Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Revizijski očitki, da naj bi sodišče toženca prikrajšalo za pravico do izvedbe predlaganih dokazov, so pavšalni in nekonkretizirani ter zato neupoštevni. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.
Revizija se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju strank (ki je opisano v izreku sodbe Okrožnega sodišča v Kopru P 310/2000 z dne 30.10.2003) 60 %, toženčev delež pa 40 %. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala ugotovitev, da znaša njen delež 80 %) je zavrnilo, toženca pa zavezalo, da mora tožnici povrniti 2.094.716 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2006. Pritožbeno sodišče je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu in v odločbi o stroških postopka, toženčevo pritožbo pa je zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.
Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaradi dolgotrajnosti postopka izgubil zaupanje v sodišče ter da bi bilo treba upoštevati sodbo hrvaškega sodišča, s katero je odločeno o deležih strank na skupnem premoženju, ki se nahaja na območju Republike Hrvaške. Ker je ta sodba pravnomočna, je sodišče v tem postopku na njo vezano. Revident sodiščema prve in druge stopnje očita tudi zmotno dokazno oceno, zlasti glede tožničinih trditev o teti Š. in njenem darilu. Meni, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni verjelo priči L. P. in tržaškemu trgovcu C., ki je izrecno povedal, da je toženec poravnal vse tožničine obveznosti v zvezi z nabavo opreme za čistilnico. Toženec tudi meni, da sodišče ne bi smelo verjeti tožničini sestri M. G., po drugi strani pa bi moralo upoštevati, da bi tožnica lahko predlagala zaslišanje svojega očeta, saj je bil ob vložitvi predloga za razdelitev skupnega premoženja še živ. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevega prispevka, ki ga je predstavljala kupnina od prodaje hiše v Sremu (250.000 takratnih din) po drugi strani pa je nekritično sprejelo tožničine trditve, medtem ko je bilo do določenih trditev pretirano kritično. Toženec je predlagal dokaze, da je imela tožnica izgubo pri delu in sploh je ponudil tudi druge dokaze, ki pa jih sodišče ni upoštevalo.
Tožnica je odgovorila na revizijo, pri čemer meni, da revizija ni dovoljena, sicer pa zanika revizijska stališča in predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne.
Revizija ni utemeljena.
Toženčevo sklicevanje na sodbo hrvaškega sodišča o deležih strank na skupnem premoženju, ki se nahaja na območju Republike Hrvaške, je neupoštevno iz več razlogov. Najprej, ker toženec tega dokumenta sploh ni predložil. Razen tega tuja sodna odločba (praviloma) neposredno učinkuje samo na območju države, katere sodišče jo je izdalo. Da bi učinkovala tudi v drugih državah, jo je treba priznati s posebno sodno odločbo. Vendar tega (priznanje omenjene sodbe hrvaškega sodišča) toženec sploh ne zatrjuje. Končno naj bi se ta sodba nanašala le na premoženje strank na območju Republike Hrvaške, medtem ko so z izpodbijano sodbo ugotovljeni deleži na skupnem premoženju v Republiki Sloveniji.
Neupoštevno je tudi revizijsko izpodbijanje dokazne ocene, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Z revizijskimi očitki, ki gredo v tej smeri (na primer, da je sodišče prve stopnje in za njim pritožbeno sodišče neutemeljeno verjelo, da naj bi teta Š. tožnici podarila 5.000.000 ITL, da bi bilo treba verjeti pričama L. P. in tržaškemu trgovcu C., ne pa tožničini sestri M. G., da je imela tožnica možnost predlagati zaslišanje svojega očeta, ki je bil ob vložitvi predloga za delitev skupnega premoženja še med živimi, da je bilo sodišče nekritično do tožničinih trditev, pretirano kritično pa do toženčevih trditev, itd.), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.
Revizijski očitki, da naj bi sodišče toženca prikrajšalo za pravico do izvedbe predlaganih dokazov (kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) so pavšalni in nekonkretizirani ter zato neupoštevni. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).
Ker tako niso podane očitane kršitve postopka in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).
Tožničin odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji. Ker ni bil potreben, je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).