Jedro

Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotovilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za obstoj izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, saj med tožnico in zapustnico ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje, ki bi vodilo v priznanje navedenega zahtevka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se iz premoženja pokojne A. A. izloči premoženje, ki je predmet zapuščinskega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni pod opr. št. D 6/2017 in sicer nepremičnine par. št. 696 v deležu 1/3, parc. št. 710/1 v deležu 1/6, parc. št. 715 v deležu 1/6, parc. št. 716 v deležu 1/6, vse k. o. X ter nepremičnina par. št. 360/4 k. o. Y v deležu 4/6, vse navedene v deležu 7/25, ki ustreza vrednosti 17.850,95 EUR in premično premoženje (hladilnik, zamrzovalnik, pralni stroj, pomivalni stroj), da navedeno izločeno premoženje ne spada v zapuščino pokojne in je v lasti tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa ji je dolžna povrniti stroške postopka. Odločilo je, da bo o stroških postopka odločalo po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica, uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz za imenovanje izvedenca ekonomske stroke z utemeljitvijo, da ni ugotovilo podlage tožbenega zahtevka po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in zato izvedba tega dokaza ni potrebna. Prav tako je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni upoštevalo pripravljalne vloge tožnice z dne 28. 3. 2024. Posledično je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je že v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2023 navedla, da za pripravo celotne tabele in obrazložitve le te, zaradi obsežnosti celotnih stroškov, računov in druge dokumentacije, potrebuje več časa od določenega. Z upoštevanjem njene vloge se prav tako ne bi v ničemer zavleklo reševanje predmetnega spora, saj je bila pripravljalna vloga vložena dne 28. 3. 2024, narok v predmetni zadevi pa je bil izveden dne 28. 5. 2024, dva meseca po vložitvi vloge. Po drugi strani pa je sodišče zavrnilo predlagan dokaz toženca glede zaslišanja priče B. B. z obrazložitvijo, da bi zaradi tega nastali le nepotrebni stroški, čeprav je tudi zaslišanje navedene priče s strani toženca bilo predlagano po prvem naroku v predmetni zadevi, torej prepozno. Sodišče je tako neenakopravno obravnavalo pravdne stranke. Sodbe se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer bi sodišče, podobno kot v zadevi VSL I Cp 1039/2022 z dne 20. 9. 2022, moralo najprej ugotavljati, katera izmed ugotovljenih del predstavljajo znatnejšo pomoč zapustnikovega potomca, nato bi moralo ovrednotiti, ali ugotovljena količina dela ustreza predpostavljeni količini dela izvedenke, na podlagi katere se končno oceni še vrednost dela. Sodišče nepravilno ugotavlja, da tožničina vlaganja in pomoč ne predstavljajo nadpovprečne pomoči. Po drugi strani pa ne toženec in tudi ne druga hčerka nista v ničemer pomagala zapustnici in vlagala v njeno premoženje. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da bi zapustnica v primeru, da ji tudi ona ne bi pomagala, vse tri otroke štela za dedno nevredne, kar je napisala v oporoki. Tožnica je vsak petek po službi prišla k zapustnici iz V in nato v nedeljo nazaj, pri njej je bila tudi vse praznike in ves dopust. Ves svoj čas v Z je namenila opravilom, ki jih je bilo potrebno postoriti v hiši in okrog (urejanje žive meje, vrta, zelenice, sadnega drevja). Izpostavlja, da že njena nakazila na račun zapustnice v skupni višini 11.500,00 EUR v roku dveh let jasno izkazujejo, da ne gre zgolj za običajno pomoč otrok svojim staršem. Nejasni so tudi zaključki sodišča, da naj bi tožnica denar, ki ga je nakazovala na transakcijski račun zapustnice, nakazovala sama sebi. Tožnica se ni ukvarjala s tem, kaj je potrebno navesti kot namen nakazila in je zapisala zgolj vračilo ali nakazilo mami. Prihodki zapustnice niso bili takšni, da bi omogočali, da zapustnica denar posoja njej. Razloga za nakazilo pa tožnica tudi ni posebej navajala, ker je bila zapustnica tista, ki je v celoti odločala, za kaj bo porabila denar, gotovo pa je, da je denar šel za nepremičnino zapustnice in za sprotne stroške zapustnice. V kolikor tožnica ne bi pomagala zapustnici, bi slednja morala naročiti oskrbo na domu pri servisu, saj ni želela iti v dom za upokojence. Če bi bila nameščena v dom upokojencev, pa bi morala plačevati oskrbnino, ki bi bistveno presegala njeno pokojnino in bi se tudi v tem primeru premoženje zapustnice bistveno zmanjšalo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.Toženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnica uveljavlja kršitev četrtega odstavka 286.a člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene pripravljalne vloge z dne 28. 3. 2024, ki jo je sicer podala po prvem naroku in po roku, ki ga je imela določenega, da odgovori na navedbe toženca. Skladno s četrtim odstavkom 286.a člena ZPP lahko stranke tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predložijo pripravljalne vloge, in sicer dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno, da se ji zagotovi pravica do izjavljanja brez preložitve naroka. Velja tudi eventualna maksima iz 286. člena ZPP, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, takšna dejstva in dokaze lahko navaja kasneje le pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Vse te določbe so namenjene pospešitvi in koncentraciji postopka. Navedeno pripravljalno vlogo je tožnica vložila po preteku roka, za podajo pripravljalne vloge, vendar en mesec pred predvidenim narokom oziroma, ker je ta bil kasneje prestavljen, celo dva meseca pred naslednjim narokom. S tem, ko je navedeno pripravljalno vlogo vložila dva meseca pred razpisanim narokom, je imela nasprotna stranka dovolj časa, da se je z njo seznanila in da se je lahko pravočasno izjavila o podanih navedbah in predlogih, kar pomeni, da sodišče z upoštevanjem navedene vloge ne bi po nepotrebnem zavleklo postopka. Kljub napačnemu postopanju sodišča prve stopnje navedena kršitev ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica je namreč v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2024 zgolj ponavljala že navedena dejstva, na podlagi katerih je utemeljevala svoj zahtevek in priložila še nekatere račune, natančneje je v okviru tabel specificirala tudi stroške, ki naj bi jih imela zapustnica v posameznem mesecu oziroma letu. Glede pritožbenih navedb, da naj bi sodišče prve stopnje tožnico nasproti tožencu obravnavalo neenakopravno, ker je dokaz z zaslišanjem priče B. B. (predlagano s strani toženca) zavrnilo kot nepotrebnega, pa je pojasniti, da je sodišče prve stopnje tudi izvedbo tega dokaza zavrnilo, ker je bil predlagan prepozno (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Gre za očitek o kršitvi načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega postopka določenega v 5. členu ZPP, ki je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Ta omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (6. točka) izhaja, da sodišče prve stopnje ni imenovalo izvedenca ekonomske stroke, ki bi ovrednotil vlaganja tožnice v zapuščino in njene prispevke k ohranitvi le te, ker je ugotovilo, da podlaga tožbenega zahtevka po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni podana, oziroma, da zatrjevano delo tožnice oziroma njeni prispevki niso takšni, ki bi vodili k ohranitvi oziroma povečanju vrednosti zapuščine, o čemer je sodišče prve stopnje podalo tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

