Jedro

Težko popravljiva škoda, kadar gre za inšpekcijske ukrepe, mora presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določene ukrepa. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.

Glede na zgoraj navedeno je zaključiti, da tožnica nepopravljive škode ne more izkazati z zatrjevanjem, da je rušitev nepotrebna, saj je rušenje nezakonito postavljenega objekta neposredna posledica (izvršitve) izpodbijanega akta, ki mu to nalaga. Škoda, ki jo tožnica zatrjuje zgolj pavšalno, pa po naravi stvari spremlja izvršitev pravnomočno naložene obveznosti rušenja objekta. Pri tem niso relevantni niti razlogi, zakaj je tožnica postavila objekt, preden je pridobila gradbeno dovoljenje. Materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode.

Izrek

I.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Gradbeni inšpektor Inšpektorata za naravne vire in prostor je v izpodbijani odločbi tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo armiranobetonskega opornega zidu dolžine 6,7 m + 5 m (višine od 0,7 m do 1,7 m) + 2,2 m + 16 m (višine 1,25 m) ob južni in zahodni strani obstoječega objekta ter gradnjo armiranobetonskega opornega zidu dolžine 7,4 m (višine od 1,2 m do 0,9 m) + 14,4 m + 3,85 m (višine 1,8 m) ob južni strani obstoječega objekta, vse na zemljišču parc. št. 1111/1 k. o. ..., ki se izvajajo brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Prav tako ji je naložil, da mora na svoje stroške do 31. 3. 2024 odstraniti navedena armiranobetonska oporna zidova in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Odločil je še, da so za nedovoljen objekt iz 1. in 2. točke izreka odločbe prepovedana naslednja dejanja: 1. izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, 2. promet z objektom oziroma z zemljiščem, na katerem je objekt, 3. uporaba objekta ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, 4. sklenitev pravnih poslov v zvezi z nedovoljenim objektom, razen kreditnih poslov (3. točka izreka), v primeru neizvršitve odrejene obveznosti na način in v roku kot izhaja iz izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz izreka te odločbe, ki se bo opravil s prisilitvijo ali po drugih osebah (4. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka), da posebni stroški postopka niso nastali.

2.V obrazložitvi je navedeno, da je 13. 10. 2023 bil v zvezi z izvedenimi armiranobetonskimi opornimi zidovi, na zemljišču s parc. št.1111/1 k. o. ..., opravljen inšpekcijski pregled na kraju samem. Tam je bilo ugotovljeno, da sta na naslovu ... na novo izvedena armiranobetonska oporna zidova debeline 0,2 m okoli obstoječega objekta in sicer je na zahodni strani izveden armiranobetonski oporni zid višine 1,25 m v dolžini 16 m v odmiku cca 2 m od objekta, na severni strani ni armiranobetonskega zidu, ampak montažna betonska ograja, na jugu se prej omenjeni armiranobetonski zid pod kotom nadaljuje v dolžini 2,2 m in višini 1,7 m ter nato nadaljuje vzporedno s prej omenjenim zidom v dolžini 5 m ter še naprej pod pravim kotom nadaljuje v dolžini 6,7 m iz višine 1,7 m do 0,7 m. Drugi oporni zid je izveden na južni strani parcele, v delu, kjer so stopnice, je višine 1,3 m in dolžine 2,5 m + 1,3 m, dalje vzporedno s cesto je armiranobetonski zid višine 1,8 m in dolžine 14,4 m ter potem spet pravokotno zid dolžine 7,4 m višine od 1,2 m do 0,9 m, s kovinsko ograjo višine do 0,5 m. Nadalje navaja, da je tožnica po direktorju A. A. 2. 11. 2023 predložila dopis kot odgovor na poziv inšpektorja, v katerem so navedli, da je njihovo podjetje investitor gradnje opornih zidov, razen zgornjega opornega zidu dolžine 17,25 m, višine 0,7 m do 1,7 m, ki je bil zgrajen že pred njihovim nakupom parcele. Oporne zidove so začeli graditi lansko leto septembra in nadaljevali junija letošnjega leta, dovoljenja niso iskali, ker so v fazi izdelave projektne dokumentacije ter da drugih pripomb na predložen zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 10. 2023 niso podali.

