Jedro

Po 15. členu ZHKS za svoje obveznosti odgovarja hranilnokreditna služba z vsemi sredstvi, s katerimi razpolaga. Če sredstva hranilnokreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo po določbah 2.odst.15.čl. ZHKS za obveznosti ustanoviteljice hranilnokreditne službe s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno. To pa pomeni, da so se hranilnokreditne službe organizirale v organizacijski obliki družb z neomejeno odgovornostjo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstoji njena terjatev do tožene stranke v znesku 1.369.406.469,33 SIT na dan 4.11.2003, in da ji je tožena strank dolžna plačati glavnico v znesku 1.368.701.374,13 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003 do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeče stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da je prvostopno sodišče odločilo, da se njen zahtevek kot neutemeljen zavrne, ker ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka protipravno zatrjevala in dokazovala z neustrezno izpostavljenostjo naložb H. do svojih dolžnikov; v ta namen pa je predlagala vpogled v tri stečajne spise, poleg spisa H. še v spis K. in spis S.. Po predpisih sme znašati izpostavljenost H. največ 15% celotnih plasiranih sredstev do posameznega dolžnika. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je bila izpostavljenost neustrezna in za svojo trditev predlagala vpogled v predmetne spise. Z izvedbo tega dokaza bi sodišče ugotovilo, da so trditve tožeče stranke o napačni izpostavljenosti utemeljene. Prvostopno sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo (pravila o izpostavljenosti), zmotno ugotovilo dejansko stanje (ker je zavrnilo predlagane dokaze) in kršilo procesna pravila, saj med obrazložitvijo izpodbijane sodbe in listinami v spisu ter predlaganimi dokazi obstoji nasprotje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določila 1. odst. 246. člena in 2. odst. 258. člena ZGD ter na Zakon o bančništvu, kar pa v končni fazi na samo odločitev niti ne vpliva. Tožeča stranka namreč uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke kot poslovodje hranilnokreditne službe. Po določbah 6. člena Zakona o hranilnokreditnih službah (ZHKS) je hranilnokreditna služba pravna oseba. Po 15. členu navedenega zakona pa za svoje obveznosti odgovarja hranilnokreditna služba z vsemi sredstvi, s katerimi razpolaga. Če pa sredstva hranilnokreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo po določbah 2.odst.15.čl. ZHKS za obveznosti ustanoviteljice hranilnokreditne službe s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno. To pa pomeni, da so se hranilnokreditne službe organizirale v organizacijski obliki družb z neomejeno odgovornostjo. Za d.n.o. pa se glede odgovornosti poslovodje ne uporabljajo določbe o odgovornosti članov uprave delniške družbe. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklicevanje na te zakonske določbe. Je pa pravilno navedlo, da je merilo za presojo odgovornosti za škodo ravnanje s potrebno skrbnostjo in v skladu s pravili bančne stroke torej s profesionalno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. ZHKS sicer v 2. odst. 12. člena glede načina imenovanja poslovodnega organa, njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti določa le, da se uredijo s statutom (na katerega pa se tožeča stranka niti ni sklicevala, niti ga ni predložila). Ker pa odgovornost poslovodje družbe z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) v ZGD ni posebej urejena, se glede te odgovornosti uporabijo določbe 78. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) to pa pomeni, da se uporabijo pravila o civilnopravni družbeni pogodbi. V takem primeru pa se odgovornost poslovodje presoja po določbah, ki veljajo za obveznosti skrbnost mandatarja (Cigoj, Institucije oblogacij, Ur.l.RS 2002, str.286). Ravnanje poslovodje pa mora biti tudi v tem primeru ravnanje dobrega gospodarstvenika oz. dobrega gospodarja, pri odplačni mandatni pogodbi ima mandatar položaj profesionalne osebe, zato se njegova ravnanja presojajo po strožjem standardu profesionalne skrbnosti - skrbnosti dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. člena OZ). Za konkretno zadevo pa je presoja ravnanja tožene stranke podvržena merilom ali je ravnal v skladu s pravili poslovne menagerske stroke, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Prav pa ima sodišče prve stopnje ko ugotavlja v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, razen nekaj pavšalnih navedb ni navedla konkretno katera so bila tista ravnanja tožene stranke, ki bi pomenila kršitev pravil bančne stroke in ki bi imela za posledico zatrjevano nastalo škodo. S tem, ko je zatrjevala, da je bila izpostavljenost H. neustrezna, saj bi morala znašati največ 15% od celotnih plasiranih sredstev do posameznega dolžnika, ni pa hkrati tudi navedla konkretnih dejstev iz katerih izhaja zatrjevana trditev, ob tem pa celo za to svojo trditev ni predlagala niti konkretnih dokazov, pač pa pavšalno predlagala le vpogled v tri stečajne spise, je ob pomanjkljivi trditveni podlagi podala tudi neustrezne dokazne predloge. Dokazni predlogi, kot jih je podala lahko kvečjemu predstavljajo dokaze v informativne namene, ne pomenijo pa dokazovanje konkretnih trditev in dejstev. Pritožbena trditev, da je tožeča stranka protipravnost zatrjevala z neustrezno izpostavljenostjo naložb H. sicer drži, vendar to ne zadostuje. Taka trditev namreč predstavljajo zgolj zatrjevanje dejstev na abstraktnem nivoju ne pa na konkretnem. Navedbe tožeče stranke pa morajo zajemati trditve o dejstvih, ki jih terja materialno pravo v povezavi s konkretnim življenjskim dogajanjem, kar v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala tožeča stranka konkretno navesti v katerih primerih je prišlo do neustrezne izpostavljenosti naložb, kakšne so bile konkretne posledice teh neustreznih naložb in za te konkretne navedbe tudi predložiti konkretne dokaze. Kot take pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti dokaznega predloga z vpogledom v tri stečajne spise. Izvedba dokazov je namreč namenjena ugotavljanju spornih dejstev, s pavšalnim dokaznim predlogom za vpogled v spise pa spornih dejstev ni mogoče dokazovati. Zato je tako predlagan dokazni predlog popolnoma neprimeren za ugotovitev zatrjevanega spornega dejstva. Zaključek sodišča prve stopnje, ko je zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato popolnoma utemeljen. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prave stopnje (353.čl.ZPP).