Jedro

V izpodbijani odločbi ni dejanske konkretne ugotovitve o tem, da nobena od tam navedenih nepremičnin za tožnika ne predstavlja stanovanja, v katerem živi. Gre za odločitev bistveno okoliščino, ki mora biti v odločbi jasno in nedvoumno ugotovljena, da je na podlagi tega dejstva mogoče pravilno uporabiti materialno pravo.

Premoženja gospodarske družbe ni mogoče šteti kot premoženje njenih družbenikov oziroma ustanoviteljev. Kot premoženje fizičnih oseb, ki so družbeniki v godpodarski družbi, se namreč šteje (le) njihov delež na tej pravni osebi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. BPP 173/2023-2 z dne 21. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev odgovora na tožbo v gospodarsko pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I Pg 81/2022 in za nadaljnje zastopanje v tej zadevi pred sodiščem prve in druge stopnje. Iz dejanskih ugotovitev organa za brezplačno pravno pomoč izhaja, da je tožnik študent, ki živi skupaj z očetom A. A. in sestro B. B. (roj. ... 2000), ki se še izobražuje. Tako se v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) oba navedena štejeta za družinska člana prosilca, katerih dohodki in premoženje se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca. Prosilčeva mama C. C. prosilcu plačuje preživnino, zato se njeni dohodki in premoženje pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca ne upoštevajo.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč na podlagi vpogleda v izpis seznama nepremičnin iz evidenc GURS in v zemljiško knjigo ugotavlja, da je prosilcev oče A. A. med drugim do 1/2 solastnik več nepremičnin, in sicer: parcele, št. 556/1 k.o. ..., na kateri se nahajata stavba št. ... v vrednosti 26.940,00 EUR (ki v naravi predstavlja vinsko klet, zidanico na naslovu ...) in stavba št. ... v vrednosti 39.684,00 EUR (ki v naravi predstavlja stanovanje v enostanovanjski stavbi na naslovu ...), parcele št. 565/1 k. o. ..., na kateri se nahaja stavba št. ... v vrednosti 17.040,00 EUR (ki v naravi predstavlja vinsko klet, zidanico na naslovu ...) in parcele št. 566/2 k. o. ..., na kateri se nahaja stavba št. ... v vrednosti 43.540,00 EUR (ki v naravi predstavlja stanovanje v enostanovanjski stavbi na naslovu ...). Skupna vrednost navedenih nepremičnin znaša 127.205,00 EUR, tako da polovični delež prosilčevega očeta znaša 63.602,50 EUR. Pri vseh nepremičninah je sicer vknjižen zemljiški dolg in zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice ter zaznamba postopka za delitev nepremičnine, kar pa ne vpliva na razpolaganje z nepremičninami.

3. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da znaša vrednost premoženja prosilčeve družine vsaj 63.602,50 EUR in presega znesek 22.336,32 EUR, zato tožnik ne izpolnjuje materialno-premoženjskega pogoja iz prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi s 14. členom ZBPP. Glede na to se organ za brezplačno pravno pomoč z vsebinskim pogojem za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni ukvarjal in je tožnikovo prošnjo zavrnil. 4. Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da (so)lastnik stavb na parcelah 556/1, na kateri stoji stavba ... ter 565/1 in 566/2, kjer stoji stavba ..., ni tožnikov oče, ampak do celote Č., d. o. o., ki ima na nepremičninah stavbno pravico. Glede teh stavb se v odločbi navajajo tudi različne in posledično napačne vrednosti, v nobenem primeru pa to niso vrednosti, s katerimi lahko razpolaga tožnikov oče, saj so v lasti Č., d. o. o. 5. Stavbna pravica je še vedno vpisana v zemljiško knjigo, o tem pa je odločalo tudi Okrožno sodišče v Murski Soboti v zadevi P 16/2020 z dne 10. 5. 2022, odločitev, da je skrajšanje stavbne pravice na 10 let nično, pa je potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru s sodbo I Cp 1/2023 z dne 5. 3. 2023. Ker je organ za brezplačno pravno pomoč pri ugotavljanju premoženjskega stanja nepravilno uporabil določbe ZBPP, ko je upošteval vrednost stavb, ki so ustanovljene v okviru stavbne pravice, ker te stavbe niso last tožnikovega očeta, ampak Č., d. o. o., nepravilno in nepopolno pa je ugotovil tudi dejansko stanje, tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Tožba je utemeljena.

8. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 9. Tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja materialnega - subjektivnega pogoja. Glede tega prvi odstavek 13. člena ZBPP določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

10. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Po določbi 1. točke drugega odstavka v zvezi z 2. točko prvega odstavka 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja, če je ta otrok, upoštevajo tudi starši, če so ga ti dolžni preživljati po zakonu, kar izhaja iz očitno nespornih ugotovitev v predmetni zadevi.

11. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP), to je ZSVarPre. Ta v 5. členu določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči upoštevajo osnove in merila, določene s tem zakonom in zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to je ZUPJS, kar pomeni, da se njegove določbe v tem delu uporabljajo tudi pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 12. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se brezplačne pravne pomoči ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ta v času odločanja znaša 465,34 EUR, kar pomeni, da je 48-kratnik tega zneska 22.336,32 EUR.

13. Premoženje, ki se upošteva oziroma ne upošteva pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa ZUPJS v 17. in 18. členu. V skladu s temi določbami se v upoštevno premoženje šteje tudi nepremično premoženje, razen stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče do vrednosti primernega stanovanja. Ne glede na prej navedeno se tako stanovanje v nobenem primeru ne upošteva kot premoženje, če vrednost takega stanovanja ne presega ali dosega 120.000,00 EUR (5. člen ZSVarPre-E).

14. V izpodbijani odločbi je zgoraj navedena materialnopravna podlaga sicer povzeta, vendar pa napačno uporabljena, zaradi česar tudi dejansko stanje ni v zadostni meri razjasnjeno. Tako v izpodbijani odločbi ni dejanske konkretne ugotovitve o tem, da nobena od tam navedenih nepremičnin za tožnika ne predstavlja stanovanja, v katerem živi. Gre za odločitev bistveno okoliščino, ki mora biti v odločbi jasno in nedvoumno ugotovljena, da je na podlagi tega dejstva mogoče pravilno uporabiti materialno pravo. V postopku je namreč treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, to dejstvo pa ni eno tistih, ki bi lahko bilo zgolj verjetno izkazano1 (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP).

15. Razen tega je dejansko stanje napačno ugotovljeno glede lastništva predmetnih stavb. Kot navaja tožnik in izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki se nahajajo v upravnem spisu, ima na predmetnih zemljiščih stavbno pravico D., d. o. o., kar potrjuje navedbo tožeče stranke, da je navedena pravna oseba lastnica stavb. Stavbna pravica je namreč pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Glede na to teh nepremičnin ni mogoče šteti v premoženje tožnikovega očeta, saj je D., d. o. o. kot gospodarska družba pravna oseba in njenega premoženja ni mogoče šteti kot premoženje njenih družbenikov oziroma ustanoviteljev. Kot premoženje fizičnih oseb, ki so družbeniki v gospodarski družbi, šteje namreč (le) njihov delež na tej pravni osebi.

16. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek, kot je zgoraj obrazloženo, in nato ponovno odločiti o zadevi, upoštevajoč pri tem tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

17. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter posledično nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Ker je sodišče pritožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (in ne po Odvetniški tarifi, kot jih je priglasila tožeča stranka). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV, to je 347,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

1 To je mogoče le, kadar zakon izrecno tako določa (drugi odstavek 8. člena ZUP).