Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, ker je glede vseh očitanih kršitev podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je nepravilen. Kot to izhaja iz doslej znanih podatkov v spisu, se je direktor tožene stranke o vseh okoliščinah primera glede kršitve, ki se nanaša na vpletenost tožeče stranke v rop poslovalnice, seznanil šele 30. 6. 2015, ko je imel s tožečo stranko daljši razgovor v hotelu, oziroma po prejemu pisnih izjav delavk. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila izredna odpoved tudi v zvezi s kršitvijo iz 3. točke prepozna, ni ugotavljalo dejanskega stanja glede te kršitve, ki se nanaša na vpletenost tožeče stranke v rop poslovalnice tožene stranke dne 13. 4. 2015.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno, razveljavita se izpodbijana sodba v točkah I, II, prvem odstavku točke III in točki IV izreka ter izpodbijani del sklepa (točka II izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 23. 7. 2015, kot nezakonita razveljavi (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje ni zakonito prenehalo s 24. 7. 2015 in je trajalo do vključno 23. 9. 2015 (prvi odstavek točke I izreka). Zahtevek za vrnitev tožeče stranke nazaj na delo za čas po 23. 9. 2015 je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 24. 7. 2015 do vključno 23. 9. 2015 priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, kot da bi delala, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plače, ki bi ga tožnica prejemala, če bi delala po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 10. 2008, od bruto zneskov nadomestil plač odvesti akontacijo dohodnine in prispevke in preostali neto znesek nakazati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od 19. dne v mesecu za neto znesek preteklega meseca (prvi odstavek točke III izreka). Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 15. dne v mesecu je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v znesku 3.661,59 EUR, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, preostali neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 5. 2017 dalje do plačila (točka IV/1 izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek tožeče stranke za plačilo denarnega nadomestila še v presežku za 37.668,03 EUR (točka IV/2 izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati 22.153,80 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov kot izhajajo iz izreka sodbe, do 16. v mesecu za posamezni mesec v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka V izreka). Sklenilo je, da se tožba z zahtevkom "priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja" zavrže (točka I izreka sklepa) ter da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 2.972,51 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep o stroških postopka sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in se zahtevku ugodi, oziroma podredno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti od dosojenih zneskov reparacije, saj meni, da je bil plačilni dan pri toženi stranki 15. dne v mesecu. Nadalje se ne strinja z odločitvijo v IV. točki izreka sodbe, ki se nanaša na višino dosojenega denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 v znesku 3.661,59 EUR. Opozarja, da je bila dobra delavka in da se je ob okoliščinah, ko bi naj postala osumljena storitve kaznivega dejanja ropa, odločila, da si poišče službo drugje. Iskala je najhitrejšo možnost in jo za določen čas našla v Nemčiji, kjer pa plačilo ni bilo visoko. Zaradi nezakonite odpovedi je bila iz eksistenčnih razlogov prisiljena sprejeti kakršnokoli delo, četudi je bilo oddaljeno 450 km od njenega doma. Takoj, ko je imela možnost, se je ponovno zaposlila v Sloveniji kot sobarica za določen delovni čas in z bistveno manjšo plačo pri novem delodajalcu, zato je odločitev sodišča, ki ji je dosodilo 1,5 - kratnik njene plače, nesprejemljiva. Meni, da sodba nima pravih razlogov, zakaj takšna plača in zakaj ne na primer 10, 15 ali 18 - kratnik plače. Glede odločitve v V. točki izreka navaja, da dodatka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju zadnjih 5 let tožena stranka ni plačala v pogodbeno dogovorjenem znesku, zaradi česar je tožeča stranka uveljavljala plačilo 22.153,80 EUR. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je iz seznama opravljenih ur za čas od maja 2011 do vključno julija 2015 razvidno število opravljenih ur, pri čemer pa nobena ura ni evidentirana kot nadura. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili znesek 369,23 EUR kot tisti znesek, ki se tožeči stranki prizna kot nadurno delo. Meni, da je nevzdržna navedba tožene stranke, da je tožeča stranka z dejanskim izplačilom zneska nadurnega dela dobivala več, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi. Seštevek ne znaša toliko, kot je to dogovorjeno s pogodbo, zato po mnenju tožeče stranke ni mogoče šteti, da je bil znesek 369,23 EUR že plačan. Sklicuje se na mnenje sodnega izvedenca ter meni, da sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, nepravilna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko, prvi odstavek II. točke, prvi odstavek III. točke in točko IV/1 izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Navaja, da je bila izredna odpoved podana pravočasno in je zakonita. Meni, da datum 20. 4. 2015 ne predstavlja začetka teka subjektivnega roka. Na tek roka po zatrjevanju toženke ne more vplivati dejstvo, da direktor A.A. ni verjel oziroma ni mogel verjeti tega, kar so mu nekatere sodelavke povedale. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da je direktor A.A. za razloge za izredno odpoved izvedel že 13. 4. 2015, oziroma ko je vložil kazensko ovadbo dne 20. 4. 2015. Iz sodbe izhaja, da naj bi vse zaslišane priče enotno izpovedale, da so direktorja na sestanku dne 13. 4. 2015 seznanile z dejanji, ki se tožeči stranki očitajo v odpovedi. Opozarja, da iz zapisnika zaslišane priče B.B. z dne 23. 5. 2016 izhaja, da omenjena priča direktorju A.A. o kršitvah ni povedala že na dan ropa, pač pa šele v pisni izjavi. Omenjena priča je tudi izpovedala, da so verjetno o kršitvah direktorju na sestanku po ropu izpovedale druge delavke. Priča C.C. je izpovedala, da direktorju A.A. osebno ni nič povedala na dan ropa, pač pa šele v pisni izjavi. Pisni izjavi obeh pa datirata z dne 30. 6. 2017. Navaja, da je sodba neobrazložena v delu, ki se nanaša na podpisnika izredne odpovedi, saj sta bila podpisnika dva, (poleg A.A.) tudi D.D., po pooblastilu druge direktorice E.E. Tožena stranka ima namreč skupno zastopanje dveh direktorjev, kar izhaja tudi iz podatkov AJPES-a. V primeru tožeče stranke je šlo za dolgoletno delavko, ki ji je direktor A.A. zaupal. Ko je prišlo do ropa poslovalnice in govoric o kršitvah tožnice, enostavno ni mogel verjeti slišanemu. Navaja, da šele potem, ko je direktor tožene stranke opravil sestanek s tožečo stranko in dobil pisne izjave delavk, je ugotovil razloge za izredno odpoved. Meni, da je sodišče nepravilno odločilo, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo s 23. 9. 2015 in da je sodba v tem delu neobrazložena. ZDR-1 v 118. členu določa zgolj skrajni rok za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je bilo ob podaji izredne odpovedi jasno, da je tožnica priredila okoliščine, kot da je bil izveden rop, je dejansko izvršila kaznivo dejanje krive ovadbe in poneverbe ter s tem toženo stranko oškodovala za 16.299,80 EUR. Tožena stranka zato vztraja, da nadaljevanje delovnega razmerja od 24. 7. 2015 do 23. 9. 2015 ni bilo več mogoče. Izpodbija tudi odločitev o teku zamudnih obresti, ki tečejo od 9. 5. 2017, saj tedaj zamuda še ni nastala, temveč je šele nastala, ko je tožena stranka prejela sodbo 20. 6. 2017. 5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede odločitve o pravočasnosti podaje izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo nadurnega dela pa sodba sodišča prve stopnje temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava.

