Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Psp 359/2018

ECLI:SI:VDSS:2018:PSP.359.2018 Oddelek za socialne spore

povrnitev stroškov zdravljenja zasebnik zasebna zdravstvena dejavnost mreža javne zdravstvene službe zdravstvene storitve izvajalec samoplačniška ambulanta
Višje delovno in socialno sodišče
29. november 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V zadevi je torej sporno, ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost. Do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče že opredelilo v več zadevah. Zavzeto je bilo stališče, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja tudi v sporni zadevi in sicer, da v primeru, če se pacient odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, v takem primeru zdravstvene storitve pacienti sami plačujejo. V tem primeru torej ne obstaja pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oziroma samoplačniški ambulanti, s katero tožena stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2017 in odločba št. ... z dne 5. 12. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške zdravljenja za opravljeno zdravstveno storitev z dne 29. 10. 2016 v višini 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2016 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja pritožbeni razlog iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodba namreč nima razlogov o tožnikovih navedbah in materialni podlagi, s katerimi je dokazoval utemeljenost zahtevka in jih je obširno podajal v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2018. Ker sodba sploh nima razlogov o dejstvih, pri čemer gre za pravno odločilne razloge, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je podano nezakonito ravnanje sodišča po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče na podlagi 8. člena ZPP dolžno odločiti šele na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V skladu z določbo 213. člena ZPP je sodišče tudi dolžno izvesti vse dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev, ki so pomembni za odločbo in se o tako ugotovljenih dejstvih opredeliti oziroma izdelati dokazno oceno, pri čemer je potrebno dejstva, ki jih stranka ne zanika, šteti za priznana in je dokazovanje takšnih dejstev nepotrebno (214. člen ZPP). Sodba ima razloge zgolj glede dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal v tožbi, tj. glede pravne podlage po določbi 44.b in 44.c člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ).2 Nima pa razlogov o dejstvih, ki jih je tožnik navajal tudi v prvem pripravljalnem spisu in sicer, da odločitev tožene stranke temelji na podzakonskem predpisu, ki je v neskladju z zakonom in ga po pravilu exceptio illegalis, ni dopustno uporabiti. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uveljavljal sodno varstvo ene od temeljnih pravic, tj. pravice do dostopnosti do zdravstvenih storitev in plačila stroškov koriščenja zdravstvenih storitev, za katera tožnik plačuje zavarovalno premijo (obvezno zdravstveno zavarovanje). S tem v zvezi se sklicuje na pravice, ki so mu zagotovljene z ustavo in zakonom. Obseg pravice do zdravstvene storitve je namreč lahko določen le z zakonom, ne pa tudi z podzakonskim aktom. Nedopustno je, da tožena stranka s podzakonskim aktom določa obseg pravic zavarovane osebe iz naslova dostopa do zdravstvene storitve. Ker odločba tožene stranke temelji na takšnem neustavnem in nezakonitem podzakonskem predpisu, ga niti tožena stranka niti sodišče ne bi smelo uporabiti, temveč bi moralo zadevo presojati na temelju določb ZZVZZ. Glede na določbe ZZVZZ lahko zavarovana oseba prosto izbere izvajalca zdravstvene storitve, ne glede na to, ali je izvajalec del javne zdravstvene mreže ali zasebni izvajalec. Sklicevanje tožene stranke na določbo 80. člena ZZVZZ je zmotno, saj si je sama v okviru povzemanja vsebine zakonske določbe, vključila svoj lastni interes in zaključuje, da prosta izbira zdravnika ni absolutna. Nobena določba ZZVZZ izrecno ne določa, da se v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko zagotavljajo le storitve, opravljene pri izvajalcih v javni zdravstveni mreži. Omenjeno je med strankama tudi nesporno, saj prav takšno trditev postavlja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. S tem v zvezi se tožnik sklicuje tudi na določbe Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP).3 ZZVZZ tudi ne vsebuje določbe, ki bi zavarovanim osebam omejevala financiranje zdravstvene storitve iz fonda obveznega zdravstvenega zavarovanja le za primere, ko so izvajalci zdravstvenih storitev javni zavodi in zdravstveni delavci, s katerimi ima tožena stranka sklenjeno pogodbo. Takšno omejevalno določbo vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ).4 Ker pa gre za podzakonski akt, navedeni predpis ni tisti, ki bi lahko omejeval pravico do proste izbire zdravnika. Upoštevaje 51. člen ustave in pa načelo delitve oblasti iz 3. člena ustave, upravni organ, torej tožena stranka ni tista, ki bi lahko spreminjala ali samostojno urejala zakonsko materijo, kar nenazadnje potrjuje tudi pravna teorija. Zdravstvene storitve posameznikom zagotavljajo izvajalci zdravstvene dejavnosti. To pa so upoštevaje 3. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej)5 domače in tuje pravne in fizične osebe, ki so pridobile dovoljenje ministrstva, pristojnega za zdravje, za opravljanje zdravstvene dejavnosti. ZZDej torej ne razlikuje med izvajalci v javni mreži (javni zavodi in zasebniki s koncesijo) ter zasebnimi izvajalci. Določa zgolj, da obstajata dve vrsti izvajalcev in sicer izvajalci v javni mreži in izvajalci izven javne mreže. Navedeni predpis ureja samo vrsto izvajalcev, ne pa obseg pravic iz zavarovanja in tudi ne način financiranja zdravstvenih storitev, po vrsti in obsegu posamezne pravice, v razmerju do zavarovane osebe. Temeljni princip tudi na ravni evropske ureditve pa je, da je zdravstvena dejavnost gospodarska dejavnost, pri čemer mora vplačana zavarovalna premija slediti pacientom oziroma zavarovani osebi. S plačilom premije si zavarovana oseba "kupi" pravico do zdravstvene storitve, kje in kako jo bo uveljavljala, pa mora biti prepuščeno svobodni izbiri in odločitvi zavarovane osebe, ki lahko prosto odloča in izbira, kateremu izvajalcu bo zaupala opravo posamezne zdravstvene storitve. Tožnik se sklicuje tudi na stališča Evropske komisije in na enotno sodno prakso Evropskega sodišča. Poudarja, da je zdravstveno storitev opravil pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki ima dovoljenje Ministrstva za zdravje za opravljanje zunaj bolnišnične zdravstvene dejavnosti. Tožnik se nadalje sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča RS6 ter tudi na sodbo pritožbenega sodišča.7 Tudi evropska sodna praksa povsem izenačuje položaj izvajalcev zdravstvene dejavnosti za tiste, ki opravljajo dejavnost v okviru javne zdravstvene mreže (javni zavodi, zasebniki s koncesijo) ali kot zasebni izvajalci, pri čemer izpostavlja sodbo Evropskega sodišča.8 Z zavrnitvijo povračila stroškov zdravljenja, tožena stranka in tudi sodišče postavljata tožnika v neenakopraven položaj nasproti zavarovanim osebam, ki uveljavljajo zdravstveno storitev pri izvajalcu, ki je vključen v pogodbeno razmerje s toženo stranko. Noben zakon namreč ne dovoljuje toženi stranki, da zavrne plačilo zdravstvene storitve zavarovane osebe v primerih, ko zdravstveno storitev uveljavi pri izvajalcu, ki ni v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Tožena stranka tudi omejuje in ovira dostop zavarovanim osebam do zdravstvene storitve s tem, da jim zavrača povračila stroškov pri samoplačniških izvajalcih. V javni mreži tudi ni zadostnih kapacitet, da bi se lahko omogočilo zavarovanim osebam dostopati do zdravstvenih storitev v razumnem času. Tožnik zaradi tega opozarja na grob poseg v pravice zavarovane osebe do dostopa do zdravstvene storitve. Tožnik še izpostavlja, da nikoli ni uveljavljal zdravstvene storitve kot zasebni pacient ampak izključno kot zavarovana oseba. To pomeni, da ni izstopil iz sistema javne zdravstvene mreže, saj niti ni z nobenim določilom vezan v sistem javne zdravstvene mreže. Pravico do zdravstvene storitve je uveljavljal skladno z določbami ZZVZZ. Glede stališč tožene stranke in pa sodišča glede zdravljenja v tujini pa tožnik poudarja, da tožena stranka očitno podpira zdravljenje izven okvirjev javne mreže v Republiki Sloveniji. Tožnik je utemeljenost svojega zahtevka obrazložil na dveh podlagah in sicer glede obrnjene diskriminacije na podlagi določb 44.b in 44.c člena ZZVZZ in ob sklicevanju na neustavnost POZZ. Do vsega tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni izdelalo dokazne ocene po nobeni od obeh zatrjevanih podlag. Odločitev sodišča dejansko pomeni, da se domači ponudniki zdravstvenih storitev, ki so prosto na trgu in ki niso v pogodbenem razmerju s toženo stranko, ne morejo primerjati s ponudniki čez mejo v državah članicah EU. S tem prihaja do manj ugodnega obravnavanja nacionalnih ponudnikov zdravstvenih storitev, kar je v pravu EU znano kot obrnjena diskriminacija. Prav tako obrnjena diskriminacija pomeni neenako obravnavo zavarovanca, v konkretnem primeru tožnika, saj mu njegova nacionalna zakonodaja omejuje dostop do zdravstvenih storitev in posega v njegove pravice do dostopa do zdravstvenih storitev glede na evropsko zakonodajo in evropsko ureditev dostopa do zdravstvenih storitev (Uredba 883/04 in Direktiva 2011/24/EU). Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje pomeni tudi kršitev z ustavo zagotovljenih pravic. Glede na navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da je v Ustavi RS v prvem odstavku 51. člena določeno, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, pri čemer je določeno, da zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. To pomeni, da zakonodajalca pooblašča, da poleg ureditve pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev in določitve načina njegovega izvrševanja, vzpostavi tudi določene ustavno dopustne omejitve. Na podlagi navedene ustavne določbe je ZZVZZ določil obseg pravic do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Pravice do zdravstvenih storitev, ki so zagotovljene zavarovanim osebam iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter postopek in način njihovega uveljavljanja so določene v 23. členu ZZVZZ, podrobnejši postopek in način uveljavljanja pa je določen v POZZ. Pri takšnem urejanju natančnejšega obsega navedene storitve oziroma pri določitvi standardov in normativov POZZ ostajajo znotraj okvirov, ki jih je določila Ustava RS in tudi znotraj zakonskih okvirov. Zavarovane osebe uveljavljajo zdravstvene storitve v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja le v primeru, ko le te uveljavljajo pri izvajalcih v javni mreži, kar izhaja tako iz določb ZZDej, kot tudi ZZVZZ in ZPacP. Zakonodajalec je namreč dolžnost ureditve pravice do zdravstvenega varstva realiziral med drugim tudi z vzpostavitvijo mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki je financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej javnih sredstev. Tožena stranka se pri tem sklicuje na določbe 63. do 66. člena ZZVZZ, opozarja pa tudi na sodno prakso.9 Slovenska ureditev ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovanim osebam za uveljavljanje zdravstvenih storitev. Takšno enotno pravno stališče je zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS.10 Upoštevaje že citirane podpise je potrebno ugotoviti, da imamo v Sloveniji uveljavljen sistem javne mreže in omejen krog izvajalcev, ki zdravstvene storitve izvajajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ter da je sistem javnega zdravstva ločen od zasebnega zdravstva. Za sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja je značilno, da država z zakonom določa vrsto in vsebino zdravstvenih pravic. Njihova izvedba pa je pretežno prepuščena specializiranim javnim ali zasebnim ponudnikom. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi stvari omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov. Vse omenjeno je urejeno v POZZ in so torej s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, da je ustavna pravica do zdravstvenega varstva nedopustno omejena z 158. in 254. členom POZZ. V primeru, če se zavarovana oseba odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, zdravstvene storitve plača sama. V tem primeru torej ne obstaja pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oziroma v samoplačniški ambulanti. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na sodbe revizijskega in pritožbenega sodišča.11 Glede na to, da zdravstvene storitve v obravnavanem primeru niso bile nujne oziroma pri tožniku ni šlo za storitev v okviru nujne medicinske pomoči oziroma nujnega zdravljenja in neodložljivih zdravstvenih storitev glede na prvi in drugi odstavek 103. člena POZZ (čemur ne oporeka niti tožnik), zahtevek za povračilo stroškov zdravstvenih storitev v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ni utemeljen. Glede sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 24. 6. 1998 pa tožena stranka poudarja, da ustavno sodišče ni razveljavilo določb POZZ glede samoplačništva, celo več, strinjalo se je, da glede na ločitev javne in zasebne zdravstvene dejavnosti ni mogoče da bi se zasebna zdravstvena dejavnost financirala iz javnih sredstev. V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za pravno praznino, kot to zmotno navaja tožnik. Pri presoji sporne zadeve je potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva, kot je urejen v že citiranih predpisih. Tudi Direktiva 2011/24/EU ne daje pravne podlage za povračilo stroškov zdravljenja v RS. Ker v Sloveniji veljajo le nacionalni predpisi in opisana pravna ureditev, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je tožnik diskriminiran v primerjavi z zavarovanimi osebami, ki so uveljavljale zdravstvene storitve v tujini. Direktiva 2011/24/EU izrecno določa, da ne vpliva na predpise držav članic o organizaciji in financiranju zdravstvenega varstva v primerih, ki niso povezani z čezmejnim zdravstvenim varstvom. Do konkurence pravnih režimov pride samo v primeru mednarodnega elementa, ki pa v tej zadevi ni podan. