Jedro

Ker je bila tožničina delazmožnost v invalidskem postopku zaključena z odločbo z dne 8. 1. 2019 ocenjena za delo bolničar – negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, torej brez omejitev, in šele v invalidskem postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 19. 11. 2020, ki je bila tožnici vročena 29. 11. 2020, ocenjena, da je zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno z omejitvami, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila tožnica od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020 za delo po odločbi ZPIZ Slovenije z dne 8. 1. 2019 začasno nezmožna za delo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se zavrneta in se v izpodbijanem delu glede začasne nezmožnosti za delo za obdobje od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020 zaradi bolezni, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranski intervenient sam trpi svoje stroške pritožbe.

III. Stranski intervenient je dolžan tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v roku 8 dni, po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbe zdravstvene komisije št. ... z dne 28. 10. 2019, št. ... z dne 24. 3. 2020, št. ... z dne 25. 3. 2020 v delu, da je tožnica od 31. 12. 2019 dalje zmožna za delo v skladu z odločbo ZPIZ z dne 8. 1. 2019, št. ... z dne 25. 3. 2020 v delu, da je tožnica od 11. 3. 2020 dalje zmožna za delo v skladu z odločbo ZPIZ z dne 8. 1. 2019, št. ... z dne 25. 3. 2020, št. ... z dne 1. 4. 2020, št. ... z dne 21 .8. 2020, št. ... z dne 12. 10. 2020 in št. ... z dne 15. 10. 2020 ter odločbe imenovanega zdravnika št. ... z dne 19. 9. 2019, št. ... z dne 4. 3. 2020 v delu, da je tožnica od 11. 3. 2020 dalje zmožna za delo v skladu z odločbo ZPIZ z dne 14. 6. 2019, št. ... z dne 28. 7. 2020, št. ... z dne 24. 8. 2020 in št. ... z dne 2. 10. 2020 ter sklep imenovanega zdravnika št. ... z dne 3. 2. 2020 in št. ... z dne 12. 3. 2020 in razsodilo, da je bila tožnica od 15. 9. 2019 do 14. 11. 2019, od 31. 12. 2019 do 6. 2. 2020 in od 2. 6. 2020 do 3. 6. 2020 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020 pa je bila zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe zdravstvene komisije št. ... z dne 19. 8. 2020, št. ... z dne 31. 12. 2020 in št. ...z dne 6. 1. 2021 in odločbe imenovanega zdravnika št. ... z dne 14. 1. 2020, št. ... z dne 24. 2. 2020, št. ... z dne 13. 7. 2020, št. ... z dne 20. 11. 2020 in št. ... z dne 27. 11. 2020, ter da se odloči, da je bila tožnica od 15. 9. 2019 do 14. 11. 2019, od 31. 12. 2019 do 6. 2. 2020 in od 2. 6. 2020 do 3. 6. 2020 zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Hkrati je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v deležu 51 odstotkov.

2. Toženec je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb Zakona o pravdnem postopku vložil pritožbo zoper sodbo s predlogom, da se ugotovi, da je bila tožnica zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, tudi v obdobju od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020, podredno pa da se v celoti sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaslišani sodni izvedenec izpostavil, da je že v pisnem dopolnilnem izvedenskem mnenju poskušal pojasniti, da se je toženec držal odločbe ZPIZ in opisoval skrajšanje delovnega časa, ni pa se obrnil na izvajalca medicine dela, ki bi za vmesno obdobje lahko predlagal tudi stvarne razbremenitve, razvidne iz izvida inštituta A. z dne 4. 6. 2020. Z njimi se je v celoti strinjal tudi izvedenski organ. Toženec poudarja, da je izpoved izvedenca v njegovem neposrednem zaslišanju v pomembnem delu diametralno nasprotno stališču, kot ga je zavzel v pisnem izvedenskem mnenju in v dopolnitvi le-tega. Izvedenec je pred spremembo svojega mnenja večkrat pojasnil, da vztraja pri že podanem in torej diametralno nasprotnem stališču o tem, da je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju, to je v obdobju od 15. 9. 2019 do 14. 11. 2019, od 31. 12. 2019 do 6. 2. 2020, od 2. 6. 2020 do 17. 6. 2020 ter od 18. 7. 2020 do dneva obravnave zmožna za 4 urno delo na svojem delovnem mestu bolničar – negovalec II, skladno z opisom delovnega mesta, torej brez kakršnihkoli omejitev. Izvedenec je kljub temu, da je predhodno v pisnem izvedenskem mnenju, dopolnitvi le-tega in v zaslišanju poudaril, da vztraja pri tem, da je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju zmožna za 4 urno delo na svojem delovnem mestu, skladno z opisom delovnega mesta, torej brez stvarnih razbremenitev, izpovedal, da je bil predlog za stvarne razbremenitve s strani interdisciplinarne komisije podan z dne 4. 6. 2020 in se torej nanaša na zadnje obdobje ocenjevalnega obdobja, to je od 18. 7. 2020 dalje, kljub temu pa je bil to zgolj prvi predlog, ko bi sploh lahko razmišljali o ostalih razbremenitvah. Temu predlogu navkljub so izvedenci podali mnenje, da je bila tožnica v celotnem ocenjevalnem obdobju, torej tudi po 4. 6. 2020 in tudi po 18. 7. 2020 zmožna z 4 urno delo na svojem delovnem mestu, skladno z opisom le-tega in torej brez stvarnih razbremenitev. Da je izvedenec v neposrednem zaslišanju spremenil svoje mnenje, je razvidno iz dejstva, da je na koncu izpovedal diametralno nasprotno, kot je trdil prej in pri čemer je izrecno vztrajal v obeh pisnih mnenjih in tudi v neposrednem zaslišanju. Kljub temu je sodišče prve stopnje njegovi izpovedi sledilo zgolj v tem spremenjenem delu, kar pomeni bistveno kršitev oziroma zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično napačno uporabo materialnega prava.

