Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, niti ni akt po prvem odstavku 2. člena ZUS-1. O tožnikovi pravici, obveznosti in pravni koristi je bilo odločeno z izvršilnim naslovom. S sklepom o dovolitvi izvršbe se zato o tej pravici ne odloča ponovno, obveznost se ne spreminja in se v tožnikovo pravno korist na novo ne posega. Ali je zoper izpodbijani upravni akt zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZUS-1, ne presoja upravni organ, temveč je to stvar vsebine izpodbijanega akta in presoje sodišča o vsebini tega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota N.m. z dne 6. 5. 2008. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je tretja alineja 3. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 5. 1. 2001, postala izvršljiva, dovolil njeno izvršbo in tožniku zagrozil z denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR, če v dodatnem roku enega meseca od prejema tega sklepa ne bo spoštoval v tretji alineji 3. točke izreka navedene odločbe odrejene prepovedi uporabe gospodarskega objekta na zemljišču parc. št. 123, 456 in 7892 k.o. G. Tožena stranka je delno spremenila izrek izpodbijanega sklepa – v delu, kjer je bil naveden datum izvršljivosti, tožnikovo pritožbo pa zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 3. V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava (ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta). Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja in meni, da je izpodbijani sklep napačen in v nasprotju z Ustavo RS. Ker ZUP predvideva pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe in ker je bil s pravnim poukom napoten na vložitev tožbe, je izpodbijani sklep nedvomno upravni akt, ki posega v njegove pravice, obveznosti oziroma pravne koristi. Ker so se od izdaje izvršilnega naslova do izdaje izpodbijanega upravnega sklepa okoliščine spremenile, objekt je tik pred legalizacijo, se s sklepom posega v njegovo pravno korist, ki je v tem, da se mu z neutemeljeno in nepotrebno upravno izvršbo (objekt, ki naj bi bil odstranjen, je v postopku legalizacije) ne povzroči nenadomestljiva škoda. To škodo je z dokumenti tudi izkazal, ko je predlagal odlog izvršbe, vendar v postopku ni bila obravnavana. Sklicuje se na 15. člen Ustave RS in navaja, da sta z izpodbijanim sklepom kršena 23. in 25. člen Ustave RS. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vsebinsko obravnavo tožbe. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je upravni organ prve stopnje dovolil izvršbo z izvršilnim naslovom odrejene prepovedi uporabe nelegalno zgrajenega objekta in tožniku v primeru nadaljnjega nespoštovanja te prepovedi zagrozil z denarno kaznijo. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker izpodbijani upravni akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, ki imajo podlago v določbah ZUS-1, in s katerimi se Vrhovno sodišče v celoti strinja.

6. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani upravni akt ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici in obveznosti ter posledično pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je določba z dne 5. 1. 2001, s katero je bila med drugim izrečena tudi prepoved uporabe nelegalno zgrajenega objekta. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se ta prepoved le prisilno izvršuje. O tožnikovi pravici in obveznosti, ki izhaja iz materialnega prava, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom. Z izpodbijanim upravnim aktom se zato o pravici tožnika ne odloča ponovno, obveznost se ne spreminja in se ne posega v tožnikovo pravno korist. Vrhovno sodišče sicer ne dvomi, da ima tožnik korist od uporabe nelegalno zgrajenega objekta, vendar ker ta korist temelji na tožnikovem nezakonitem ravnanju, ne more biti pravno varovana. Kot poseg v pravno korist lahko Vrhovno sodišče šteje le tisto korist, ki temelji na zakoniti pravni podlagi.

7. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani upravni akt ni akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po navedeni določbi se v upravnem sporu lahko izpodbija le tiste sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe pa med te sklepe ne sodi.

8. Tožnikove pritožbene navedbe, da je z upravnim aktom poseženo v njegove pravice in pravne koristi, niso utemeljene. Napotitev na vložitev tožbe v pravnem pouku odločbe upravnega organa druge stopnje še ne pomeni, da gre za akt po prvem odstavku 2. člena oziroma po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Ali ima stranka zoper izpodbijani akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, namreč ne presoja upravni organ, temveč je to stvar vsebine izpodbijanega akta in presoje sodišča o vsebini tega akta. Tožnik pa tudi ni določno pojasnil, v katere pravice mu je bilo poseženo. Ker se z izpodbijanim upravnim aktom ne odloča o prisilni odstranitvi nelegalno zgrajenega objekta, pa je pravna korist, na katero se v pritožbi sklicuje - preprečitev nastanka nenadomestljive škode zaradi odstranitve objekta, pravno nepomembna za presojo v obravnavani zadevi. Tudi sklicevanje na spremenjene okoliščine na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Tožnik pa tudi sicer ne zatrjuje, da je ustrezno dovoljenje za poseg v prostor že pridobil. Če pa ga bo, bo lahko predlagal ustavitev izvršbe in izdajo ustreznega sklepa o ustavitvi postopka. Za presojo v obravnavani zadevi so pravno nepomembne tudi tožnikove navedbe o predlaganem odlogu izvršitve sklepa o dovolitvi izvršbe. Predlagani odlog je namreč predmet samostojnega upravnega postopka, ki na vsebino izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj se v primeru uspeha prisilna izvršba le za določen čas odloži, kar upošteva po uradni dolžnosti upravni organ, pristojen za prisilno izvršitev sklepa.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o posegu v ustavne pravice po 23. in 25. členu Ustave RS. Z zavrženjem tožbe zoper upravni akt, s katerim se ni odločalo o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ni poseženo v tožnikovo ustavno pravico po 23. členu Ustave RS (ta določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče). Podana niti ni zatrjevana kršitev tožnikove ustavne pravice po 25. členu Ustave RS, saj je tožnik imel možnost pritožbe zoper izpodbijani upravni akt, ki jo je tudi izkoristil. O njegovi pritožbi pa je pristojni pritožbeni upravni organ tudi odločal. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K 2. točki izreka

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).