Jedro

Da bi bila tožena stranka upravičena do priglašenih stroškov iz naslova fotokopiranja, bi moralo biti ugotovljeno, da je izdelala več kot 100 strani fotokopij.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 398,03 EUR (od zneska 408,73 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki ni pod pritožbo, zaradi umika tožbe postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo. V II. točki izreka je odločilo, da mora tožeča stranka sama kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa povrniti njene stroške postopka v znesku 408,73 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper odločitev o pravdnih stroških se z laično pritožbo pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je poročen, oče dveh otrok ter v pričakovanju tretjega otroka. Zaradi urejanja stanovanjskega problema je v težki finančni situaciji, zato stroškov toženi stranki ni zmožen poravnati. Če bi ta znesek poravnal v celoti, bi zaradi tega trpela njegova družina. Tožbo je umaknil zato, ker si ni mogel privoščiti večjih stroškov, saj bi dodatni stroški še huje vplivali na blaginjo njegove družine. Znesek stroškov, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki, se mu zdi previsok, saj so se zneski postopka v ostalih podobnih zadevah gibali v višini okoli 280,00 EUR. Prosi, če bi se stroški postopa porazdelili tako, da bi vsaka stranka nosila svoje stroške postopka, če pa to ni mogoče, bi znesek plačal po obrokih.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah smiselno uveljavljenih pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov iz spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačilo stroškov prevoza na delo in iz dela v višini 8.377,60 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na tožnikovo tožbo je tožena stranka podala odgovor, tožnik je nato v spis vložil še eno pripravljalno vlogo, tožena stranka pa dve pripravljalni vlogi in več dopisov ter predlog za odločitev v tem individualnem delovnem sporu brez opravljene glavne obravnave. Že po razpisanem naroku za glavno obravnavo je tožnik podal umik tožbe, s katerim se je tožena stranka strinjala, saj se o umiku ni izjavila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena (člen 188/2 ZPP). Sodišče prve stopnje je že razpisani narok preklicalo in izdalo izpodbijani sklep.

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker iz podatkov iz spisa ne izhaja, da bi tožnik umaknil tožbo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Na obveznost tožnika, da povrne pravdne stroške nasprotni stranki, ne vplivajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na finančno stanje tožnika oziroma njegove družine. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi v primeru, če se del tožnikove pritožbe šteje kot predlog za oprostitev plačila stroškov postopka, bi pričel sklep o oprostitvi (v kolikor bi bilo predlogu ugodeno) učinkovati šele od dneva vložitve predloga, kar pomeni, da tožnik plačila stroškov, ki so nastali pred vložitvijo predloga, ne bi mogel biti oproščen. Ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil tudi v primeru oprostitve plačila pravdnih stroškov tožnik oproščen le plačila svojih pravdnih stroškov (torej pravdnih stroškov, ki so nastali njemu), nikakor pa ne pravdnih stroškov nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev o višini stroškov, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki. Z ozirom na vrednost spornega predmeta (8.377,60 EUR) je sodišče prve stopnje tožniku glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) povsem pravilno odmerilo stroške iz naslova nagrade za postopek (tar. št. 3100 v povezavi z 12. členom ZOdvT) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002). Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov iz naslova fotokopiranja (tar. št. 6000) v višini 10,70 EUR. Za ugotovitev utemeljenosti teh priglašenih stroškov je namreč potrebno uporabiti točko 1. b. tar. št. 6000 ZOdvT, na podlagi katere lahko stranka zahteva vrnitev stroškov fotokopiranja ali tiskanja dokumentov le v primeru, da je bilo potrebno izdelati več kot 100 strani kopij. Za prvih 100 strani kopij so namreč stroški zajeti v splošnih stroških poslovanja in jih pokrivajo prejete nagrade (tako tudi obrazložitev predloga tar. št. 1. b. 6000, objavljena v Poročevalcu državnega zbora RS, št. 98/2008). Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da je morala tožena stranka za potrebe tega individualnega delovnega spora izdelati več kot 100 strani kopij, ji priglašeni stroški fotokopij ne pripadajo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sklepa delno spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižalo za 10,70 EUR, v preostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo preostali, nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.