3. Zoper sodbo je pritožbo vložil tudi stranski intervenient iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da je bila tožnica zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno tudi v obdobju od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020, podredno pa da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP storjena z opustitvijo vročitve dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 3. 5. 2021. Le to je bilo stranskemu udeležencu na njegovo prošnjo vročeno šele neposredno na naroku dne 30. 9. 2021. Pred narokom se ni mogel seznaniti z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, niti na naroku dne 30. 9. 2021 ni mogel vedeti, da je izpoved izvedenca v njegovem neposrednem zaslišanju v pomembnem delu diametralno nasprotna stališču izvedenca, ki ga je ta zavzel v pisnem izvedenskem mnenju in v dopolnitvah le tega. Izvedenec je pred spremembo svojega mnenja večkrat pojasnil, da vztraja že pri podanem in torej diametralno nasprotnem stališču o tem, da je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju, to je v obdobju od 15. 9. 2019 do 14. 11. 2019 od 31. 12. 2019 do 6. 2. 2020, od 2. 6. 2020 do 17. 6. 2020 ter od 18. 7. 2020 do dneva obravnave zmožna za 4 urno delo na svojem delovnem mestu bolničar – negovalec II skladno z opisom delovnega mesta, torej brez kakršnihkoli omejitev. Upoštevaje navedeno stranski udeleženec ni mogel uveljavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred zaključkom glavne obravnave. Izvedenec je izpovedal, da je bil predlog za stvarne razbremenitve s strani interdisciplinarne komisije podan dne 4. 6. 2020 in se torej nanaša na zadnje obdobje ocenjevalnega obdobja, to je od 18. 7. 2020 dalje, kljub temu pa je bil to zgolj prvi predlog. Temu predlogu navkljub so izvedenci podali mnenje, da je bila tožnica v celotnem ocenjevalnem obdobju, torej tudi po 4. 6. 2020 in tudi po 18. 7. 2020 zmožna za 4 urno delo na svojem delovnem mestu, skladno z opisom le tega in torej brez stvarnih razbremenitev. Meni, da zgolj sum na potrebnost stvarnih razbremenitev, ki je bil pri tožnici prvič izražen dne 4. 6. 2020 in bi se potencialno nanašal na obdobje od 18. 7. 2020 dalje, ne zadošča za sprejem odločitve, saj ne zadosti dokaznemu standardu, potrebnemu za odločanje v pravdnem postopku. Z zgoraj opisanim ravnanjem oziroma z opustitvijo upoštevanja oziroma s kršitvijo načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče zaradi nespoštovanja načela materialnega procesnega vodstva kljub dejstvu, da mu ni vročilo dopolnilnega izvedenskega mnenja, ni opozorilo na spremembo izpovedi izvedenca, ki se je izkazala za ključno v predmetni zadevi. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj stranskemu udeležencu z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega mu je kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pravica do izjavljanja je bila stranskemu udeležencu nadalje kršena tudi s tem, ko dejansko ni imel možnosti opredeliti se do dopolnilnega izvedenskega mnenja zaradi opustitve vročitve. Nadalje je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa nasprotuje razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe odločilo, da je bila tožnica v obdobju od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020 dalje zaradi bolezni začasno nezmožna za delo, kljub temu, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju in v dopolnitvi le-tega navedel, da je bila tožnica celotno ocenjevalno obdobje, torej tudi v času od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020 zmožna za 4 urno delo na svojem delovnem mestu, skladno z opisom delovnega mesta, brez stvarnih razbremenitev. Tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja so izvedenci ocenili, da je bila tožnica zmožna za 4 urno delo po opisu svojega delovnega mesta, zgolj za novo oceno pa je svetovalo, da se upoštevajo omejitve iz nove odločbe, do tedaj pa so lahko le stvar priporočila izvajalca medicine dela, ki za delodajalca niti niso zavezujoča. Tudi v prvotnem pisnem izvedenskem mnenju so izvedenci v zaključku poudarili, da šele po pregledu dne 30. 