Jedro

Pritožbeno sodišče pri odločitvi, ali bo obdolženca oprostilo plačila povprečnine, ni vezano na odločitev prvostopenjskega sodišča. Zato izrek o oprostitvi plačila stroškov pred sodiščem prve stopnje ne more biti podlaga za zaključek o nezakonitosti drugačne odločitve o stroških pritožbenega postopka.

V 244.čl. KZ opuščeni izraz "protipravno", ki je bil v zvezi s premoženjsko koristjo naveden v 2.odst. 133.čl. KZ-77, je brez pomena za oceno, ali gre v 1.odst. 244.čl. KZ za enako, strožjo ali blažjo materialno kazenskopravno določbo. Premoženjska korist, ki izvira iz izrabe položaja ali prestopitve meje storilčevih pravic, je namreč pričakovana posledica protipravne dejavnosti in je zato vedno protipravna, tudi če jo zakon tako izrecno ne opredeljuje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 20.11.1998 vložil na Okrožno sodišče v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitosti pravnomočne sodbe ter iz razloga po 427. členu ZKP, zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenemu J.K. izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje tudi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da se zahteve za varstvo zakonitosti iz razlogov 427. člena ZKP ne more vložiti. Z naložitvijo plačila stroškov kazenskega postopka drugostopno sodišče ni kršilo zakona. Tudi ni točno, da ni presodilo pritožbenih navedb. Zagovornik se ne more sklicevati na pritožbene navedbe, saj je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno izredno pravno sredstvo, pri katerem se je treba sklicevati na konkretno kršitev zakona. Ker tudi kršitev kazenskega zakona ni podana, je potrebno zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka v sodbi pritožbenega sodišča, ki naj bi bila v tem, da je bilo v njej izrečeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, čeprav ga je prvostopno sodišče oprostilo plačila stroškov postopka iz razlogov 4. odstavka 95. člena ZKP, zato je vložnik pri Okrožnem sodišču v Kranju kot prvostopnem sodišču podal v smislu 3. odstavka 422. člena ZKP predlog za odložitev oziroma prekinitev postopka izterjave stroškov pritožbenega postopka v znesku 60.000,00 SIT.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Res je prvostopno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP z obrazložitvijo, da je obsojenec brezposeln. Pritožbeno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 60.000,00 SIT. Svojo odločitev je obrazložilo z ugotovitvijo, da obsojenec navaja, da je samo "trenutno nezaposlen", ima pa ustrezno izobrazbo (pleskarski tehnik), zato s plačilom stroškov pritožbenega postopka, ki niso veliki, ne bo ogroženo preživljanje obsojenčeve družine in njega samega, pri čemer je upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere ter trajanje in zamotanost postopka. Pritožbeno sodišče pri odločitvi, ali bo obdolženca oprostilo plačila povprečnine, ni vezano na odločitev prvostopenjskega sodišča. Zato izrek o oprostitvi stroškov pred sodiščem prve stopnje ne more biti podlaga za zaključek o nezakonitosti drugačne odločitve o stroških pritožbenega postopka. Sicer pa zagovornik ni povedal, katero določbo ZKP naj bi pritožbeno sodišče kršilo, temveč navaja le, da je zanj "sporno, ali je zakonito ravnalo".

Nadaljnji očitek vložnika se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer vložnik izrecno uveljavlja 427. člen ZKP, češ, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Ob ugotovitvi, da med razlogi, iz katerih je v smislu 420. člena ZKP možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nista navedeni in je v 2. odstavku 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izrečno izključena, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni pvostopni sodbi, ni bilo podlage za razveljavitev obeh napadenih sodb.

Kršitev kazenskega zakona naj bi bila po mnenju vložnika v napadeni prvostopni sodbi, glede na čas storitve kaznivega dejanja, v nepravilni uporabi določbe 1. odstavka 244. člena KZ. Po mnenju vložnika naj bi bil obsojenec spoznan za krivega po strožjem kazenskem zakonu od tistega, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Pri tem opozarja vložnik na različnost opisa očitanega kaznivega dejanja glede na opis kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije iz leta 1977 (KZ-77). Po tej določbi je bil element tega kaznivega dejanja pridobitev protipravne premoženjske koristi z izrabo položaja ali pravic odgovorne osebe, medtem ko kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ predvideva le pridobitev premoženjske koristi ali povzročitev premoženjske škode z izrabo položaja nekoga pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Vložnik se sklicuje tudi na uvodna pojasnila prof. dr. Ljuba Bavcona k veljavnemu Kazenskemu zakoniku, da pomeni zakonski opis kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ notranje kazenskopravno varstvo podjetij in drugih gospodarskih subjektov, ki je omejeno le na določene hujše oblike zlorab, medtem ko je po novi zakonodaji vse drugo prepuščeno delovnopravnim in odškodninskim odgovornostim. Glede na to, da obtožbi in tudi sodišču v primeru kvalifikacije po 1. odstavku 244. člena KZ obsojencu ni bilo potrebno dokazovati pridobitve protipravne premoženjske koristi za njegovega brata, je za obrambo povsem jasno, da je bil obsojenec kaznovan za kaznivo dejanje po hujši kvalifikaciji, ko obsojencu v tem postopku ni dokazana nikakršna pridobitev protipravne premoženjske koristi in niso navedeni nikakršni predpisi ali pravne podlage, ki bi nakazovale protipravnost premoženjske koristi, ki je sploh ni bilo in tako obsojenec ne bi smel biti obsojen za hujšo obliko po 1. odstavku 244. člena KZ, upoštevaje 2. odstavek 133. člena KZ-77. Podana naj bi bila zato evidentna kršitev kazenskega zakona, saj se mora obsojenca soditi za milejšo obliko kaznivega dejanja v primeru spremembe kazenske zakonodaje.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona, kot jo uveljavlja vložnik, ni podana. Ob ugotovljeni pridobitvi premoženjske koristi na osnovi storilčevega protipravnega ravnanja, ki se odraža v izrabljanju storilčevega položaja ali prestopitvi meje njegovih pravic, je v 244. členu KZ opuščeni izraz "protipravno", kot je bil v zvezi s premoženjsko koristjo naveden v 2. odstavku 133. člena KZ-77, brez pomena za oceno, ali gre v 1. odstavku 244. člena KZ za enako, strožjo ali blažjo materialno kazenskopravno določbo. Premoženjska korist, ki izvira iz izrabe položaja ali prestopitve meje storilčevih pravic, je namreč pričakovana posledica protipravne dejavnosti. Z zlorabo položaja ali pravic pridobljena premoženjska korist je torej vedno protipravna, tudi če je zakon izrecno tako ne opredeljuje. Zato opuščeni dostavek o protipravnosti glede premoženjske koristi ne pomeni, da je KZ strožji kazenski zakon kot pa je bil KZ-77. Pravna opredelitev obsojenčevega ravnanja po 1. odstavku 244. člena KZ torej ni kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca glede na določbo 2. odstavka 3. člena KZ (uporaba milejšega kazenskega zakona za storilca). Zaradi povedanega vložnik tudi v tej smeri z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Po vsem povedanem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da očitane kršitve določb KZ in ZKP niso podane in ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.