Jedro

Pri zavračanju sprejema v državljanstvo zaradi razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države), je potrebno upoštevati institut izbrisa obsodbe, saj takšne sodbe pri ugotavljanju nevarnosti za javni red in mir ni več mogoče upoštevati, kar velja tudi za časovno odmaknjene kazni sodnika za prekrške.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 20.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, toda, ker je bil aprila leta 1984 obsojen na pogojno kazen zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222/1 KZ SRS, poleg tega pa je bil leta 1976, 1987, 1988 in 1991 sedemkrat kaznovan za prekršek zoper javni red in mir, leta 1994 pa je bila zoper njega vložena ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, tožena stranka ocenjuje, da zaradi možnosti ponavljanja istih ravnanj obstoja razlog nevarnosti za javni red iz 8. točke 10. člena navedenega zakona. Sklicujoč se na diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona tožnikovo vlogo zavrača. V tožbi tožnik navaja, da od leta 1991 ni storil več nikakršnih prekrškov ali kaznivih dejanj zaradi nasilniškega obnašanja, zato ni razlogov za zavrnitev njegove prošnje, saj se je povsem umiril in živi normalno življenje, prilagodil se je življenju v ..., tu ima svoje prijatelje in znance in okolje ga ne zavrača. Po tožnikovem mnenju bi bilo smotrno z izdajo odločbe o njegovi prošnji počakati do pravnomočnosti kazenskega postopka. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ker Zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, tožniku dati možnost, da sodeluje v postopku ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red.

Ko tožena stranka ugotavlja v tem primeru obstoj nevarnosti za javni red, izhaja iz ene pogojne obsodbe, sedmih prekrškov ter kazenske ovadbe. Toda ne v odločbi ne v spisu ni podatkov o tem, kdaj so obsodba in odločbe postale pravnomočne ter ni podatkov, ali je bila obsodba izbrisana ali ne. Izbrisane obsodbe pri ugotavljanju nevarnosti za javni red in mir ni več mogoče upoštevati (93. člen takrat veljavnega Kazenskega zakonika SFRJ) in tudi ena sama pogojna obsodba verjetno ne more biti zadostna podlaga za negativno odločitev. Poleg tega so vse kazni sodnika za prekrške časovno že odmaknjene in nobena ni bila izrečena v zadnjem letu pred izdajo odločbe in izpodbijana odločba nima ocene o tem, kaj vse to pomeni ob tožnikovi trditvi, da sedaj živi popolnoma normalno življenje. Tekoči kazenski postopek pa je lahko podlaga le za prekinitev upravnega postopka, ki je bil uveden na tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva (144. in naslednji členi ZUP).

Ker torej v upravnem postopku dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih.

Določbe Zakona o upravnih sporih in Zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).