11. 2020, ki so ga izvedli v Centru B., predlagajo stvarne razbremenitve oziroma predstavitev pred invalidsko komisijo s predlogom za 4 urni delavnik s stvarnimi razbremenitvami, ki so bile tedaj z novo oceno na invalidski komisiji že urejene. Sodišče prve stopnje tako nedvomno ni imelo nobenega razloga, da je v nasprotju s stališči izvedencev zaključilo, da so stvarne razbremenitve pri tožnici potrebne že od 4. 6. 2020 dalje, ter da tožnica vse od tedaj posledično ni bila zmožna za delo. Z opisanim ravnanjem je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zaključilo, da je tožnica od dne 4. 6. 2020 potrebovala stvarne razbremenitve. Stranski intervenient poudarja, da je sodišče prve stopnje storilo tudi relativno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer kršitev določbe 254. člena ZPP, ki je vsekakor vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bi namreč lahko podano izvedensko mnenje ocenilo bodisi kot nesporno v smislu, da je tožnica v celotnem ocenjevalnem obdobju zmožna za delo 4 ure dnevno na svojem delovnem mestu skladno z opisom delovnega mesta bodisi kot nejasno, nepopolno v delu, od kdaj dalje je tožnica potrebovala stvarne razbremenitve pri svojem delu. Posledično bi sodišče prve stopnje v predmetni zadevi moralo ugotoviti, da je tožnica v celotnem ocenjevalnem obdobju zmožna za delo s 4 urnim delovnim časom na svojem delovnem mestu, brez stvarnih razbremenitev, ali pa bi moralo, če bi ocenilo, da to dejstvo ni dokazala s standardom prepričanosti, ponoviti dokazovanje z istimi ali drugimi izvedenci. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se nanaša na primere napačne dokazne ocene izvedenih in ocenjenih dokazov. Zaradi že pojasnjenega, nerazumljivega in očitno napačnega ravnanja sodišča, je sodišče sprejelo napačno in povsem neutemeljeno dokazno oceno ter posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Obrazložitev izpodbijane sodbe je namreč v delu, ko se le-ta nanaša na odločanje o obdobju, v katerem je tožnica potrebovala stvarne razbremenitve pri svojem delu, povsem neprepričljiva, nelogična in izrazito napačna oziroma samovoljna. Obrazložitev dejansko niti ne vsebuje razloga za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica stvarne razbremenitve potrebovala od 4. 6. 2020 dalje, taka ugotovitev pa je v očitnem nasprotju z vsemi ostalimi dokazi v predmetni zadevi. Priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da ni prišlo do očitanih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbi stranski intervenient neopravičeno in neutemeljeno sodišču očita sodbo presenečenja, saj je bilo po izpovedbi izvedenca popolnoma jasno, kakšna bo odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da ne drži njegova trditev, da iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je sposobna opravljati delo bolničar – negovalec s 4 urnim delovnikom brez obremenitev. V dopolnjenem izvedenskem mnenju je izvedenec v zaključku zapisal, da je ponovno preučil celotno delovno dokumentacijo, se posvetoval z obema ostalima izvedencema in v celoti vztrajal pri že podanem mnenju z dne 10. 12. 2020, kjer je v zaključku navedeno, da je tožnica v ocenjevanem obdobju po oceni izvedencev zmožna le za 4 urno delo s stvarnimi razbremenitvami. Razloge, zaradi katerih je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju in dopolnitvi, je sodišče tudi pojasnilo. Sodišču tako ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta nista utemeljeni.

7. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

8. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju v spremenjenem delu. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, kar v obravnavnem primeru ni mogoče ugotoviti.

9. Stranski intervenient neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je stranskemu intervenientu dopolnilno izvedensko mnenje res vročilo na naroku. Vendar po prejemu tega mnenja, ni predlagal, da se mu dodeli rok, da se z vsebino seznani in posreduje morebitne pripombe, niti ni skladno z določbo 286.b člena ZPP uveljavljal, da je kršena njegova pravica zaradi nezakonitega postopanja. Stranski intervenient je imel vso možnost sodelovanja na samem naroku, ko je bil zaslišan izvedenec. Pritožba prav tako neutemeljeno očita sodbo presenečenja, saj je iz samih odgovorov izvedenca bilo razvidno, da tožnica brez razbremenitev na delovnem mestu bolničar – negovalec II dela ni mogla opravljati in določil obdobje, na podlagi izvida inštituta A., ki ga je podal 4. 6. 2020. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima zatrjevanih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, da se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, za zavrnitev kakor tudi razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku in podlago za takšno odločitev. Sodba sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem in drugimi listinami, da bi bila podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prav tako ni kršilo ustavno pravno pravico stranskemu intervenientu do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je v postopku imel enake možnosti kot tožena stranka, ki se ji je pridružil. Na naroku je imel možnost postavljati vprašanja, dokazne predloge, ugovore in se aktivno vključiti v postopek.

10. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost uvodoma navedenih izpodbijanih odločb zdravstvene komisije v zvezi z odločbami imenovanega zdravnika, ki jih je v celoti tudi povzelo. Pred sodiščem prve stopnje je bila sporna začasna nezmožnost za delo za polni delovni čas za obdobje od 15. 9. 2019 do 14. 11. 2019, od 31. 12. 2019 do 6. 2. 2020, od 2. 6. 2020 do 3. 6. 2020, od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020. Pred pritožbenim sodiščem pa je ostala sporna začasna nezmožnost za delo za obdobje od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020. 11. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). V 232. členu Pravil je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pa sta skladno z določbami Pravil pristojna tudi imenovani zdravnik in zdravstvena komisija.

12. Pomeni, da je za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo odločilnega pomena predvsem zdravstveno stanje zavarovanca ter zmožnost opravljanja dela, ki ga je oziroma ki ga mora opravljati. Zato je sodišče pri odločanju glede začasne nezmožnosti za delo vezano tudi na pravnomočno oziroma že na dokončno odločitev v zvezi s trajno nezmožnostjo za delo.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz dokumentacije je razvidno, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ Slovenije št. ... z dne 16. 4. 2015 zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela na delu, na katerem dela, to je bolničar – negovalec II, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 11. 3. 2015 dalje. Nato je bila tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z odločbo ZPIZ Slovenije št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 8. 1. 2019 priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katerem dela, to je bolničar – negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 12. 2018 dalje. Šele kasneje je bila tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z odločbo ZPIZ Slovenije, št. zadeve ..., št. dosjeja ...z dne 19. 11. 2019 priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami: brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez daljšega zadrževanja statičnih položajev, le v dopoldanskem času od ponedeljka do petka s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2020 dalje.

14. Konkretno je bilo v invalidskem postopku zaključenem z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 8. 1. 2019 tožnici priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katerem dela, to je bolničar – negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 1. 12. 2018 dalje. Tožničina začasna nezmožnost za delo se posledično ugotavlja za delo bolničar – negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, torej v okviru ugotovljene preostale delazmožnosti za delo bolničar – negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno in brez omejitev.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitev v invalidskem postopku, zaključenem z odločbo z dne 8. 1. 2019 in ugotavljalo, ali je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo bolničar – negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno in ugotavljalo, ali je bilo tožničino zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da jo je onesposabljalo za navedeno delo bolničar - negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno.

