Jedro

V tej zadevi bi bilo v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, da bi tožena stranka navzven dajala vtis, kot da gre za tako pooblastilo (z izjavo predstavnika tožene stranke, da se bo o ponudbi pogovarjal šef in s komunikacijo prek domene tožene stranke), potem pa bi se sklicevala le na določena opravila, ki da so bila taki osebi zaupana. Zaradi varstva tožeče stranke kot tretje osebe je zato treba priznati sprejem ponudbe kot veljavno podlago za sklenitev pogodbe med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16505/2015 z dne 18. 2. 2015 ohranilo v veljavi v 1. odstavku za znesek 272,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2014 dalje do plačila in v 3. odstavku za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila,

II. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16505/2015 z dne 18. 2. 2015 razveljavilo v 3. odstavku za izvršilne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter

III. toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 121,97 EUR, v primeru zamude skupaj pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrže, zgoraj navedeni sklep o izvršbi pa razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaznamovala je tudi pritožbene stroške, ki pa jih ni specificirala.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP(1) je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v I. in III. točki izreka.

8. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo računa z dne 28. 2. 2014 v znesku 272,37 EUR, ki ga je toženi stranki izdala za naročnino na program B. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je predstavnik tožene stranke tožeči stranki poslal povpraševanje za bonitetne storitve, naročilo pa je na strani tožene stranke potrdil A. A. kot pooblaščenec tožene stranke. Tožena stranka je storitev tožeče stranke uporabljala, višini vtoževanega zneska pa ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

9. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da pritožbenih trditev tožene stranke, ki se nanašajo na to, katera v postopku ugotovljena dejstva nimajo podlage v listinskih dokazih, ni upoštevalo, saj je vezano na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Katera dejstva se štejejo za dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

10. Tožena stranka v pritožbi napada materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bil B. B. predstavnik tožene stranke, ki je v imenu in za račun tožene stranke poslal povpraševanje. Trdi, da to ne izhaja ne iz predloženih listin, ne iz trditev strank. Ta pritožbena trditev je neutemeljena zato, ker tožena stranka trditve tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge,(2) da je tožena stranka (B. B.) poslala povpraševanje za naročniško razmerje, v postopku ni zanikala, torej se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je B. B. povpraševanje poslal v imenu in za račun tožene stranke. Na to, kaj je B. B. v spornem sporočilu navedel, pa se tožena stranka v pritožbi ne more več uspešno sklicevati, saj gre za dejstva, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče preizkušati.

11. Višje sodišče je opravilo tudi materialnopravni preizkus pravilnosti uporabe 80. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(3) o pooblaščencu po zaposlitvi. A je zaključek sodišča prve stopnje pravilen navkljub pritožbenemu prizadevanju tožene stranke za restriktivno tolmačenje 80. člena OZ v primeru, ko oseba uporablja neko spletno domeno. Tako tolmačenje naj bi izhajalo iz stališča višjega sodišča v sodbi VSL I Cpg 689/2006 z dne 25. 9. 2007, na katero se tožena stranka sklicuje. Vendar iz citirane sodbe izhaja, da je to stališče višje sodišče zavzelo v zvezi z dejstvom, da pooblaščenci po zaposlitvi ne smejo prenašati pooblastil na tretje osebe, kar pa v tej zadevi ni primer(4).

12. Tožena stranka namreč uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je A. A. pogodbo o naročilu bonitetnih storitev sklenil kot pooblaščenec po zaposlitvi le na podlagi dejstva, da je B. B. v elektronskem sporočilu z domeno sicard izjavil, da je ta njegov šef. Okoliščin za ugotovitev, da je A. A. storitev naročil s pooblastilom tožene stranke, je bilo več, kot jih uveljavlja pritožnica. Izpodbijana sodba namreč temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: povpraševanje je na tožečo stranko naslovil predstavnik tožene stranke (zakaj tega ni mogoče več izpodbijati, je navedeno zgoraj), iz elektronskega sporočila predstavnika tožene stranke izhaja, da bo s tožečo stranko glede ponudbe stopil v stik njegov šef, torej A. A., ta je 28. 2. 2014 ponudbo potrdil, potrditev pa posredoval v elektronskem sporočilu z domeno tožene stranke. Ob tem pa je ugotovilo tudi, kar ni nepomembno, da na dan, ko je ponudbo potrdil, pogodba, s katero je tožena stranka dokazovala, da A. A. pooblastil za sklepanje takih poslov ni imel, ni veljala,(5) zato tako razmerje A. A. s toženo stranko, kot ga je ta opisovala, ni izkazano, hkrati pa je tožena stranka v zavrnitvi računa tožeči stranki izjavila, da A. A. od pomladi (torej v času, ko je bila pogodba sklenjena) ni več pri toženi stranki. Tožena stranka torej s svojo verzijo okoliščin sodišča prve stopnje ni prepričala, zato je na podlagi teh dejstev A. A. utemeljeno štelo za pooblaščenca tožene stranke. Ker pri tem opravilo vestno in skrbno presojo tako vsakega posebej kot vseh dokazov skupaj, ki je tudi prepričljiva, sodišče prve stopnje pri zaključku, da je A. A. storitev tožeče stranke naročil kot pooblaščenec tožene stranke, ni napravilo nobene od kršitev, ki bi jo pritožnici uspelo s pritožbo uveljaviti. Ne gre namreč spregledati, da so pravila o pooblaščencih po zaposlitvi določena zaradi varstva pravnega prometa in da je pri gospodarskih subjektih običajno, da sklepajo posle prek pooblaščencev. V tej zadevi bi bilo zato tudi v nasprotju z vestnostjo in poštenjem(6), da bi tožena stranka navzven dajala vtis, kot da gre za tako pooblastilo (z izjavo predstavnika tožene stranke, da se bo o ponudbi pogovarjal šef in s komunikacijo prek domene tožene stranke), potem pa bi se sklicevala le na določena opravila, ki da so bila taki osebi zaupana(7). Zaradi varstva tožeče stranke kot tretje osebe je zato treba priznati sprejem ponudbe kot veljavno podlago za sklenitev pogodbe med pravdnima strankama.

13. Trditev, da lastnik domene sicard.si ni tožena stranka, sklicevanja na register domen in trditev v zvezi s pravicami uporabe domen višje sodišče ni upoštevalo, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu.

Op. št. (2): Red. št. 8, list. št. 29 spisa.

Op. št. (3): 80. člen OZ (Pooblastilo po zaposlitvi) določa : Osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.

Op. št. (4): Višje sodišče je namreč ugotovilo, da je v zadevi komercialni direktor tožene stranke s sporazumom o poslovnem sodelovanju na tožečo stranko prenesel izvrševanje nalog, za katere je bil zadolžen sam v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki (prenesel je svoje pooblastilo na tretjo osebo), zaradi česar pogodbe ni smel skleniti brez izrecnega pooblastila zakonite zastopnice tožene stranke.

Op. št. (5): Tožena stranka jo je priložila v dokaz trditev, da so bila v pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki jo je dne 10. 3. 2014 sklenila z A. A., pooblastila za sklepanje pogodb v imenu tožene stranke izrecno izključena.

Op. št. (6): 5. člen OZ določa:

(1) Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

(2) Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Op. št. (7): Tako tudi V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 478.