8.Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del ne spada v zapuščino, se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža in se ne vračuna v dedičev dedni delež. Za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka mora med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri skupaj pridobivata premoženje, potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten oziroma višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki ter se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala.

9.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki sicer niso sporne, izhaja, da je tožnica bila zaposlena v V in je vsak petek zvečer prihajala k mami (zapustnici) domov v Z ter se nato sprva v nedeljo zjutraj, nato pa v nedeljo zvečer vračala v V, kasneje pa tudi v ponedeljek zjutraj, mamo je obiskovala tudi čez praznike in v času dopusta (1 mesec). Intenzivneje je mami pomagala od takrat, ko je umrl njen oče (od leta 2010), do njene smrti v novembru 2016, saj je potrebovala dodatno pomoč. Pomagala ji je pri gospodinjskih delih (čiščenje stanovanja, praznjenje košev, tedenska zamenjava posteljnine in brisač, priprava obrokov, priprava drv, ...), vzdrževanju vrta, kosila je zelenico, obrezovala je živo mejo, kupovala ji je drva, nabavljala zdravila, pomagala s plačevanjem položnic in s plačili v obliki "donacij". Zapustnica je sicer prejemala pokojnino okrog 690,00 EUR mesečno, ki jo je porabila za nabavo hrane, dodatna zdravila in plačilo položnic. Prepričljivo je sodišče prve stopnje obrazložilo svoj zaključek, da tožnica ni dokazala povečane vrednosti ali ohranitve celotnega premoženja zapustnice, ki jo je zatrjevala na podlagi svoje finančne pomoči zapustnici v obliki "donacij" v višini 11.500,00 EUR, saj tožnica ni vedela, čemu so bile porabljene. V nekaterih nakazilih je celo naveden namen "vračilo" in iz njih izhaja, da je s tovrstnimi nakazili denar vračala mami. Zgolj s pritožbenimi navedbami, da je kot namen nakazila zapisala vračilo ali nakazilo mami le zato, ker je pač nekaj zapisala, dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu ne more izpodbiti, saj tudi sicer izkustveno ni sprejemljivo, da bi posameznik v primeru nakazila v darilni namen, kot namen nakazila navajal "vračilo".

10.Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotovilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za obstoj izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, saj med tožnico in zapustnico ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje, ki bi vodilo v priznanje navedenega zahtevka (9. in 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica je namreč k zapustnici prihajala zgolj ob vikendih, praznikih in v času dopusta, med tednom pa je zapustnica živela sama. Tožnica je nesporno zapustnici pomagala pri gospodinjskih opravilih in urejanju okolice in tudi glede obiskov zdravnikov ter pri plačevanju položnic, vendar pa tudi po presoji sodišča druge stopnje navedeno ne predstavlja takšne oblike pomoči, ki bi predstavljala tisto več, kar bi se odrazilo v povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Vsak premoženjski premik in vsaka nepremoženjska pomoč se ne more odražati v ohranjanju oziroma povečanju premoženja zapustnika. Pomoči predniku, ki je posledica skrbi za njegovo zdravje in dobro počutje, namreč ni mogoče upoštevati v okviru ohranitve ali povečanja vrednosti zapuščine oziroma zgolj na podlagi slednje tožnica ne more pridobiti zahtevka po 32. členu ZD. Je pa očitno to njeno pomoč prepoznala zapustnica, ki je tožnici z oporoko zapustila svoje premoženje. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnica za oporoko vedela, saj jo je prav ona predložila sodišču. Glede oskrbe na domu in bivanja v domu upokojencev pa je le dodati, da sicer tožnica ni predložila nobenih dokazil (npr. zdravstvene izvide), da dejansko zapustnica ne bi bila sposobna živeti tudi brez njene pomoči.

11.Sodišče prve stopnje je tako delo tožnice oziroma njeno skrb za zapustnico in njeno pomoč pri plačevanju položnic ustrezno opredelilo kot pomoč, ki se tudi sicer pričakuje od potomcev zapustnika. Predpostavke za sprejem odločitve je presojalo po vrstnem redu, kot je sicer naveden tudi v citirani sodbi v pritožbi, VSL Cp 1039/2022 z dne 20. 9. 2022. Ugotovilo je, katera dela je tožnica opravljala (kar ni bilo sporno) in da je tudi pomagala s plačili položnic, ni pa upoštevalo izvedenih denarnih transakcij. Po vsem navedenem in ob upoštevanju sodne prakse je nato pravilno zaključilo, da ugotovljena dela in prispevki tožnice ne predstavljajo znatnejše pomoči zapustnici, ki bi vplivala na povečanje oziroma ohranitev premoženja zapustnice.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela in tudi sicer stroškov postopka s pritožbo ni priglasila. Toženec z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogel v ničemer vplivati na svoj pravni položaj (glede na njeno vsebino), zaradi česar vložitev odgovora na pritožbo ni bila potrebna. Stroške odgovora na pritožbo mora zato kriti sam (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Sodna praksa zakonske zahteve "živeli skupaj z zapustnikom" ne šteje kot nujnosti skupnega bivanja (življenja pod skupno streho), še manj v skupnem gospodinjstvu, pač pa kot skupno delovanje, skupno pridobivanje, ki se izrazi v povečanju oziroma ohranitvi vrednosti praviloma celotnega prednikovega premoženja. Kot takšno pridobitno družinsko skupnost je sodna praksa priznala skupno delo v frizerskem salonu in skupne investicije v hišo, čeprav je tožnica živela v drugem kraju (odločba VS RS II Ips 44/1995), pa tudi življenje potomca s svojo družino v isti hiši skupaj z zapustnikom, a ne v okviru skupnega gospodinjstva, ob tem, da je potomec s svojimi družinskimi člani zapustniku pomagal pri domačih opravilih (pranje, ribanje, krmljenje, kidanje gnoja, košnja ipd.) in povečal vrednost premoženja s postavitvijo lesenega prizidka, odkopom terena in postavitvijo lesene predelne stene (odločba VS RS II Ips 169/1995).

2VSRS Sklep II Ips 35/2022 z dne 15. 6. 2022.

3V zadevi VSL I Cp 1520/2013 z dne 12. 2. 2014 je bilo deloma zahtevku po 32. členu ZD ugodeno zaradi tožnikovega dela na kmetiji, ko ta ni bil drugje zaposlen, na kmetiji je bival in iz nje pridobival sredstva za preživljanje, participiral pa je tudi pri izgradnji gospodarskega poslopja.

4Zahtevku po 32. členu ZD je bilo ugodeno, ugotovljeno je bilo, da je tožnik povečal oziroma ohranjal zapustnikovo premoženje v okviru kmetijskih del oziroma predvsem s pridelavo krompirja, čiščenjem snega in pripravo drv, kar vse je bilo potrebno tudi za oskrbo domače gostilne, prav tako je delal v domači gostilni, zapustnikovo premoženje pa je povečal tudi z vlaganjem v njegovo nepremičnino, z izgradnjo mansarde in terase pred gostilno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 32 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 286, 286a, 286a/4, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.