20. 5. 2005

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 755/2003 z dne 1. 10. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. P 164/2002 z dne 14. 1. 2003 o zavrnitvi tožbenega zahtevka in predloga za začasno odredbo se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 755/2003 z dne 1. 10. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. P 164/2002 z dne 14. 1. 2003 o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V postopku zaradi motenja posesti je bil zavrnjen pritožnikov zahtevek, naj sodišče ugotovi motenje posesti parc. št. 425/1 k.o. V., naloži vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepove nadaljnje motenje. Zavrnjen je bil tudi njegov predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišči sta ugotovili, da v predmetni zadevi objektivno ni mogoče odrediti vrnitve odvzete posesti in prepovedati nadaljnjih motenj posesti, saj je tožena stranka (tj. C. C., d.o.o.) v času odločanja sodišča na spornem zemljišču že zaključila gradnjo novega distribucijskega centra. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 2., 22. in 33. člena Ustave. Meni, da ga je sodišče s svojim postopanjem oškodovalo in mu zaradi nezakonitega odvzema posesti ter spremenjenega dejanskega stanja neutemeljeno in nezakonito odreklo sodno varstvo. Po mnenju pritožnika gre tudi za kršitev načela enakosti pred zakonom, saj mu sodišče ni nudilo pravnega varstva zgolj iz razloga, ker bi bil s tem ogrožen (večji) ekonomski interes tožene stranke. Takšno odločanje je po mnenju pritožnika arbitrarno. Pritožnik sodiščema tudi očita, da ni dobil odgovorov na vsa pravno odločilna vprašanja, vključno s tem, katere pravne norme je sodišče uporabilo in kako jih je razlagalo.

2.Pritožnik je v postopku na prvi stopnji tudi predlagal, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da ima pritožnik sicer relativno nizke mesečne dohodke (prejema nadomestilo iz invalidskega zavarovanja), vendar je po podatkih iz zemljiške knjige lastnik več nepremičnin, iz njegovih izpovedb v tej pravdi pa izhaja, da ima v lasti tudi premično premoženje večje vrednosti (večje število kmetijskih strojev). Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno premoženjsko stanje pritožnika niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev. Pri tem je še pojasnilo, da dejstvo, da je bil pritožnik v nekaterih drugih postopkih oproščen plačila sodnih taks oziroma mu je bilo dovoljeno obročno plačilo sodne takse, ne more vplivati na odločitev sodišča v tem postopku.

3.Odločitvi sodišča o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev pritožnik očita kršitev 2., 22., 23. in 25. člena Ustave. Stališče Višjega sodišča, da dejstvo, da je bil pritožnik v nekaterih drugih postopkih oproščen plačila sodnih taks oziroma mu je bilo dovoljeno obročno plačilo sodne takse, ne more vplivati na odločitev sodišča v tem postopku, je po mnenju pritožnika samovoljno oziroma arbitrarno. Prav tako naj bi bila v neskladju z Ustavo razlaga sodišča, da pritožnik kot lastnik posestva in premičnin za opravljanje kmetijske dejavnosti iz te dejavnosti pridobiva določen dohodek, saj je ta dohodek že upoštevan v dohodninski odločbi. Pritožnik sodišču tudi očita, da sploh ni navedlo, kakšna je višina sodnih taks, ki jih mora plačati v tem postopku. Po njegovem mnenju bi moralo biti iz obrazložitve izpodbijanih sklepov razvidno, kakšna je višina taksne obveznosti in na katero procesno dejanje stranke oziroma na katero odločitev sodišča se taksna obveznost nanaša. V konkretnih zneskih bi moralo biti navedeno tudi pritožnikovo premoženjsko stanje. Ker teh podatkov izpodbijana sklepa ne vsebujeta, ju po mnenju pritožnika ni mogoče preizkusiti.

B. – I.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na stališču, da kljub ugotovitvi, da je pritožnik imel posest na spornem zemljišču in da mu je bila ta posest odvzeta, v obravnavanem primeru objektivno ni mogoče odrediti vrnitve odvzete posesti in prepovedati nadaljnjih motenj posesti, saj je tožena stranka (lastnica nepremičnine) v času odločanja sodišča na spornem zemljišču že zaključila gradnjo novega distribucijskega centra. Pritožnik meni, da mu je sodišče s tem neutemeljeno in nezakonito odreklo sodno varstvo. Vendar za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča, da je pravno stališče, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, v nasprotju z zakonom. Pritožnik bi moral izkazati, da je razlaga oziroma stališče sodišča v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino – kar pomeni, da tudi zakonodajalec določbe s takšno vsebino ne bi smel uveljaviti, ne da bi s tem kršil Ustavo. Da bi bilo stališče, ki ga je izoblikovalo sodišče, ustavno nedopustno, pritožnik v ustavni pritožbi niti ne zatrjuje. Navedeno ne pomeni, da je pravno stališče sodišča nujno pravilno (tj. v skladu z zakonom), pač pa zgolj, da takšno stališče ni ustavno nedopustno.

6.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da je bilo odločanje sodišča arbitrarno, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

7.Kršitev 22. člena Ustave bi lahko utemeljila tudi navedba pritožnika, da ni dobil odgovorov na vsa pravno odločilna vprašanja, vključno s tem, katere pravne norme je sodišče uporabilo in kako jih je razlagalo. Vendar ta očitek ni utemeljen. Iz prvostopenjskega sklepa je jasno razvidna zakonska podlaga, iz katere je izhajalo sodišče. Tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče sta dovolj izčrpno obrazložili svoja stališča in se opredelili do tistih vprašanj, ki so bila za odločitev o tej zadevi bistvena.

8.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Kot izhaja že iz 5. točke obrazložitve, bi Ustavno sodišče v odločitev sodišča lahko poseglo le v primeru, če bi ugotovilo, da je stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev, nesprejemljivo z vidika navedene ustavne pravice. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

10.Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes. Kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

11.V zvezi z izpodbijano odločitvijo o predlogu za taksno oprostitev bi moral pritožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi ustavni pritožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Ker pritožnik v pravdi ni uspel, bi bil dolžan na podlagi tretjega odstavka 173. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) povrniti takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča. To pomeni, da četudi bi bil med postopkom oproščen plačila sodnih taks, bi jih moral po koncu postopka (glede na to, da v pravdi ni uspel) vrniti v proračun sodišča. Pritožnik torej v tem delu ni izkazal pravnega interesa za vložitev ustavne pritožbe, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (2. točka izreka).

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger