Jedro

Iz zakonske dikcije petega odstavka 234. člena ZZK-1 ne izhaja, da bi lastniki sosednjih nepremičnin v svoji izjavi morali navajati tudi pravni naslov predlagateljeve posesti, slednje ob upoštevanju različnosti pravnih naslovov tudi ni življenjsko logično. Navedba pravnega naslova zato ne more biti pogoj za pravno veljavnost izjave o lastniški posesti, na katero zakon veže pravne posledice v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep z dne 12.10.2012 in sklep sodniške pomočnice z dne 22.8.2012 se razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep sodniške pomočnice Dn 1 z dne 22.8.2012, s katerim je slednja zavrnila predloga za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in za vknjižbo lastninske pravice.

Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica po pooblaščencu – notarju. Nasprotuje odločitvi sodnika, ki je potrdil odločitev sodniške pomočnice, da vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in posledično vknjižba lastninske pravice ni dovoljena iz razloga, da predložene izjave lastnikov sosednjih nepremičnin ne potrjujejo dejstva lastniške posesti, ker v teh izjavah ni vsebovana navedba pravnega naslova. Pojasnjuje, da je predložila izjave sosedov, ki izjavljajo, da ima ona parceli v lastniški posesti. S temi izjavami je verjetno izkazala, da je bilo v njeno korist in v korist njenih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice. Tolmačenje sodišča, da izjava o lastniški posesti, ki ne navaja pravnega naslova, na osnovi katerega se posest izvršuje, ni izjava po 2. točki petega odstavek 234. člena ZZK-1, je zgrešeno, predvsem pa neživljenjsko. Sosedje namreč ne morejo vedeti, na podlagi katere pogodbe je nekdo pridobil lastninsko pravico. Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova (27. člen SPZ) in mu ni treba vedeti, na podlagi katerega pravnega naslova se ima za lastnika, da izpolnjuje pogoj lastniškega posestnika, saj je lahko lastniški posestnik tudi tat (samo je pač nedobroveren). Če še samemu lastniškemu posestniku ni treba vedeti za pravni naslov, je toliko bolj zgrešeno od sodišča, da to terja od lastnikov sosednjih zemljišč.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predlagateljica predlagala vzpostavitev zemljiškoknjižnih listin (Kupne pogodbe z dne 18.12.1940 in Darilne pogodbe z dne 19.3.1967) in vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 229/11 in 229/44, obe k.o. V., v njeno korist. Skladno s prvim odstavkom 234. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) se postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine začne, če predlagatelj postopka verjetno izkaže, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice in da se je ta listina uničila ali izgubila ter če so izpolnjeni drugi pogoji za vknjižbo te pravice v korist predlagatelja postopka. Šteje se, da je pogoj izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila verjetno izkazan, če predlagatelj predlogu za začetek postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine priloži kopijo listine, katere vzpostavitev zahteva, ali če verjetno izkaže, da ima nepremičnino v lastniški posesti, s tem, da predloži overjene izjave lastnikov sosednjih nepremičnin, ki potrjujejo to dejstvo (peti odstavek 243. člena ZZK-1). Iz podatkov spisa izhaja, da je predlagateljica predlogu priložila overjeni izjavi lastnikov sosednjih nepremičnin, v katerih le-ti potrjujejo, da ima predlagateljica nepremičnini parc. št. 229/44 in 229/11, obe k.o. V., v lastniški posesti. Navedeni izjavi sodišče prve stopnje ni štelo kot izjavi o lastniški posesti v smislu citiranega petega odstavka 234. člena ZZK-1, saj izjave ne navajajo pravnega naslova, na osnovi katerega predlagateljica izvršuje posest. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je takšno stališče zmotno. Iz zakonske dikcije petega odstavka 234. člena ZZK-1 namreč ne izhaja, da bi lastniki sosednjih nepremičnin v svoji izjavi morali navajati tudi pravni naslov predlagateljeve posesti, slednje ob upoštevanju različnosti pravnih naslovov tudi ni življenjsko logično, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Navedba pravnega naslova zato ne more biti pogoj za pravno veljavnost izjave o lastniški posesti, na katero zakon veže pravne posledice v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.

Ker zaradi navedenega zmotnega stališča sodišče prve stopnje ni presojalo ostalih pogojev za začetek postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se skladno z določbo drugega odstavka 120. člena ZZK-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, uporablja tudi v zemljiškoknjižnem postopku), je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice ugodilo in izpodbijani sklep ter sklep sodniške pomočnice z dne 22.8.2012 razveljavilo in zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1), v katerem naj ob upoštevanju zgoraj obrazloženega ponovno odloči o vloženem predlogu za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in za vknjižbo lastninske pravice.