Jedro

Brez takšne oblike zdravljenja bi prišlo ne le do poglabljanja bolezni in njenega kronificiranja, ampak v končni posledici tudi do nemožnosti zdravljenja. Ob takšni končni posledici, ko torej zdravljenje tako hude duševne motnje ni več mogoče, pa je nedvomno mogoče zaključiti, da udeleženec huje ogroža svoje zdravje. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o nejasni ugotovitvi navedenega pogoja za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je udeležencu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in odločilo, da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... najdalj do vključno 20. 8. 2021. 2. Udeleženec je zoper odločitev o zadržanju na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve po odvetniku vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ni podan pogoj za udeleženčevo zadržanje iz prve alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZDR), saj ni jasno in se tudi ne more jasno predvideti, kako oseba življenjsko ogroža sebe oziroma koga drugega, niti ni razvidno, da bi bila oseba nevarna svojemu ali tujemu premoženju. Meni, da je neupravičeno tudi trajanje izrečenega ukrepa. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Cilj oziroma namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici brez privolitve pridržane osebe je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča bodisi sebi, bodisi drugim, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je bilo pridržanje odrejeno. Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve se lahko izvaja samo pod pogoji, ki jih določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Določa jih v 39. členu, po katerem je takšno zdravljenje osebe dopustno: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje; in - če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavano).

5. Udeleženec s pritožbo izpodbija obstoj prvega navedenega pogoja. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, kako naj bi udeleženec ogrožal sebe. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da gre pri udeležencu za hudo psihično bolezen s shizoafektivno motnjo in da je ob opuščanju terapije prišlo do tolikšnega poslabšanja, da je pod vplivom bolezenske simptomatike njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako pa tudi hudo moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Da bi se ponovno uvedla in stabilizirala potrebna psihotična terapija in da bi ta lahko dosegla tolikšen učinek, da bi psihopatološka simptomatika začela izzvenevati, je potrebno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom proti udeleženčevi volji za obdobje treh tednov. Brez tega bi pod vplivom produktivne psihopatološke simptomatike, halucinacij, blodenj, še naprej ogrožal svoje zdravje in življenje, saj bi se njegova duševna bolezen poglabljala, kronificirala, hkrati pa bi kljub ustrezni terapiji bolezenska simptomatika postajala vse težja dostopna zdravljenju. Na podlagi ugotovitev izvedenke je prvostopenjsko sodišče še zaključilo, da zaradi udeleženčeve nekritičnosti in nesprejemanja bolezni druga milejša oblika pomoči ne bi prišla v poštev, saj ne bi sodeloval in se ne bi mogel zadovoljivo držati potrebnih navodil. Brez takšne oblike zdravljenja bi zato prišlo ne le do poglabljanja bolezni in njenega kronificiranja, ampak v končni posledici tudi do nemožnosti zdravljenja. Ob takšni končni posledici, ko torej zdravljenje tako hude duševne motnje ni več mogoče, pa je nedvomno mogoče zaključiti, da udeleženec huje ogroža svoje zdravje. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o nejasni ugotovitvi navedenega pogoja za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neupravičenem trajanju izrečenega ukrepa. Omenjena izvedenka je ugotovila, da je prav takšno trajanje ukrepa (tri tedne) potrebno, da se ponovno uvede in stabilizira potrebna antipsihotična terapija in da doseže tolikšen učinek, da produktivna psihopatološka simptomatika začne izzvenevati.

7. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

8. V skladu z 51. členom ZDZdr se stroški za odvetnika krijejo iz sredstev sodišča. O priglašenih odvetnikovih stroških pritožbe bo odločilo prvostopenjsko sodišče.