8. V skladu z drugim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje, pri čemer je lahko z razlogom seznanjen takoj, ko ta dejansko nastane, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca1. 9. Tožena stranka je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi naklepnih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in naklepnih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in pomoči pri ropu, kot sledi: 1) ker je 12. 11. 2014 zvečer sodelavkam odredila, da oddajne vrečke ob zaključku blagajne ne zapirajo, pač pa pustijo odprte, nato pa si je, ko je naredila zaključek oziroma večerni obračun blagajne, del izkupička dnevnega iztržka v višini 1.100,00 EUR protipravno prilastila, preostanek pa posredovala na banko, pri tem pa v specifikaciji izkupička upoštevala tudi protipravno prilaščen znesek; 2) ker je 21. 3. 2015 zvečer sama naredila zaključek oziroma večerni obračun blagajne, kljub temu, da se v skladu z internimi navodili priročnika F. zahteva, da štetje izvršita dve delavki, nato pa dne 23. 3. 2015, kljub temu, da ni bila po urniku razporejena na delo, pred začetkom delovnega dne vstopila v prostore poslovalnice in odprla blagajno, vse z namenom, da prikrije protipravno odtujitev 300,00 EUR dnevnega iztržka 21. 3. 2015; 3) ker je 13. 4. 2015 sodelovala pri ropu poslovalnice v G. in si tako z neznano tretjo osebo protipravno prilastila denar v višini 16.229,80 EUR, ki ji je bil zaupan pri opravljanju dela; 4) ker si je 4. 3. 2013 protipravno prisvojila znesek 592,24 EUR, ki je bil namenjen kritju manjka iz blagajne za leto 2012, čeprav bi ga po zaključku leta 2012, glede na to, da je denar ostal neporabljen, morala razdeliti med ostale zaposlene v tej poslovalnici za uspešnost pri delu, s tem, da je zaposlenim pojasnila, da ga je morala izročiti direktorju, da je ženo odpeljal na morje.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je direktor tožene stranke A.A. z vsemi očitanimi kršitvami seznanil že najkasneje 20. 4. 2015, torej takrat, ko je zoper tožečo stranko podal kazensko ovadbo (C2). Direktor je podal ovadbo, ker (1) si je tožeča stranka 12. 11. 2014 protipravno prilastila denar v znesku 1.100,00 EUR, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo, pri čemer naj bi tožeča stranka 12. 11. 2014 vršila obračun blagajne poslovalnice F., kjer je odložila gotovino in izpolnjeno specifikacijo za oddajo gotovine v oddajno vrečko, jo zatesnila ter potrdila deponiranje v trezor poslovalnice. Vrečka je bila predana banki, kjer so ob kontrolnem štetju gotovine ugotovili manko v višini 1.100,00 EUR. Ovadba navaja, da je to razliko tožeča stranka po izjavi zaposlenih našla v trezorju, kjer naj bi bili bankovci založeni, vendar pa je bilo ugotovljeno, da niso bili najdeni tisti bankovci, ki naj bi bili oddani; in (2) ker naj bi si tožeča stranka 23. 3. 2015 protipravno prilastila denar v znesku 300,00 EUR, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo.

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za presojo pravočasnosti podaje izredne odpovedi bistveno, kdaj se je direktor seznanil s tistimi bistvenimi dejstvi, ki zadoščajo za opredelitev in ugotovitev odpovednega razloga (VIII Ips 178/2016). Ker je bila kazenska ovadba podana 20. 4. 2015 ter tožeči stranki odrejena začasna odsotnost z dela, priče pa so enotno izpovedale, da so direktorja na sestanku 13. 4. 2015 seznanili s tožeči stranki v odpovedi očitanimi dejanji, je sodišče prve stopnje sklepalo, da je direktor najkasneje z dnem 20. 4. 2015 ugotovil razlog za izredno odpoved in storilca. To pa pomeni, da je bila izpodbijana izredna odpoved v zvezi z zgoraj opisanimi spornimi ravnanji tožnice podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede kršitev, ki se tožeči stranki očitajo pod 1., 2. in 4. točko izreka izredne odpovedi, ne pa tudi glede kršitve pod točko 3, ki se nanaša na vpletenost tožeče stranke v rop poslovalnice.

12. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje glede kršitve, ki se tožeči stranki očita pod točko 3 izreka odpovedi, ker je pomanjkljiv, v določeni meri pa tudi nepravilen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se kazenska ovadba nanaša le na dve dejanji od štirih, ki so bile razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da se na podlagi podlagi informacij, ki jih je direktor dobil 13. 4. 2015 na sestanku z vsemi delavkami v poslovalnici, glede ropa, ki se je zgodil predhodno istega dne, ni mogel seznaniti z vsemi okoliščinami, ki bi potrjevale, da je tožeča stranka organizirala oziroma lažno prikazala rop in si prisvojila 16.322,00 EUR. Kot to pravilno izpostavlja pritožba tožene stranke, iz izpovedi prič - delavk tožene stranke H.H., I.I., J.J., K.K., B.B., C.C. in L.L., ne izhaja, da bi direktorju že 13. 4. 2015 določno in jasno pojasnile vse okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ta zaključil, da je tožeča stranka izvedla oziroma inscenirala rop. Sodišče prve stopnje povsem pavšalno in celo protispisno zaključi, da so priče direktorja na sestanku 13. 4. 3015 seznanile s tožeči stranki v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanimi dejanji. Iz izpovedi priče H.H. izhaja, da je izpovedala le o sumih prisvojitve denarja v znesku 300,00 EUR in 1.200,00 EUR, iz N. pa je prišla v poslovalnico v G. takoj po ropu in o ropu ni ničesar vedela. Nadalje iz izpovedi I.I. izhaja, da so na sestanku določene trgovke direktorju povedale, kar vedo za dogodke "za nazaj", pri čemer je izpovedovala o minusu 300,00 EUR v blagajni, ter da je od namestnic slišala o manku v višini 1.100,00 EUR, sama pa se je na sestanku oglasila le glede tistega, kar ni bilo podeljeno, torej glede denarja, ki bi ga morala tožeča stranka razdeliti med ostale trgovke. O ropu torej ta priča na sestanku 13. 4. 2015 ni ničesar pojasnila direktorju. Priča J.J. je pojasnila, da je na sestanku "prišlo na plan", da je enkrat zmanjkalo iz blagajne 300,00 EUR. Glede ropa iz zapisnika njene izpovedi ne izhaja, da bi direktorja seznanila z vsemi okoliščinami primera. Priča je izpovedala o šoku, ko je zvedela za dogodek, sklicevala pa se je tudi na zapis v svoji pisni izjavi (z dne 6. 7. 2015 - B6), v kateri pa ne navaja ničesar o samem ropu. Priča K.K. je izpovedala, da je bila "zraven" le, ko je zmanjkalo 300,00 EUR, ter da so se (na sestanku 13. 4. 2015) trgovke (punce) pogovarjale o manku v višini 1.100,00 EUR. Iz njene izpovedi ne izhaja, da bi direktorja seznanila z okoliščinami ropa. Nadalje je priča B.B. izpovedala, da je direktor 13. 4. 2015 že vedel za 300,00 EUR, glede ropa pa je povedala, da je bilo sumljivo ter da so bile delavke presenečene, zakaj se jim je to zgodilo. Osebno ni direktorju nič povedala, niti o znesku 300,00 EUR. Priča C.C. pa je med drugim izpovedala, da je v svoji pisni izjavi navedla, da o ropu ne ve nič. Glede sestanka z direktorjem je nadalje priča L.L. izpovedala, da so se pogovarjali o 300,00 EUR in 700,00 EUR ter da je po ropu videla, da so bile oddajne vrečke zložene, kar se ji je zdelo nenavadno, saj bi ropar denar vzel z vrečkami. Glede na vse navedeno iz izpovedi prič ne izhaja, da bi se lahko direktor na sestanku dne 13. 4. 2015 seznanil z vsemi okoliščinami ropa, temveč o ostalih treh kršitvah, na podlagi katerih je tožena stranka tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ne gre spregledati, da se je v času ropa le tožeča stranka nahajala v trgovini, ter da so ostale delavke poklicali v trgovino po ropu. Torej že izkustveno niso mogle direktorja seznaniti z okoliščinami ropa. Tudi sicer je direktor prepričljivo izpovedal, da takrat, na sestanku, ni hotel niti verjeti temu, kar naj bi se govorilo (torej da se tožečo stranko sumi za sodelovanje pri ropu), ter je pojasnil, da se je šele na podlagi večurnega razgovora s tožečo stranko dne 30. 6. 2015 seznanil oziroma prepričal, da je tožeča stranka inscenirala rop in si prisvojila denar tožene stranke. Kazenska ovadba z dne 20. 4. 2015 torej ne dokazuje, da se je direktor do takrat seznanil z okoliščinami ropa, oziroma da je vedel, da je rop inscenirala oziroma pri njem sodelovala tožeča stranka.

13. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, ker je glede vseh očitanih kršitev podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je tako nepravilen. Kot to izhaja iz doslej znanih podatkov v spisu, se je direktor tožene stranke o vseh okoliščinah primera glede kršitve, ki se nanaša na vpletenost tožeče stranke v rop poslovalnice, seznanil šele 30. 6. 2015, ko je imel s tožečo stranko daljši razgovor v hotelu M. v G., oziroma po prejemu pisnih izjav delavk. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila izredna odpoved tudi v zvezi s kršitvijo iz 3. točke prepozna, ni ugotavljalo dejanskega stanja glede te kršitve, ki se nanaša na vpletenost tožeče stranke v rop poslovalnice tožene stranke dne 13. 4. 2015. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, prav tako tudi deloma tožeči stranki, ter sodbo razveljavilo glede odločitve o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, reparaciji ter zavrnitvi zahtevka za poziv nazaj na delo (355. člen ZPP). O teh zahtevkih bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo šele, ko bo vsebinsko presojalo utemeljenost očitka o sodelovanju tožeče stranke pri ropu poslovalnice. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v točki II izreka sklepa, saj bo o stroških lahko odločilo sodišče šele potem, ko bo znan celoten uspeh obeh strank v sporu.

14. Pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da zakonske zamudne obresti od vtoževanih nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tečejo že od 15. dne v mesecu in ne šele od 19. dne. V skladu z drugim odstavkom 134. člena ZDR-1 se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Identično sta stranki določili tudi v točki 6.5 pogodbe o zaposlitvi. Šele 19. dne po preteku plačilnega obdobja je nastopila dolžniška zamuda tožene stranke ter je od takrat lahko tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska. Zato je bil v tem delu (drugi odstavek točke III izreka), tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. dne v mesecu že sedaj pravilno zavrnjen, ne glede na to, kakšna bo odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v novem sojenju.

15. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na plačilo nadurnega dela. V pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 10. 2008 je bilo dogovorjeno plačilo za delo ob nedeljah in praznikih v višini 369,23 EUR. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da ji tega zneska tožena stranka ni izplačala. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bilo v točki 6.1 pogodbe o zaposlitvi določeno, da osnovna mesečna plača tožeče stranke na dan sklenitve pogodbe znaša 1.476,92 EUR bruto. Drugi odstavek pa določa, da prejme tožeča stranka dodatek za delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, kakor tudi dodatek v posebnih pogojih dela, oziroma, da za delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, nočno delo, delo v nedeljo in na praznik prejme 369,23 EUR bruto na mesec. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je tožena stranka tožeči stranki za vsak mesec obračunala bruto znesek, ki presega seštevek s pogodbo dogovorjene osnovne plače 1.476,92 EUR in dodatka 369,23 EUR, skupaj torej 1.846,15 EUR. To je v dopolnilnem mnenju z dne 24. 3. 2017 pritrdil tudi sodni izvedenec za ekonomijo - plačilo za delo mag. O.O. Sodišče je štelo, da je bistveno, da skupni znesek presega seštevek s pogodbo dogovorjenih zneskov. Glede na določbo 157. člena ZDR-1, ki določa podlago za izplačilo plače, je pravilno materialnopravno izhodišče, da ni bistveno, da naj bi se tožeči stranki nadurno delo odrejalo v nasprotju s 144. členom ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji izplačani znesek plače ni "pokril" navedenega dodatka oziroma da se je nanašal zgolj na osnovno plačo. V okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo izplačilo dodatka določeno v pogodbi o zaposlitvi, je bistveno, koliko je delodajalec v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi skupaj izplačal delavcu, ne pa, če je to pravilno (ločeno) prikazal na plačilni listi. Tožena stranka je namreč tožeči stranki v celotnem obdobju izplačevala bistveno večjo osnovno plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, oziroma dodatka za nadurno delo ni posebej prikazovala v plačilnih listah, vendar pa to ne pomeni, da izplačilo tega dodatka ni bilo opravljeno. Glede na takšno stališče ni odločilno, kakšna je bila vsebina elektronskega sporočila direktorja tožene stranke, iz katerega naj bi izhajalo, da je odobril opravljanje nadur, saj so bile vse nadure tožeči stranki že plačane.

16. Ker v tem delu pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Glede na stališče pritožbenega sodišča, da se je direktor A.A. z razlogom seznanil šele 30. 6. 2015, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi se sopodpisnik izredne odpovedi D.D. z razlogi seznanil pred A.A., se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbene navedbe tožene stranke, da ni ugotovljeno, kdaj se je sopodpisnik seznanil z razlogi za odpoved, saj to na pravočasnost oziroma na subjektivni rok za podajo izredne odpovedi v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1 ne vpliva.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Prim. sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012.