Jedro

Med strankama ni sporno, da si tožnica ni pridobila ne državljanstva Republike Slovenije, niti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, niti ni sporno, da je tožnica, ki živi v tujini, neuspešno zahtevala izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji šele po uveljavitvi ZUSDDD-B z vlogo z dne 23. 7. 2013, ki je bila zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna 11. 3. 2014. Odločitev obeh upravnih organov pravilno temelji na ugotovitvi, da je tožnica prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD vložila šele po uveljavitvi ZUSDDD-B. To pomeni, da ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njeni prošnji kumulativno izpolnjeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Kranj (v nadaljevanju: Upravna enota) na podlagi 4. odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Uradni list RS, št. 99/2013) zavrnila zahtevo tožnice za izplačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Hkrati je odločila, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota vlogo tožnice prejela 26. 8. 2014 ter jo obravnavala skladno z določili 2. člena ZPŠOIRSP, ki opredeljuje, kdo so upravičenci do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V nadaljevanju opisuje svoje ugotovitve v postopku, in sicer, da je tožnica dne 23. 7. 2013 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določilih Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD), a je bila njena vloga zavrnjena z odločbo št. 214-1424/2013-21 z dne 18. 2. 2014, ki je postala dokončna in pravnomočna dne 11. 3. 2014. S temi ugotovitvami je bila pisno seznanjena tožnica dne 23. 9. 2014, skladno z določili 70. in 71. člena ter 1. odstavka 9. člena v zvezi 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), s čimer ji je bila tudi dana možnost, da se opredeli do navedenih ugotovitev ter predloži morebitna dodatna dokazila za dokazovanje upravičenosti do izplačila zahtevane denarne odškodnine.

3. V nadaljevanju obrazložitve povzema navedbe tožnice v odgovoru na ugotovitve Upravne enote, ki ga je tožnica vložila po tedanjem pooblaščencu. Tako je navedla, da se je večkrat poskušala vrniti, vendar neuspešno, ker je bilo to povezano s pridobitvijo vizuma in stalnega prebivališča; večkrat se je zaradi rešitve svojega statusa po telefonu obrnila na upravni organ, a ji je bilo pojasnjeno, da vloga po ZUSDDD ni v zvezi z nadomestilom škode zaradi izbrisa; dodatno je navedla, da je morala zapustiti Republiko Slovenijo, ker se je nanjo in na njeno družino izvajal pritisk, zato je pretrpela škodo tako zaradi izgube statusa prebivalca Republike Slovenije, kakor tudi zaradi izgube delovnega mesta v podjetju A., kjer je bila prej zaposlena; poleg tega je pretrpela tudi duševne bolečine s trajnimi posledicami, zato meni, da je Upravna enota napačno ugotovila dejansko stanje ter napačno zaključila, da ji ne pripada odškodnina za škodo, povzročeno zaradi izbrisa, napačno pa je uporabila tudi materialno pravo. Upravni enoti je zato predlagala, da ugodi njeni vlogi.

4. V zvezi z navedenimi stališči v pisni vlogi tožnice ji Upravna enota v nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da je bil postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD že pravnomočno zaključen dne 11. 3. 2014 ter da se v postopku določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne ugotavlja utemeljenost odjave stalnega prebivališča, temveč zgolj to, ali je stranka upravičena do izplačila odškodnine po določilih 2. člena ZPŠOIRSP in da tožnica glede na navedene ugotovitve ni upravičena do izplačila odškodnine, saj ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZPŠOIRSP, zato je njeno vlogo zavrnila.

5. Zoper odločitev Upravne enote je tožnica vložila pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP v povezavi s 7. odstavkom 8. člena in 2. alinejo 2. odstavka in 4. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP po ugotovitvi, da je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnica vložila dne 23. 7. 2013, to je šele po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010), ki je začel veljati 24. 7. 2010. Glede na to je za pritožbeni organ pravilna ugotovitev Upravne enote, da tožnica ne sodi v drugo kategorijo upravičencev, saj je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD vložila po 24. 7. 2010 ter tako ne izpolnjuje pogojev iz 2. alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Zavrnil je tudi pritožbeni očitek, češ da prvostopenjski organ pri odločitvi ni upošteval sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), z navedbo, da je organ prve stopnje v skladu s 6. členom ZUP dolžan odločati po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil in da je ob izdaji konkretne odločbe postopal pravilno in zakonito, ker je odločil na podlagi v Republiki Sloveniji veljavnega predpisa, tako da je upošteval določbe ZPŠOIRSP, ki opredeljujejo upravičence do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Po ugotovitvah pritožbenega organa je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je zahtevo tožnice zavrnil, ker tožnica do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni upravičena, zato je njeno pritožbo zavrnil. 6. Tožnica v tožbi uvodoma izpostavlja dejstvo, da je nesporno imela sama, enako kakor tudi njen mož, vse do leta 1990 stalno zaposlitev in prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer sta bila rojena tudi hčerka B.B. in sin C.C. Prav tako kot nesporno navaja, da je vložila zahtevek za ponovni vpis, a neuspešno, vendar brez obrazložitve razlogov, zaradi katerih ji ni bila dovoljena vrnitev v Republiko Slovenijo. Ker meni, da sta obe uvodoma navedeni odločbi nezakoniti zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, skladno s pravnim poukom vlaga tožbo v upravnem sporu. Obema upravnima organoma prve in druge stopnje očita neupoštevanje sodne prakse ESČP, na kar se je tožnica sklicevala že v pritožbi. Dodatno še očita, da je tako postopek v zvezi z dovoljenjem za stalno prebivanje, kakor tudi za odškodnino, vodila ista uradna oseba, Č.Č., kar po mnenju tožnice kaže na kršenje določb postopka. Prav tako meni, da v postopku niso bila ugotovljena vsa relevantna dejstva in okoliščine. Poleg tega očita, da ji oba upravna organa nista omogočila, da uresniči in zaščiti svoje pravice in pravne interese. Zato tudi meni, da je prišlo do bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih sta obe izpodbijani odločbi nezakoniti, ona sama pa prikrajšana pri uveljavljanju ustavnih pravic. Kršene naj bi bile tudi določbe mednarodnega prava, češ da ji je onemogočeno, da svobodno živi in dela na območju bivše SFRJ, niti ji ni dovoljeno, da ponovno pridobi prebivališče na ozemlju Republike Slovenije. Ker je bila brez zakonske podlage izbrisana, ji je bila zato povzročena velika nematerialna škoda, ki ji še vedno nastaja, tudi z odločanjem upravnih organov Republike Slovenije. V tožbenem zahtevku predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo reši meritorno tako, da tožnici omogoči ponovni vpis in nadomestilo nematerialne škode, oziroma podrejeno, da obe odločbi upravnih organov prve in druge stopnje odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je dokončna zavrnilna odločitev o tožničini zahtevi za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po določilih ZPŠOIRSP.