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožba uveljavlja pomanjkljivost obrazložitve o odločilnih dejstvih. Kot to izhaja iz komentarja k 339. členu12 je skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali sploh brez razlogov (torej s tistim česar ni) dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničevati pravice do pritožbe. V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje navedlo bistvene razloge za svojo odločitev, kar pomeni, da je sodbo mogoče preizkusiti. Prav tako v zadevi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bilo namreč omogočeno sodelovanje v postopku. Iz razpravnega zapisnika (l. št. 42 sodnega spisa) izhaja, da je sodišče med strankama ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v predhodnem upravnem postopku kot nesporno ugotovljeno in sicer, da je bila tožniku 28. 10. 2016 izdana napotnica za poseg s stopnjo "redno" in da je tožnik poseg opravil 29. 10. 2016 v zasebnem medicinskem centru ter da je zahtevek za povračilo stroškov vložil pri toženi stranki po opravljenem posegu. Tožnik je sicer res vztrajal pri izvedbi predlaganih dokazov, vendar pa jih je sodišče s sklepom zavrnilo in tudi odločilo, da izvedba predlaganih dokazov ni bistvena za rešitev v sporni zadevi, saj je bilo med strankami dejansko stanje že v predsodnem postopku kot nesporno ugotovljeno. Po stališču pritožbenega sodišča v takem primeru sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov, temveč je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki očitno med strankama ni sporno, odločilen zgolj odgovor na vprašanje, ali obstaja materialnopravna podlaga za povrnitev stroškov zdravljenja oziroma dne 29. 10. 2016 opravljenega medicinskega posega v zasebnem medicinskem centru.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 12. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnik ni upravičen do povračila zdravljenja krčnih žil z lasersko metodo VascuLife, ki ga je opravil v zasebnem medicinskem centru A., d. o. o. dne 29. 10. 2016. 7. V zadevi je torej sporno, ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost. 8. Do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče že opredelilo v več zadevah.13 Zavzeto je bilo stališče, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja tudi v sporni zadevi in sicer, da v primeru, če se pacient odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, v takem primeru zdravstvene storitve pacienti sami plačujejo. V tem primeru torej ne obstaja pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oziroma samoplačniški ambulanti, s katero tožena stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe. Že v zadevi Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017 je bilo posebej poudarjeno, da ima skladno z določbo prvega odstavka 51. člena Ustave RS vsakdo pravico do zdravstvenega varstva, vendar pod pogoji, ki jih določa zakon. S takšno določbo je zakonodajalcu prepuščeno, da uredi pravico do zdravstvenega varstva in določi način njenega izvrševanja ter vzpostavi tudi določene ustavno dopustne omejitve. Na podlagi citirane ustavne določbe je ZZVZZ določil obseg in pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Med drugim je omenjeni zakon v 65. členu določil, da nosilec za izvajanje storitev sklene pogodbo s posameznimi izvajalci. Nosilec na podlagi sklenjene pogodbe izvajalca storitev neposredno tudi plača. Glede na prvi odstavek 78. člena ZZVZZ ima vsakdo, ki mu je po tem zakonu priznana lastnost zavarovane osebe pravico, da pravice, ki mu jih daje zakon tudi uveljavlja po tem zakonu. Upoštevaje prvi odstavek 23. člena ZZVZZ se zavarovanim osebam obvezno zavarovanje zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon, med drugim se mu zagotavlja tudi plačilo zdravstvenih storitev. Glede na 9. člen ZPacP ima pacient v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe pravico, da prosto izbere zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev v skladu s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja. Zavarovane osebe lahko pravice iz zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le na način in v postopkih, kot so določeni z zakonom.

