Jedro

Ker tožena stranka v upravnem postopku ni ugotovila, v katero od različnih območij, glede na primarni namen po Odloku PUP, spada parcela prizadete stranke, ji je prvostopno sodišče pravilno naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, v katerem območju leži parcela. Skladno s to ugotovitvijo bo lahko tožena stranka presodila, ali dejavnost prizadete stranke (orodjarstvo) izpolnjuje pogoje Odloka PUP o dovoljenih dejavnostih na območju, kamor spada parcela ter ali je dejavnost dopustna z vidika povzročanja motenj v okolju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.02.2003 tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ruše z dne 19.12.2002, s katero je prvostopni organ investitorju P.S. d.o.o., izdal enotno dovoljenje za gradnjo proizvodno poslovnega objekta na zemljišču parc. št. 25/33 k.o. ...

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da gre v obravnavnem primeru za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo - legalizacijo poslovno stanovanjskega objekta. Upravni organ mora v takem postopku preveriti, ali je predlagani poseg v prostor skladen s prostorsko ureditvenimi pogoji, ki veljajo na območju, kjer je predviden poseg. Po presoji sodišča je tožena stranka napačno razlagala določbe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje na območju Občine Ruše (MUV, št. 18/2000 - Odlok PUP) o dopustnosti sporne gradnje, saj ta določa, da imajo naselja in zaselki pretežno stanovanjsko funkcijo. Kot izjeme Odlok PUP dopušča spreminjanje namembnosti objektov za potrebe terciarnih in kvartarnih dejavnosti ter posege za kmetijsko dejavnost in z njo povezanimi dejavnostmi (kmečki turizem, živilske predelovalne obrti, umetne obrti). Predvidene dejavnost prizadete stranke - orodjarstvo v večjem obsegu, pa ne spada v nobeno od predvidenih izjem. Odlok PUP določa tudi, da posegi ne smejo povzročati motenj v okolju. Ker Občina Ruše nima akta, ki bi določal različne cone varstva pred hrupom, je pravno in strokovno neutemeljeno mnenje, izdano s strani Občine R. na zahtevo prizadete stranke, po katerem meje II. in III. cone potekajo ravno po meji parcele, na kateri stoji sporni proizvodni objekt. Iz strokovne ocene o vplivih na okolje in aneksa iz decembra 2002 izhaja, da je vpliv na okolje velik in je na štiristopenjski lestvici označen z oceno 3, s čimer je kršen 6. člen Odloka PUP. Prvostopno sodišče je presodilo, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, ki je odločilno za pravilno uporabo Odloka PUP. Toženi stranki je naložilo, da mora v ponovnem postopku ugotoviti v kakšnem območju, glede na primarni namen, leži parcela, na kateri stoji objekt prizadete stranke in nato uporabiti določbe Odloka PUP skladno s smernicami, podanimi v obrazložitvi prvostopne sodbe.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložila prizadeta stranka - investitor zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu; zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje z odločanjem na nejavni seji kršilo določbe ZUS po 72. členu, saj so bila v postopku podana izrazito kontradiktorna stališča posameznih strank in niso bili izpolnjeni pogoji iz 50. člena ZUS. Nadalje je prišlo do kršitev določb 28. člena ZUS, saj prizadeta stranka v tožbi ni bila navedena in se zato kljub pozivom sodišča ni štela za stranko v postopku, odprto pa ostaja tudi vprašanje kršitve zastopanja po tretjem odstavku 75. člena ZUS, ki naj ga pritožbeno sodišče prouči. Prvostopenjsko sodišče je napačno razlagalo določbe Odloka PUP, saj je spregledalo določbe 17. člena, ki veljajo za celotno območje urejanja in se oprlo na določbe 18. in 19. člena, ki pa veljata kot izjemi ob posebnih pogojih, ki v danem primeru niso izpolnjeni. V sodbi je napačno uporabljena vsebina 6. člena Odloka PUP, ki določa, da posegi ne smejo povzročati motenj v okolju. Resda strokovna ocena o vplivih na okolje ugotavlja, da gre zaradi hrupnosti za velik vpliv objekta na okolje, vendar je ta hrup znotraj predpisanih meja in zato po 52. členu Odloka PUP ne predstavlja nedopustnega posega. Sporen objekt po Zakonu o graditvi objektov ni industrijska gradnja pač pa proizvodno poslovni objekt, ki tekom proizvodnje povzroča manj hrupa kot pa "skromen" gostinski obrat ali kakšna druga obrtna ali kmetijska dejavnost. Tudi sicer ima orodjarstvo naravo neserijske proizvodnje, primerljivo z obrtniško dejavnostjo, saj so proizvodi izdelani posebej za vsakega naročnika in se ne ponavljajo. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi skladno s 74. členom ZUS oziroma tretjim odstavkom 75. člena ZUS ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da se spornega objekta na tem mestu sploh ne bi smelo začeti graditi. Investitor je imel možnost graditi na za to predvidenem območju, a so bile tam parcele dražje, zato je nesmiselno, da "razvoj" poteka v njihovo škodo. Nevzdržne so investitorjeve navedbe, da gre za manjši objekt, ki ne predstavlja velike obremenitve za okolje, saj bi dopustitev obratovanja pustila "odprta vrta" za kasnejšo kakršnokoli strojno predelovalno dejavnost. Opozarja, da investitor "trže iz konteksta" posamezne določbe Odloka PUP in jih razlaga v nasprotju z usmeritvijo Odloka PUP. Sodišču predlaga, da potrdi prvostopenjsko sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bila pritožba vložena pred 01.01.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je vrhovno sodišče obravnavalo vloženo pritožbo kot pritožbo na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Ker ni posebnega zakona, ki bi določal drugače, se tudi v tej zadevi uporablja ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je skladno s 33.a členom Zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS, št. 34/84, 29/86, Ur. l. RS, št. 59/96, 45/99 in 52/2000) uporabilo določbe drugega odstavka 54. člena in prvega odstavka 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, Ur. l. RS, št. 26/90, 18/93 - ZUN), ki zahteva skladnost lokacijskega dovoljenja z lokacijsko dokumentacijo, izdelano po pogojih, določenih z Odlokom PUP. Slednji v 5. členu določa B. (območje s sporno parcelo) kot eno izmed ureditvenih območij naselij. Odlok PUP za "naselja" in "zaselke" v 6. členu določa, da imajo pretežno stanovanjsko funkcijo, pri čemer se določene centralne funkcije usmerjajo v oblikovana središča naselij kot dopolnitev pretežne namembnosti, pri čemer ne smejo povzročati motenj v okolju. 15. člen Odloka PUP v drugem odstavku določa, da so dovoljene novogradnje, ki smiselno zaokrožujejo funkcionalno in oblikovno homogene morfološke enote. V 17. členu je poleg novogradenj dopuščeno spreminjanje namembnosti kot dopolnitvene pretežne namembnosti, pod pogojem, da nova namembnost ne povzroča motenj v okolju, pri čemer je v "določenih urejenih središčih naselij" sprememba namembnosti dovoljena le za potrebe terciarnih in kvartarnih dejavnosti (18. člen Odloka PUP). V okviru "naselij z mešano stanovanjsko in kmečko zazidavo" je dovoljena le dopolnilna dejavnost, ki se veže na primarno (kmetijsko) dejavnost - kmečki turizem, živilske predelovalne obrti in umetne obrti (19. člen Odloka PUP).

52. člen Odloka PUP določa, da so dovoljeni posegi dopustni pod pogojem, da ne povzročajo motenj v okolju oziroma ne presegajo z veljavnimi predpisi določenih dopustnih meja. V strokovni oceni o vplivih na okolje je ugotovljeno, da hrup ne presega dopustnih meja, določenih z Uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Ur. l. RS, št. 45/1995, 66/1996 - uredba), kar pa ne pomeni, da so s tem izpolnjeni že vsi pogoji za dovoljenost in dopustnost posega. "Dovoljenost" posega se presoja ločeno od presoje vplivov na okolje. Za ugotavljanje "dopustnosti" v smislu povzročanja motenj v okolju pa je potrebno kumulativno uporabiti tako merila, določena z Odlokom PUP kot tudi merila, postavljena z veljavnimi predpisi, ki določajo zgornje meje dopustnosti obremenjevanja okolja. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je ocena, ki izhaja iz dopisa Občine R. z dne 10.10.2002, brez pravne in strokovne podlage ter v celoti neživljenjska, saj parcelo prizadete stranke brez ustrezne podlage postavlja v III. cono varstva pred hrupom, okoliške parcele pa v II. (strožjo) cono varstva pred hrupom. Zato je pri odločanju o dopustnosti primerneje upoštevati strožja merila uredbe, veljavna za II. cono varstva pred hrupom, ker so stanovanjski objekti tožeče stranke od parcele prizadete stranke oddaljeni le nekaj metrov.

Ker tožena stranka v upravnem postopku ni ugotovila, v katero od različnih območij, glede na primarni namen po Odloku PUP, spada parcela prizadete stranke, ji je prvostopno sodišče pravilno naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, v katerem območju leži parcela. Skladno s to ugotovitvijo bo lahko tožena stranka presodila, ali dejavnost prizadete stranke (orodjarstvo) izpolnjuje pogoje Odloka PUP o dovoljenih dejavnostih na območju, kamor spada parcela ter ali je dejavnost dopustna z vidika povzročanja motenj v okolju.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni napravilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopnim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Brez glavne obravnave se lahko odloči tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena). Iz tožbe in odgovorov na tožbo izhaja, da tožeča, tožena in prizadeta stranka v pisanjih niso navajale takih novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev v tem sporu, zato po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Do enake odločitve pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, po katerem je bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa v tem primeru ni.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe prizadete stranke, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem sporu kot stranki v postopku. Iz sodnega spisa je razvidno, da ji je bil priznan položaj prizadete stranke v postopku, vročena ji je bila tožba in sodba, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je prvostopno sodišče pri odločanju presojalo in se opredelilo tudi do navedb iz njenega odgovora na tožbo. Dejstvo, da prizadeta stranka poimensko ni bila navedena na vloženi tožbi, ni vplivalo na njen položaj stranke v postopku in ne predstavlja procesne kršitve. Preostalih navedb o procesnih kršitvah, na katere se prizadeta stranka sklicuje zgolj pavšalno oziroma jih utemeljuje le z navajanjem členov ZUS, vrhovno sodišče ni presojalo.

Pritožbe prizadete stranke v smeri nepravilne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljene. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo 4. točko prvega odstavka 60. člena ZUS. Ta določa, da sodišče izpodbijani akt odpravi, če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, zato ker so bili zmotno presojeni dokazi, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena ali ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja in ga vrne toženi stranki v ponovni postopek (2. točka prvega odstavka 60. člena ZUS).

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Prizadeta stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).