Jedro

Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zamuda roka ima za posledico prenehanje pravice po samem zakonu.

Ker tožnik pisanja ni dvignil v roku, mu je bilo po poteku roka pisanje puščeno v hišnem predalčniku, kar v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pomeni, da je bila osebna vročitev opravljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba, ki jo je tožeča stranka vložila pri naslovnem sodišče dne 28. 8. 2018, zavrže (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR v roku 15 dni od prejema odločitve sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da pravno varstvo zoper pisno opozorilo ni predvideno in je že zato potrebno tožbo kot nedovoljeno zavreči, hkrati pa je navedlo, da je s pisnim opozorilom bil tožniku izrečen disciplinski ukrep denarne kazni. Že iz same tožbe je razvidno, da je tožniku znano, da zoper pisno opozorilo v skladu z zakonom in sodno prakso delavec nima posebnega pravnega varstva, vendar pa je iz listine poimenovane "pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi" razvidno, da je bila ta izdana na podlagi Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja A., d. o. o., s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep. Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledilo zgolj nazivu s tožbo izpodbijane listine, vendar bi po prepričanju tožnika moralo slediti vsebini tega opozorila. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, ker pravno varstvo zoper opozorilo ni predvideno, je povsem formalistično. Že iz tožbe je razvidno, da je zoper tožnika tožena stranka vodila disciplinski postopek, v katerem bi morala tožena stranka izdati sklep o disciplinski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo navedbam tožene stranke iz odgovora na tožbo in je tožbo zavrglo, ne da bi predhodno opravilo preizkus tožbe po 274. členu ZPP. Sodišče je odločitev o nepravočasnosti tožbe oprlo na navedbe, ki jih je podala tožena stranka in tožniku ni dalo možnosti podati nasprotnih navedb, zaradi tega je kršena tožnikova pravica do izjavljanja in kršeno načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna pa je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje glede okoliščine, da izpodbijano pisno opozorilo pred odpovedjo, ki je vključevalo tudi disciplinsko sankcijo, ni vsebovalo pravnega pouka. Sporno pisno opozorilo je bilo tožniku vročeno 30. 7. 2020, v njem pa sploh ni bilo pravnega pouka. V takšni situaciji navedeno ne more biti v škodo tožnika, saj bi tožena stranka kot delodajalec morala upoštevati načelo zakonitosti in po končanem disciplinskem postopku izdati sklep o disciplinski odgovornosti tožnika z vsemi sestavinami, določenimi v 25. členu Pravilnika. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep z dne 30. 6. 2020 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožba vložena dne 29. 8. 2018 prepozna in da se je rok za vložitev tožbe iztekel 27. 8. 2018. Opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015: "Pri izteku roka iz četrtega odstavka 87. člena ZUP in četrtega odstavka 142. člena ZPP se določbi drugega odstavka 101. člena ZUP in četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upoštevata." Načelno pravno mnenje je namenjeno poenotenju sodne prakse glede trenutka nastopa fikcije vročitve pisanja, od katerega teče rok za vložitev tožbe ali pravnega sredstva oziroma s katerim nastopi druga pravna posledica (npr. pravnomočnost, izvršljivost) v vseh postopkih, v katerih se uporabljajo določbe četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma četrtega odstavka 142. člena ZPP. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijan sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo glede vročitve izpodbijanega pisnega opozorila z vključeno disciplinsko sankcijo. Tožniku ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjavljanja. Ta kršitev je podana takrat, ko sodišče stranki z nezakonitim postopanjem (kršitev določb ZPP) odvzame možnost sodelovanja v postopku. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Iz te ustavne pravice izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta, in če se dokazi nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, jih sodišče izvede. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi ugotovila, za odločitev v sporu niso odločina ali je neko dejstvo že dokazano.

7. V obravnavanem primeru je bilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti dolžno preveriti, ali je stranka tožbo vložila v zakonsko predpisanem roku. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v tretjem odstavku 200. člena določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali nezakonitost odločitve o disciplinski odgovornosti, zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da je rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti, in da ima zamuda roka za posledico prenehanje pravice po samem zakonu.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb v tožbi in priložene listinske dokumentacije obeh strank ugotovilo, da je tožnik predmetno tožbo vložil prepozno. V skladu s prvim odstavkon 274. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) uporablja tudi v delovnih sporih, predsednik senata izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če je bila tožba vložena prepozno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pisno opozorilo pred odpovedjo nima samostojnega pravnega varstva, ker je le predpostavka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če je le-ta delavcu kasneje odpovedana. Vendar, ker je tožena stranka s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku izrekla hkrati disciplinski ukrep - denarno kazen, je sodišče pravilno upoštevalo, da je "opozorilo pred odpovedjo" vsebovalo disciplinski ukrep, zoper katerega pa je tožnik imel zagotovljeno pravno varstvo (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da ne glede na to, kako je bilo opozorilo poimenovano, bi moralo sodišče presojati vsebino opozorila in disciplinski ukrep obravnavati po vsebini. Sodišče prve stopnje bi vsekakor disciplinski ukrep obravnavalo po vsebini, če ne bi predhodno ugotovilo, da je bila tožba vložena prepozno.

10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je že iz same tožbe in predloženih listin razvidno, da je bil zoper tožnika voden disciplinski postopek ter mu je bil izrečen disciplinski ukrep, pri tem pa tožena stranka v izdanem sklepu o disciplinski odgovornosti ni navedla vseh sestavin, ki so zahtevane v internem Pravilniku ... in zato tožnik ni mogel postaviti drugačnega zahtevka kot ga je v tožbi (razveljavi dokument poimenovan kot pisno opozorilo).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano pisno opozorilo, s katerim je bila tožniku izrečena disciplinska sankcija, vročala s priporočeno pošiljko s povratnico oziroma v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če pisanja ne dvigne pa s potekom tega časa, odkar je bil naslovnik o vročitvi obveščen. Iz vročilnice, ki jo je predložila toženka, izhaja, da vročevalec pisanja dne 13. 7. 2018 ni mogel osebno izročiti naslovniku, prav tako ga ni mogel izročiti nobenemu od odraslih članov njegovega gospodinjstva, zato je tega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora oseba dvigniti. Ker tožnik pisanja ni dvignil v navedenem roku, mu je bilo po poteku roka pisanje puščeno v hišnem predalčniku, kar v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pomeni, da je bila osebna vročitev opravljena. V konkretnem primeru se šteje, da je bila osebna vročitev pisanja tožniku opravljena 28. 7. 2018. Tožnik je tožbo vložil s priporočeno pošiljko dne 28. 8. 2018, po izteku 30-dnevnega roka, ki se je iztekel 27. 8. 2018. Zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno.

12. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditev tožnika, da sporno opozorilo z izrekom disciplinske sankcije ni vsebovalo pravnega pouka, kar ni mogoče šteti v škodo tožnika, in bi sodišče moralo upoštevati načelo zakonitosti v skladu z internim pravilnikom tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve sklepa pravilno obrazložilo zakaj dejstvo, da pisno opozorilo z izrekom disciplinske sankcije ni vsebovalo pravnega pouka, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča. ZDR-1 v tretjem odstavku 200. člena določa, da lahko delavec zoper odločitev o disciplinski odgovornosti uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Gre za materialni prekluzivni rok in je stranka dolžna ravnati po določbah zakona, ki ureja rok za vložitev pravnega sredstva, zato se ne more sklicevati na odsotnost pravnega pouka na pisnem opozorilu.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (2. točka 365. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).