10. ZPŠOIRSP ureja pravico in upravičence do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Tako je po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bodisi pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču), bodisi je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je na podlagi 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP tudi oseba, ki izpolnjuje taksativne določene zakonske pogoje iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, in sicer, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010) vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, ZUSDDD ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, a ne iz razlogov nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj ali obstoja razlogov iz 3. člena ZUSDDD ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa (s katerim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen) v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.

11. Pri svoji odločitvi sta se oba upravna organa prve in druge stopnje oprla na določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence in ureja pravico do denarne odškodnine. Med strankama ni sporno, da si tožnica ni pridobila ne državljanstva Republike Slovenije, niti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, niti ni sporno, da je tožnica, ki živi v tujini, neuspešno zahtevala izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji šele po uveljavitvi ZUSDDD-B z vlogo z dne 23. 7. 2013, ki je bila zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna 11. 3. 2014. 12. Tožnica namreč v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi, niti ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da si ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in da ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, kar z drugimi besedami pomeni, da tožnica ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom ZPŠOIRSP, da bi bila upravičena do odškodnine na podlagi 1. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, četudi ostaja to vprašanje sporno za tožnico. Ker na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da v tej zadevi lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega dokončnega upravnega akta, ki jo je dopolnil drugostopenjski organ s tem, ko je v svoji obrazložitvi še bolj jasno, kot je to storil prvostopenjski organ, tožnici obširneje pojasnil, da bi morala vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti pred dnem uveljavitve ZUSDDD-B, to je pred dnem 24. 7. 2010 (1. alineja 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP), medtem ko je tožnica to storila naknadno šele dne 23. 7. 2013, njena vloga pa je bila zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna 11. 3. 2014. Tem dejstvom tožnica, kot rečeno niti ne oporeka in v tej zvezi ničesar ne navaja kakorkoli drugače, zato gre za za med strankama nesporna dejstva.

13. Po presoji sodišča je zato odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine po 1. alineji 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, pravilna in zakonita. Odločitev obeh upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi, da je tožnica prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD vložila šele dne 23. 7. 2013, torej po uveljavitvi ZUSDDD-B in da je bila njena prošnja zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 11. 3. 2014. To nadalje namreč pomeni, da tožnica ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njeni prošnji kumulativno izpolnjeni.

14. Po presoji sodišča sta v obravnavani sporni zadevi torej oba upravna organa pravilno odločila ter svojo odločitev tudi celovito obrazložila, ob pravilni interpretaciji določb ZPŠOIRSP, ki prav tako ne nasprotuje sodbi Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić and Others v. Slovenia, 26. 6. 2012 (9. točka izreka), na katero v tožbi zgolj nakazuje tožnica, a jo je pred tem že izpostavila v svoji pritožbi. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v izpostavljeni sodbi sicer načeloma določilo obveznost države Slovenije, da uredi odškodninsko shemo za odpravo posledic nezakonitega izbrisa. Vendar pa iz citirane sodbe ne izhaja obveznost, da mora odškodnina pripadati vsakomur, ki je bil izbrisan, ne glede na okoliščine v zvezi z izbrisom in odhodom izbrisanega iz Slovenije. Tako med drugim iz 292. odstavka obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kurić na primer izhaja, da dva pritožnika nista izkazala statusa žrtve izbrisa, ker v obdobju po izbrisu nista na noben način izkazala volje oziroma interesa, da bi živela v Sloveniji in nista podala nobene ustrezne vloge, s katero bi si hotela urediti pravni naslov za prebivanje v Sloveniji. Zato tudi v konkretnem primeru sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, saj tožnica pogoja iz 1. alineje 2. odstavka 2. člena v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, kot rečeno, ne izpolnjuje. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek o kršitvi pravil upravnega postopka, ki ga tožnica uveljavlja z navedbo, da je ista uradna oseba upravnega organa prve stopnje, Č.Č., odločala v dveh različnih upravnih postopkih, in sicer tako o vlogi tožnice za dovoljenje za stalno prebivanje, kakor tudi o njeni vlogi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj tožnica v tej zvezi niti ne zatrjuje, da bi bil pri imenovani uradni osebi podan katerikoli izmed taksativno določenih izločitvenih razlogov iz 1. do 4. točke 35. člena ZUP ali da bi bile podane kakšne druge druge okoliščine, ki bi opravičevale njeno izločitev v smislu 36. člena ZUP.

15. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.