3.Inšpektor je ugotovil, da je tožnica edini zemljiškoknjižni lastnik zemljišča parc. št. 1111/1 k. o. ... ter z njim povezanih nepremičnin ter glede na določbo 90. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1) inšpekcijska zavezanka kot investitorka in kot lastnica zemljišča. Gradbeni inšpektor je glede na izveden postopek ugotovil, da armiranobetonski oporni zid dolžine 6,7 m + 5 m (višine od 0,7 m do 1,7 m) + 2,2 m + 16 m (višine 1,25 m) ob južni in zahodni strani obstoječega objekta ter armiranobetonski oporni zid dolžine 7,4 m (višine od 1,2 m do 0,9 m) + 14,4 m + 3,85 m (višine 1,8 m) ob južni strani obstoječega objekta, vse na zemljišču parc. št. 1111/1 k. o. ..., spadata med gradnje, za katere je pred pričetkom del potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, saj ne sodijo med izjeme iz 6. in 7. člena GZ-1. Predmetni oporni zidovi so izvedeni v višini nad 1 m in je zato zanje potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, skladno z Uredbo o razvrščanju objektov1 (v nadaljevanju Uredba) se namreč tovrstni zidovi višine od 1 m do 2 m uvrščajo med nezahtevne objekte. Ker inšpekcijski zavezanec ne razpolaga z gradbenim dovoljenjem, predstavljajo omenjene gradnje, nelegalne gradnje skladno z določbami GZ-1 in je gradbeni inšpektor v zvezi z njimi izrekel inšpekcijske ukrepe na podlagi prvega odstavka 93. člena GZ-1.

4.Toženka je zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo inšpektorja. V obrazložitvi se pridružuje razlogom prvostopenjskega organa ter poudarja, da dopolnjuje obrazložitev v smeri, ko se inšpektor ni opredelil do razlogov v odgovoru tožnice na dopis. Zavrača očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke, saj Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) kot specialni zakon v 29. členu določa posebnosti. Ob uporabi navedene določbe je zavezanka, ki predstavlja pravno osebo, ki odgovorno ravna s svojim premoženjem in je seznanjena s posledicami dejstva, da gradnja nima gradbenega dovoljenja, upravičena pa je do informacij v postopku glede gradnje, ki je predmet nadzora in ima pravico do odgovora na navedbe upravnega organa. Inšpektor pa lahko opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost podjetnika ali njegovega pooblaščenca. Ker v predmetnem primeru ugotovljene nepravilnosti niso takšne, ki bi terjale nujno neodložljivo inšpekcijsko ukrepanje, je v skladu z navedenimi določbami četrtega odstavka 29. člena ZIN upravni organ dolžan zavezancu posredovati zapisnik in poskrbeti, da se glede zapisnika in navedb zavezanec lahko opredeli v času najmanj 48 ur pred izdajo odločitve, kar je tožnica tudi storila. Tožnica je imela tudi do 10. 11. 2023, ko je upravni organ v zadevi odločil, možnost za dodatno informiranje ali ukrepanje. Zavrača očitke, da bi upravni organ kršil procesne pravice stranke do sodelovanja v postopku ali da bi upravni organ zavezanki onemogočal varstvo njenih pravic. Nenazadnje tudi iz samega pojasnila zavezanke izhaja, da za oporne zidove gradbenega dovoljenja nima oz. ga še ni pridobila. Glede na navedeno je prvostopna odločba izdana upravičeno.

5.Tožnica v tožbi izpostavlja, da je podana bistvena kršitev določb zakona, kršeno materialno pravo ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja, da tožnica ni bila vabljena na inšpekcijski pregled, inšpektor ni poskrbel za navzočnost stranke pri pregledu, da ji ni bila dana možnost, da se izjasni o okoliščinah in dejstvih v zvezi z opornimi zidovi, ni imela možnosti podati navedb in predlagati zaslišanje prič in strank.

6.Predlaga tudi izdajo odložitvene začasne odredbe in sicer predlaga, da se izvršitev izpodbijanih odločb odloži do izdaje pravnomočne odločbe oziroma do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi. Tožnica meni, da z odložitvijo izvršitve izpodbijanih odločb ne bi bile v ničemer prizadete koristi toženke oziroma javna korist, na drugi strani pa bi z izvršitvijo izpodbijanih odločb tožnici zagotovo nastala nenadomestljiva oz. težko popravljiva škoda. Izpostavlja, da je že vložila dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja nezahtevne gradnje, in sicer 10. 5. 2024 pri Upravni enoti Šmarje pri Jelšah ter predhodno pridobila mnenje Občine Rogaška Slatina o skladnosti s prostorskimi akti št. 351-0038/2024-2 z dne 31. 3. 2024. Skladno s slednjim je Občina Rogaška Slatina v zvezi legalizacijo opornih zidov in ograj sprejela stališče, da je legalizacija skladna z določili Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Rogaška Slatina (Ur. l. RS, št. 50/19, 115/21, v nadaljevanju OPN). Občina Rogaška Slatina je podala tudi soglasje s pogoji za poseg v varovalni pas občinske ceste LC 111 (...), ki poteka po parc. št. 2222/1, k. o. ... zaradi legalizacije opornih zidov in ograj, ki so zgrajeni na nepremičnini parc. št. 1111/1 (ID 222).

