Jedro

Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je praviloma trajne narave. Denarna odškodnina se lahko prisodi izjemoma tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, vendar le, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v 1. odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se znesek 2.064,00 EUR nadomesti z zneskom 1.064,00 EUR, v 2. točki izreka pa tako, da se znesek 1.480,23 EUR nadomesti z zneskom 1.269,00 EUR; sicer se pritožba tožene stranke, v celoti pa tudi pritožba tožeče stranke, zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 313,02 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.064,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2007 dalje do plačila v 15. dneh (1. odstavek 1. točke izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.480,23 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta vložili pravočasno pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so prisojeni zneski za nematerialno škodo v nasprotju z veljavno sodno prakso v podobnih primerih. Glede telesnih bolečin pojasni, da je v prvih dneh po nesreči trpel hude bolečine, ki si jih je moral zdraviti z analgetiki, prav tako je trpel za hudimi glavoboli, zaradi bolečin se je ponoči pogosto prebujal, bolečine so ga spremljale ves čas, res so sčasoma postale bolj blage, vendar pa niso prenehale po obdobju, kot ga je določil izvedenec. Tožnik je imel težave z glavoboli tudi kasneje. Dejstvo, da iz kartoteke tožnika ni razvidno, da bi mu bila predpisana zdravila v zvezi z glavoboli, ni odločilno, zdravila proti glavobolom se lahko dobijo brez recepta. Sodišče je tudi premalo upoštevalo neprijetnosti, s katerimi se je tožnik srečeval v času zdravljenja poškodbe. Tožnik je upravičen do celotnega vtoževanega zneska iz naslova prestanega strahu, upoštevaje kaj se mu je pripetilo in v kakšnih okoliščinah ter, da je šlo za poškodbo glave. Do poškodbe je prišlo nepričakovano, naenkrat mu je nekaj padlo na glavo, ga je hudo zabolelo in začela je teči kri, kar nedvomno predstavlja grozljivo izkušnjo, saj tožnik ni mogel vedeti, kako hudo poškodbo je zadobil. Tudi pri sekundarnem strahu je potrebno upoštevati, da je šlo za poškodbo glave, ki povzroča bistveno večji strah in skrbi, kot če gre za poškodbo drugih delov telesa. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bistveno prenizka, glede na vse posledice in nevšečnosti, ki jih je imel tožnik. Potrebno je upoštevati glavobole, nezmožnost opravljanja različnih domačih opravil, izogibanje sočni svetlobi, odpovedati se je moral športnim aktivnostim. V posledici je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, prav tako „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek zniža, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo pošlje v novo sojenje stvarno pristojnemu sodišču. Navaja, da je sodišče, kljub jasnemu mnenju izvedenca medicinske stroke, da tožnik ni preživljal hudega strahu, da ni trpel intenzivnejših duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožniku prisodilo iz naslova pretrpljenega strahu odškodnino v višini 500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa prav tako v višini 500,00 EUR. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti. Tožnik ni prestajal hujših telesnih bolečin in tudi ne hujših neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem. Odškodnina je tudi kot celota odmerjena previsoko, saj razen manj intenzivnih telesnih bolečin, druge dobrine tožnika niso bile prizadete. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, na podlagi katerih je v odškodninskem sporu med delavcem in delodajalcem pristojno odločati delovno sodišče. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da je odškodnina odmerjena prenizko in ne previsoko, glede sojenja pri nepristojnem sodišču pa je opozoril na določbo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Res je šlo pri dogodku z dne 4.7.2006 za delovno nezgodo, katere odškodninsko vprašanje se po pravilu 5. člena ZDSS-1, uveljavljenega s 1.1.2005, rešuje pri specializiranem sodišču. Vendar pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, v konkretnem primeru v pravnem sredstvu, se ne upoštevajo, razen, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kaj takšnega tožena stranka ne navaja. Ker tudi ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 4. točko 2. odstavka 339. člena ZPP), pritožbeno sodišče navedene kršitve ni upoštevalo (286.b člen ZPP).

Tožnik je v škodnem dogodku zadobil rano na glavi v dolžini 1,5 cm, ki so mu jo zašili, cepljen pa je bil tudi proti tetanusu. Tožnika je po glavi udaril električni motorček brisalca, ki ga je zadel, ko je prednje steklo kabine delovnega stroja zdrsnilo z vodila, ki je popustilo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, je tožnik trpel 4 do 5 dni trajne manj intenzivne telesne bolečine in občasne bolečine srednje intenzitete, nato 10 dni trajne manj intenzivne telesne bolečine, potem pa še od 2 do 3 tedne občasne manj intenzivne telesne bolečine. Nevšečnosti so bile pregled v zdravstvenem domu po poškodbi, kirurška oskrba rane v lokalni anesteziji, 1x RTG slikanje, dve kontroli v zdravstvenem domu, tri injekcije proti tetanusu, imel pa je tudi 10 dni povito glavo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR, pravična odškodnina. Upravičeno je sodišče prve stopnje zato višji tožbeni zahtevek (do 2.500,00 EUR) zavrnilo (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Iz naslova pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, tožniku neupravičeno prisodilo odškodnino (v višini 500,00 EUR). Izvedenec je potrdil, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel primarni strah, ki pa je bil srednje intenzitete, sekundarni strah pa je bil manjše intenzitete. Sodna praksa se je ustalila v stališču, da je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pritožbeno sodišče ugotovlja, da glede na konkretne okoliščine, tožnikov strah ni bil intenziven, kaj takšnega tudi ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Četudi bi šlo za intenziven strah, pa bi bil ta le kratkotrajen, ki pa za tožnika ni imel nobenih posledic. Tožnikov strah „srednje in manjše intenzitete“ torej ni takšen strah, ki bi imel za posledico denarno odškodnino, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.

Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je praviloma trajne narave. Denarna odškodnina se lahko prisodi izjemoma tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, vendar le, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Tožnik vtožuje odškodnino za začasno zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, glede katerega pa nedvomno ni izkazal, da bi bil močnejše intenzivnosti, niti ni posebnih okoliščin, ki bi opravičevale odškodnino iz tega naslova (primerjaj razloge sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino iz tega naslova). Zato tožniku odškodnina iz tega naslova ne pripada in je tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu neutemeljen.

Tožniku gre torej odškodnina v višini 1.000,00 EUR in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Takšna odškodnina je primerljiva tudi s sodno prakso (primerjaj Zelo lahko primeri, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001). višji tožbeni zahtevek pa je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (pri čemer je upoštevalo, da gre tožniku tudi odškodnina iz naslova materialne škode v višini 64,00 EUR), sicer pa je pritožbo tožene stranke, v celoti pa tudi pritožbo tožeče stranke, zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tem postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je uporabilo način obračuna teh stroškov, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Tožnik je sedaj po višini uspel z 20 %, skupaj torej s 60 % (100 % po temelju in 20 % po višini). Tožena stranka mu je sedaj dolžna povrniti 1.269,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 1.000,00 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Tožeči stranki gre 250 točk za pritožbo, 50 točk za poročilo stranki, skupaj 300 točk, skupaj z 20 % DDV (60 točk) je to 360 točk oz. 165,24 EUR. Skupaj s sodno takso za pritožbo 147,78 EUR, je to 313,02 EUR stroškov pred sodiščem druge stopnje. Tožnik je te stroške dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo tožene stranke k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi te stroške tožnik nosi sam 1. odstavek 155. člena ZPP).