16. Ker je za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo potrebno medicinsko znanje, s katerim pa sodišče ne razpolaga, je skladno z 243. členom ZPP to ugotavljalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti v D. Ta je najprej podala pisno izvedensko mnenje, s katerim se je toženec strinjal, stranski intervenient pripomb na pisno izvedensko mnenje ni podal, pripombe na mnenje pa je podala tožnica. Na pripombe tožnice je izvedenski organ odgovoril v pisnem dopolnilnem izvedenskem mnenju. Pojasnil je, da so s soizvedencema nedvomno zapisali, da je bila tožnica zmožna za 4 urno delo bolničar – negovalec II (po opisu delovnega mesta v prilogi C5), da pa svetujejo, da se pri novi oceni upoštevajo razbremenitve, ki izhajajo iz izvida inštituta A. z dne 4. 6. 2020. Do takrat je delodajalec dolžan spoštovati staro veljavno odločbo, morebitna priporočila izvajalca medicine dela zanj niso obvezna. Ker se tožnica tudi z dopolnilnim pisnim izvedenskim mnenjem ni strinjala in je nanj posredovala določene pripombe, je sodišče izvedenca spec. medicine dela, prometa in športa še zaslišalo. Ta je v celoti vztrajal pri že podanem mnenju in posebej obrazložil, da pri tožnici izstopa depresija, težave s spanjem, težave z vratno in ledveno hrbtenico, gastritis, težave s skočnim sklepom, glavobol in od zadnje ocene na IK v letu 2019 tudi na novo postavljena diagnoza kronične bolečinske motnje oziroma fibromialgije na obravnavi v Ambulanti E. inštituta A. Ta obravnava je bila zaključena 4. 6. 2020 in to je bila tudi osnova za osebnega zdravnika, da je podal nov predlog invalidski komisiji. V vmesnem obdobju je bila tožnica zmožna za 4 urno delo v svojem poklicu s tem, da bi od 18. 7. 2020 dalje na podlagi mnenja inštituta A. z dne 4. 6. 2020 potrebovala tudi stvarne razbremenitve, ki so ji bile kasneje z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 19. 11. 2019 tudi priznane. Posebej je zaslišani sodni izvedenec izpostavil, da je že v pisnem dopolnilnem izvedenskem mnenju poskušal pojasniti, da se je toženec držal le odločbe ZPIZ Slovenije in opisoval skrajšanje delovnega časa, ni pa se obrnil na izvajalca medicine dela, ki bi za vmesno obdobje morda lahko predlagal tudi stvarne razbremenitve, razvidne iz izvida inštituta A. z dne 4. 6. 2020. Z njimi se v celoti strinja tudi izvedenski organ, ki je ob osebnem pregledu ugotovil, da je gibljivost tožnice bolj ali manj normalna z nekoliko oslabljeno gibljivostjo ramen in spremenjenim občutkom za dotik po celi desni strani telesa, ki je bil netipičen in nedermatomski, zato ob negativnem izvidu EMG nanj niso bili posebno pozorni, so pa pri tožnici pozitivne vse tipične točke za fibromialgijo.

17. V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je bila tožnica od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020 zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo podlago zlasti v dopolnilnem izvedenskem mnenju in zaslišanju izvedenca spec. med. dela, prometa in športa ob upoštevanju celotne medicinske dokumentacije in izvidov osebnega pregleda in nazadnje ugotovitev ambulante E. inštituta A. z dne 4. 6. 2020, da bi tožnica pri delu potrebovala tudi stvarne razbremenitve. Ker je bila tožničina delazmožnost v invalidskem postopku zaključena z odločbo z dne 8. 1. 2019 ocenjena za delo bolničar – negovalec II s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, torej brez omejitev, in šele v invalidskem postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 19. 11. 2020, ki je bila tožnici vročena 29. 11. 2020, ocenjena, da je zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno z omejitvami, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila tožnica od 4. 6. 2020 do 17. 6. 2020 in od 18. 7. 2020 do 11. 11. 2020 za delo po odločbi ZPIZ Slovenije z dne 8. 1. 2019 začasno nezmožna za delo.

18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče hkrati v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe. Hkrati je sklenilo, da je stranski intervenient dolžan tožnici v skladu s 155. členom ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek 279,99 EUR predstavlja 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,50 točke materialnih stroškov, to je 382,50 točke, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, skupaj ob upoštevanju še 22 % DDV v višini 50,49 EUR, stroški znašajo 279,99 EUR.

20. Pritožbeno sodišče je enako naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v skladu z določbo 155. člena ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR. Znesek 279,99 EUR predstavlja 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,50 točk materialnih stroškov, to je 382,50 točke, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Ob upoštevanju zneska 229,50 EUR ter 22 % DDV v višini 50,49 EUR, znaša skupni znesek 279,99 EUR.