Jedro

S sklepi, ki jih obtoženec izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, je sodišče odločalo o njegovih predlogih, da se pripor nadomesti s hišnim priporom. Ker ne gre za primere iz 1. in 4. odst. 420. čl. ZKP, v katerih je dovoljeno vložiti navedeno izredno pravno sredstvo, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

I. Zahteva obt. S.L. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 14.7.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 27.7.2000 ter zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 12.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 21.9.2000 se zavrne kot neutemeljena.

II. Zahteva obt. S.L. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 25.7.2000, z dne 18.8.2000, z dne 8.9.2000, z dne 19.9.2000 ter z dne 29.9.2000 se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Obt. S.L. je dne 24.10.2000 vložil zahtevo za varstvo varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe Okrožnega sodišča v Murski Soboti, navedene v uvodu te sodbe in sklepa. S sklepom z dne 14.7.2000 je Okrožno sodišče v Murski Soboti odločilo, da se pripor zoper obt. S.L. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom z dne 27.7.2000 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot netemeljeni. S sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 12.9.2000 je bil ob preizkusu, opravljenem po 2. odstavku 207. člena ZKP, pripor zoper obt. S.L. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšan, s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 21.9.2000 pa sta bili pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika, vloženi zoper navedeni sklep, zavrnjeni kot neutemeljeni. Z ostalimi pravnomočnimi sklepi, navedenimi v uvodu te odločbe, pa je Okrožno sodišče v Murski Soboti zavrnilo predloge obt. S.L., da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom oziroma s hišnim priporom.

Obt. S.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na nezakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zoper njega pripor odpravi in ga nadomesti z enim od milejših ukrepov, naštetih v 1. odstavku 192. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru navaja, da sodišče ni kršilo kazenskega zakona in tudi ne določb kazenskega postopka, pri čemer tudi obtoženec ne navaja, v čem naj bi bile te kršitve podane. Obt. S.L. v obširni zahtevi za varstvo zakonitosti le oporeka ugotovitve o utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj, torej jo vlaga iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva obt. S.L., vložena zoper pravnomočna sklepa navedena pod I. izreka te sodbe, ni utemeljena.

Zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora se sicer sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (4. odstavek 420. člena ZKP), vendar tudi za tako zahtevo velja 2. odstavek 420. člena ZKP, ki določa, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta razlog pa prvenstveno uveljavlja obt. S.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko v njeni obširni obrazložitvi navaja, da ni storil očitanih kaznivih dejanj oziroma da v dejanjih, ki jih je obtožen, niso podani znaki kaznivih dejanj po 3. odstavku 250. člena, po 3. odstavku 256. člena in po 1. odstavku 297. člena KZ. V zvezi s kaznivim dejanjem po 3. odstavku 250. člena KZ opozarja na izvedensko mnenje prof. A.S. ter v zvezi s tem navaja, da iz njenega izvedenskega mnenja izhaja, da ni izpolnil, ne napisal in tudi ne podpisal nobenega spornega čeka, v zvezi s kaznivim dejanjem po 3. odstavku 256. člena KZ navaja, da ni ponaredil nobene osebne izkaznice, ker za to nima nobenih pripomočkov, glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 297. člena KZ pa trdi, da ni izpolnjen noben element za to kaznivo dejanje. Obt. S.L. torej uveljavlja s tem tudi kršitev kazenskega zakona, vendar take njegove navedbe niso utemeljene, saj so v dejanjih, ki so mu očitana v obtožnici, podani vsi znaki kaznivih dejanj, katerih je obtožen s pravnomočno obtožnico, ali je očitana kazniva dejanja storil, pa bo po opravljeni glavni obravnavi odločilo sodišče prve stopnje, ne pa Vrhovno sodišče. Po navedbah obt. S.L. naj bi bila kršena njegova pravica do pritožbe, ko navaja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 14.7.2000 podaljšan pripor, vendar o njegovi pritožbi zoper ta sklep ni odločalo Višje sodišče v Mariboru, temveč da je o tem odločilo Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 25.7.2000. Te navedbe obt. S.L. niso utemeljene, saj ni bila kršena njegova pravica do pritožbe, saj je o njegovi pritožbi in pritožbi njegovega zagovornika zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 14.7.2000 odločilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 27.7.2000. S sklepom z dne 25.7.2000 Okrožno sodišče v Murski Soboti torej ni odločilo o pritožbah, pač pa je z navedenim sklepom zavrnilo predlog obt. S.L. za odpravo pripora.