9. Upoštevaje navedene predpise je potrebno ugotoviti, da imamo v Sloveniji uveljavljen sistem javne mreže in omejen krog izvajalcev, ki zdravstvene storitve izvajajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in da je sistem javnega zdravstva ločen od zasebnega zdravstva.

10. Navedeno sodbo je presojalo tudi Vrhovno sodišče RS, ki skladno s 109. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS)14 skrbi za enotno sodno prakso. Z že citirano sodbo opr. št. VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018 je revizijo vloženo zoper sodbo Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017 zavrnilo. Tudi Vrhovno sodišče RS se sklicuje na določbi 50. in 51. člena ter 15. in 2. člena Ustave RS. V sodbi poudarja, da je zakonodajalec dolžnost ureditve pravic do zdravstvenega varstva realiziral med drugim tudi z vzpostavijo mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki je financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej javnih sredstev. V mrežo so vključeni tako javni izvajalci kot tudi zasebniki, ki imajo koncesijo. Na tej podlagi so zavarovanim osebam zagotovljene zdravstvene storitve, za njihovo izvajanje in za vzdržnost sistema pa je odgovorna država.

11. Upoštevaje že zavzeta stališča pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru tudi ne gre za pravno praznino. Pri presoji sporne zadeve je potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva, kot je urejen v že citiranih predpisih. Oseba, ki uveljavlja pravice pri zasebniku ne pa pri izvajalcih, ki so vključeni v javno mrežo (javni zavodi oziroma koncesionarji), v takem primeru sama nosi stroške opravljenih zdravstvenih storitev. Za presojo sporne zadeve tudi ni odločilna uporaba 254. člena POZZ. Na omenjeno je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS v že citirani sodbi. Bistvena je namreč uporaba zakonskih določb iz katerih povsem jasno izhaja ločitev javnega od zasebnega zdravstva. Od te ločitve pa je odvisna tudi odločitev o povračilu sredstev, ki so bili plačani za opravljene zdravstvene storitve.

12. Tudi glede uporabe Direktive 2011/24/EU se je pritožbeno sodišče že opredelilo v več zadevah. Poudarjeno je bilo, da omenjena Direktiva ne daje pravne podlage za povračilo stroškov zdravljenja v Republiki Sloveniji. Direktiva v 1. členu izrecno poudarja, da ureditev ne vpliva na zakone in predpise držav članic pri organizaciji in financiranju zdravstvenega varstva v primerih, ki niso povezani z čezmejnim zdravstvenim varstvom, torej ne posega v nacionalno zakonodajo. Ker v sporni zadevi ne gre za čezmejno zdravstveno varstvo, temveč so bile zdravstvene storitve opravljene v Sloveniji je v tem primeru pri presoji potrebno uporabiti tudi nacionalne predpise. Ker gre za različno pravno ureditev, pri čemer je odločilno, da v zadevni ni podan mednarodni element, v tem primeru tudi ni mogoče govoriti o neenakopravnem obravnavanju zavarovancev. Do konkurence pravnih režimov pride samo v primeru mednarodnega elementa, ki pa v sporni zadevi ni podan.15

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 15/2008 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 6 Glej U-I-125/97 in Up-1303/11, U-I-25/14. 7 Glej Psp 5/2014. 8 Glej C-444/05 z dne 19. 4. 2007. 9 Glej Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017. 10 Glej VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018. 11 Glej VIII Ips 273/2017, Psp 311/2001, Psp 621/2009, Psp 153/2017, Psp 324/2017, Psp 287/2017 in Psp 57/2018. 12 Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009. 13 Kot npr. Psp 311/2001 z dne 16. 5. 2003, Psp 621/2009 z dne 10. 2. 2010, Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017, Psp 287/2017 z dne 7. 6. 2018. 14 Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami. 15 Članek v reviji Delavci in delodajalci, št. 4/2017, letnik XVII, prof. dr. Grega Strban, Predvidene novosti v obveznem zdravstvenem zavarovanju.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia