Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da je v pravdni, v kateri je bilo izdanih več delnih pravnomočnih sodb, potrebno na koncu upoštevati vse prisojene zneske, jih sešteti in šele potem odločiti, ali je revizija (oziroma predlog za dopustitev revizije) dovoljena ali ne.

Neutemeljen je predlog za dopustitev revizije zaradi zagotovitve pravne varnosti s trditvami, da tožnik ni utrpel nobene poškodbe in mu ni nastala nobena škoda, ko pa so prestale pritožbeni preizkus dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tožnikovih poškodbah ter posledično o telesnih bolečinah in nevšečnostih.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1592/2006 z dne 24. 5. 2007 se zavrže. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1057/2009 z dne 7. 5. 2010 se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je dne 16. 7. 1996 takrat mladoletnega tožnika udaril in ga poškodoval. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 327/99 z dne 21. 4. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1592/2006 z dne 24. 5. 2007, je bil toženec obsojen na plačilo odškodnine za strah v znesku 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT). Glede zahtevka za plačilo odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila navedena prvostopenjska sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje.

2. V novem postopku je bil toženec s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 565/2009 z dne 1. 7. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1957/2009 z dne 7. 5. 2010 obsojen na plačilo odškodnine za telesne bolečine v znesku 3.400 EUR (prej 814,766 SIT). V preostalem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

3. Tožena stranka je 16. 9. 2010 vložila predlog za dopustitev revizije zoper obe drugostopenjski sodbi z utemeljitvijo, da je v pravdi, v kateri je bilo izdanih več delnih pravnomočnih sodb, potrebno na koncu upoštevati vse prisojene zneske, jih sešteti, in nato odločiti, ali je revizija dovoljena ali ne. Poleg predloga je posebej vložila tudi revizijo.

4. V predlogu tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V predlogu navaja, da ni podana bistvena predpostavka odškodninske odgovornosti, saj ni podlage za nematerialno škodo. V sodbah niso upoštevani dokazi prič, to je treh zdravnikov, da tožnik ni utrpel prav nobene poškodbe. V tem kontekstu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je odločeno o toženčevi odškodninski odgovornosti, čeprav niso podane vse predpostavke le-te, saj tožnik ni utrpel nobene poškodbe in mu ni nastala nobena škoda. Tožena stranka izpostavlja pravno vprašanja, ali je dopustno vtoževati odškodnino za nematerialno škodo, če ni podlage zanjo. Meni, da gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti preko sodne prakse.

5. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1592/2006 z dne 24. 5. 2007 ni dovoljen.

6. Zmotno je stališče tožene stranke, da je v pravdni, v kateri je bilo izdanih več delnih pravnomočnih sodb, potrebno na koncu upoštevati vse prisojene zneske, jih sešteti in šele potem odločiti, ali je revizija (oziroma predlog za dopustitev revizije) dovoljena ali ne. Po svoji naravi je vsaka delna sodba končna sodba o delu zahtevka ali o enem izmed zahtevkov. Je samostojna sodba, proti kateri se vlagajo samostojna pravna sredstva ter s samostojno pravnomočnostjo. Za izredna pravna sredstva veljajo roki, ki tečejo od pravnomočnosti posamezne sodbe, izdane na drugi stopnji.

7. Novo ureditev revizije z institutom dopustitve revizije je uvedel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je začel veljati 1. 10. 2008. V prehodni določbi drugega odstavka 130. člena ZPP-D je določeno, da se pravdni postopek nadaljuje po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. 8. V obravnavanem primeru vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije tudi zoper sodbo Cp 1592/2006 z dne 24. 5. 2007, s katero je postala pravnomočna odločitev v sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 327/99 z dne 21. 4. 2006 o toženčevi obveznosti plačila zneska 1.251, 88 EUR z obrestmi. Ta prvostopenjska sodba je bila izdana pred začetkom veljavnosti ZPP-D, torej se je postopek nadaljeval po prejšnjih predpisih (po ZPP-UPB3), prejšnji postopek pa instituta dopuščene revizije in posledično predloga za dopustitev revizije ni poznal. Zato toženčev predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Cp 1592/2006 z dne 24. 5. 2007 ni dovoljen. Vrhovno sodišče je predlog v tem delu zavrglo.

9. Predlog zoper sodbo Cp 1057/2009 z dne 7. 5. 2010 je dovoljen, vendar ni utemeljen.

10. V zvezi z drugo izpodbijano drugostopenjsko sodbo je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 1. 7. 2009, zato se v tem delu upoštevajo ZPP-D oziroma novelirane določbe Zakona o pravdnem postopku. Stranka mora poleg navedbe nezakonite odločitve pritožbenega sodišča konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno ter okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter utemeljiti obstoj katerega od pogojev iz 367. a člena ZPP.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da trditve tožene stranke ne utemeljujejo pogojev iz 367. a člena in 367. b člena ZPP za dopustitev revizije. Trditve o neupoštevanju posameznih dokazov ne predstavljajo kršitve postopka, temveč le prikrito izpodbijanje dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni dovoljeno. Ne drži, da tožnik ni utrpel nobene poškodbe in da ni podlage za odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj so prestale pritožbeni preizkus ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tožnikovih poškodbah (udarnina glave in udarnina trebuha) ter posledično telesne bolečine in nevšečnosti, česar v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati. Odločitev sodišča v tej zadevi ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da morajo biti za prisojo odškodnine podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, med njimi tudi nastanek škode, ki je bila ugotovljena. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče pričakovati odločitve o pravnem vprašanju, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti. Vrhovno sodišče je zato predlog tožene stranke v tem delu na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP zavrnilo.