Obt. S.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi navaja, da se v vseh sklepih nepravilno navaja, da zoper njega teče več kazenskih postopkov, ki niso pravnomočno končani, ker je bil postopek, ki je tekel pod opr. štev. ..., s pravnomočnim sklepom ustavljen, da je postopek, ki teče pod opr. štev. ..., v teku ustavitve, ter da je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe v postopku, ki je tekel pod opravilno številko ... .

V sklepih o podaljšanju pripora z dne 14.7.2000 in z dne 12.9.2000, ki sta postala pravnomočna dne 27.7.2000 oziroma dne 21.9.2000, ko je Višje sodišče v Mariboru s sklepoma opr.št. ... zavrnilo pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika, je navedeno, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev, kakor tudi podaljšanje pripora, niso v ničemer spremenile oziroma so še vedno podane, ker zoper obtoženca teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti in pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti več kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani. Tudi če je bil res izdan sklep o ustavitvi preiskave, ki je zoper obt. S.L. tekla pod opr. štev. ..., ter če je bila v postopku, ki je tekel pod opr. štev. ... res izrečena pravnomočna oprostilna sodba, ter če postopek, ki teče pod opr. štev. ..., celo po navedbah obtoženca še ni končan, ni mogoče pritrditi navedbam obtoženca, da zoper njega niso v teku še drugi kazenski postopki. Že v sklepu z dne 30.11.1999, s katerim je bil zoper obtoženca podaljšan pripor po vložitvi obtožnice, so navedeni številni kazenski postopki, ki tečejo zoper njega, in ne le kazenski postopki, kateri zoper njega ne bi bili več v teku. Tudi iz razlogov pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 24.10.2000, s katerim je bil zoper obt. S.L. ponovno podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, izhaja, da zoper njega še vedno teče preiskava pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 197. člena, po 1. odstavku 249. člena in po 1. odstavku 217. člena KZ, ter da zoper obtoženca tudi pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti teče kazenski postopek, ki je bil združen s kazenskimi postopki, ki so na podlagi obtožnih predlogov tekli zoper obtoženca, in sicer zaradi več kaznivih dejanj po 1. odstavku 217. člena in po 3. odstavku 256. člena KZ.

V pravnomočnih sklepih o podaljšanju pripora, ki ju obt. S.L. izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, so tudi navedene okoliščine, po katerih se sme po določilu 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP odrediti in tudi podaljšati pripor. Pripor se sme po tem določilu odrediti in tudi podaljšati, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti osebe, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, njeno prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kazniva dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. V pravnomočnih sklepih je opisana teža kaznivih dejanj, saj se obtožencu očitata ne le kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ in kaznivo dejanje po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, temveč tudi kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 1. odstavku 297. člena KZ. V razlogih pravnomočnih sklepov o podaljšanju pripora pa je tudi pojasnjeno, da je glede na številne kazenske postopke, ki tečejo zoper obt. S.L., realno nevarnost, da bi na prostosti s takimi kaznivimi nadaljeval, mogoče preprečiti le s podaljšanjem pripora, ne pa tudi s kakšnim drugim, milejšim ukrepom. Končno je potrebno kot neutemeljene zavrniti navedbe obt. S.L., da zoper njega ne teče kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj zoper varnost ljudi, pri čemer se sklicuje na določilo 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije. Po tem določilu se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Varnost ljudi pa ni ogrožena le z njihovim fizičnim ogrožanjem, kot napačno meni obtoženec, temveč je varnost ljudi ogrožena tudi v primeru, če je ogroženo njihovo premoženje.

Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo obt. S.L., vloženo zoper pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora, navedena v izreku te sodbe pod tč.I, ker je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje v zahtevi, pa tudi zato, ker z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (425. člen ZKP).

Zahteva obt. S.L. za varstvo zakonitosti pa je v delu, s katero izpodbija pravnomočne sklepe, navedene v izreku te sodbe pod tč.II, nedovoljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po določilu 4. odstavka 420. člena ZKP med postopkom, ki še ni pravnomočno končan, vložiti le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Z navedenimi sklepi Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki jih obt. S.L. izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je sodišče odločalo o predlogih obdolženca o tem, da se pripor nadomesti s hišnim priporom, ne pa o odreditvi in podaljšanju pripora.

Zahteva obt. S.L. za varstvo zakonitosti je torej v delu, s katero izpodbija te sklepe, nedovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. ZKP).