljstvo z zdravljenjem v Univerzitetni psihiatrični bolnici v ... in želja, da bi bil premeščen v bolnišnico v ..., ni predmet tega odločanja. Pritožbeno sodišče ne more v mejah odločanja po 53. in 39. členu ZDZdr odrediti zdravljenja v drugi bolnišnici. Pritožnik bo zato moral v bolnici predlagati zdravljenje v drugi bolnišnici oziroma premestitev v drugo bolnico.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev temeljnih pravic pritožnika in tudi ne absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katera pritožbo sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Primerjaj razloge sklepa VS RS II Ips 164/2017 in določb 19., 35., 51. člena Ustave.