7.Vse to izkazuje, da je odstranitev navedenih spornih opornih zidov oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja v predmetnem postopku nepotrebna in bi, v primeru, ko bi prišlo do realizacije izpodbijane izvršbe, tožnici nastala nepopravljiva škoda. Tožnica je v procesu pridobitve gradbenega dovoljenja glede spornih opornih zidov, kar je le še vprašanje časa in bi zato realizacija izpodbijane izvršbe tožnici predstavljala nastanek zelo velike in nepopravljive škode. Obstoji namreč velika verjetnost, da bo kljub možnosti izvršbe tožnica pridobila ustrezno gradbeno dovoljenje in legalizirala oporne zidove, pri čemer bi tožnica vseeno ostala brez zidov. Navedeno izkazuje pretiranost in vsaj preurajenost izpodbijane odločitve prvostopnega in drugostopnega organa o vzpostavitvi prejšnjega stanja in možnosti izvršbe. Dejstvo je namreč, da lahko takšno postopanje prvostopnega organa pripelje do absurdne situacije, ko se bo morala nelegalna gradnja porušiti, nato pa se bo ista gradnja legalizirala. Namen države zagotovo ni rušitev, ampak legalizacija objektov. Pri postopanju in odločanju morajo inšpekcijski organi namreč omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, skladno z načelom sorazmernosti kakor to določa 7. člen ZIN.

8.Toženka odgovora na predlagano začasno odredbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

9.Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

10.Sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

11.V postopku izdaje začasne odredbe je po citirani določbi relevantno, ali bo predlagatelju začasne odredbe nastala težko popravljiva, tj. resna škoda, ki mu neposredno preti, (začasno) pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma začasno ureditvijo stanja. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za tako škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Škoda mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnica izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva.2 Tožnica mora vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je zatrjevana škoda neposredna posledica (izvršitve) izpodbijanega akta. Pri tem mora težko popravljiva škoda, kadar gre za inšpekcijske ukrepe, presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa.3 Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.4

12.V obravnavani zadevi je tožnik zahteval izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. V zahtevi je navajal, da bi izvršitev izpodbijane odločbe, ki je v porušitvi armiranobetonskih zidov tožnici zagotovo nastala nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda, tožnica je namreč že vložila dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja ter pridobila soglasje Občine Rogaška Slatina. Meni, da bi bila odstranitev navedenih zidov in vzpostavitev prejšnjega stanja nepotrebna zaradi vložitve predloga za legalizacijo in pridobitve soglasja Občine Rogaška Slatina.

13.Glede na zgoraj navedeno je zaključiti, da tožnica nepopravljive škode ne more izkazati z zatrjevanjem, da je rušitev nepotrebna, saj je rušenje nezakonito postavljenega objekta neposredna posledica (izvršitve) izpodbijanega akta, ki mu to nalaga. Škoda, ki jo tožnica zatrjuje zgolj pavšalno, pa po naravi stvari spremlja izvršitev pravnomočno naložene obveznosti rušenja objekta. Pri tem niso relevantni niti razlogi, zakaj je tožnica postavila objekt, preden je pridobila gradbeno dovoljenje.

14.Materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode.5 Vendar pa sodna praksa kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1 priznava nevarnost stečaja, pri čemer je treba vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati tudi, da je zatrjevana posledica neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta.6 Prav tako se po sodni praksi kot težko popravljiva škoda priznava izguba dejavnosti7.

15.Po presoji sodišča tožnica zahtevanega trditvenega in dokaznega bremena za obstoj te pravno priznane materialne škode ni izpolnila.

16.Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 obstaja dolžnost sodišča, da pri odločanju o izdaji začasne odredbe v skladu z načelom sorazmernosti upošteva prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank šele v primeru, če tožnik izkaže pogoje za izdajo začasne odredbe, tj. obstoj težko popravljive škode. Ker tožnik pogojev ni izkazal, tudi tehtanje teh koristi ni bilo potrebno.

17.Ker po povedanem po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

18.Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe bo sodišče pridržalo za odločitev o tožbi (smiselno 25. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/22.

2Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 179/2022 z dne 23. 11. 2022 in I Up 31/2020 z dne 25. 3. 2020.

3Glej I Up 60/2019, I Up 185/2018, I Up 189/2018, I Up 22/2020, I Up 221/2019 in druge.

4Glej I Up 221/2019 z dne 8. 10. 2020.

5Glej I Up 22/2020, I Up 137/2019 in druge.

6Glej I Up 9/2017, I Up 82/2017, I Up 144/2017 in druge.

7Glej I Up 121/2019, I Up 172/2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.