Jedro

Tožnik je uveljavljal v postopku narodnostno preganjanje, vendar je pojasnil, da je s tem dejansko menil na revščino, zaradi starih oblek so ga grdo gledali učitelji, sošolci so se ga izogibali, prav tako je zaradi revščine čakal na dokumente dalj časa, češ da bi jih hitreje dobil, če bi plačal podkupnino, bolnišnico je imel možnost obiskati samo dvakrat, ker ni imel denarja, sicer pa mu je zlomljeno nogo zastonj pozdravil zdravilec. Dodal je še, da je sam narodnostno Arabec, v državi pa so dejansko preganjani ljudstvo Sahravi, ki prebivajo na južnem delu Maroka v puščavi. Tudi iz vsega navedenega ne izhaja, da bi bil tožnik v Maroku preganjan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 9. 12. 2019 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito, 15. 1. 2020 pa je bil z njim opravljen osebni razgovor. Na podlagi razgovorov tožena stranka ugotavlja, da četudi je navajal, da je bil preganjan na podlagi narodnosti in politike, dejansko tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabim ekonomskim položajem ter željo po boljšem življenju, saj je glede političnega preganjanja pojasnil, da ni rekel, da je bil preganjan, ampak, da bi ga preganjali, če bi se ukvarjal s politiko, narodnostno zatiranje pa je povezal s finančnim statusom, ko trdi, da je revščina tista, zaradi katere so ga učitelji čudno gledali in se do njega grdo obnašali, saj v šoli recimo nikoli ni imel novih oblek ali čevljev. Tudi sošolci so se ga izogibali. Ko je želel narediti potni list ali osebno izkaznico, je moral čakati dva meseca, da je dokumente prejel. Tudi bolnišnico je imel možnost obiskati samo dvakrat, ker ni imel denarja. Ko si je zlomil nogo in ker zaradi tega do bolnišnice ni mogel, je odšel k lokalnemu zdravilcu, ki ga je pozdravil zastonj. Sicer so (narodnostno gledano) preganjani Sahravi, ki prebivajo na južnem delu Maroka v puščavi, sam pa se je izrekel za Arabca. Glede na tožnikove navedbe je njegova izvorna država Maroko, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Poleg tega tožnikove navedbe ne vsebujejo nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1, saj navedbe, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, glede na to, da v Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Z izjemo enega incidenta (enkrat se je zapletel v fizični obračun z bogatejšim moškim, pri čemer je že ob podaji prošnje sam izpostavil, da v Maroku nikoli ni bil žrtev fizičnega ali psihičnega nasilja, ravno tako nikoli ni prejemal groženj), ki nikakor ne dosega pragu resne škode in ga pristojni organ ne more šteti niti kot preganjanje, ni izkazal, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tudi sam je priznal, da v Maroku nikoli ni bil ogrožen ter da države sploh ne bi nikoli zapustil, če ti tam bil vzpostavljen boljši izobraževalni in zdravstveni sistem ter če bi lahko našel dobro službo. Na podlagi navedenega je presodila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do ene in druge oblike mednarodne zaščite, hkrati pa prihaja iz varne izvorne države v smislu 61. člena ZMZ-1. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je svoj strah pred preganjanem utemeljeval na hudi revščini, zaradi katere je bil v izvorni državi diskriminiran. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) namreč izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP)1. Posledice, ki so v nasprotju z navedeno določbo EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ni imel dostopa do osnovnih storitev, saj ni mogel v bolnišnico niti takrat, ko si je zlomil nogo, ker bi moral plačati in ni imel dovolj denarja. Mesečno je zaslužil med 140 in 200 evri, moral pa je pomagati tudi družini, delati pa je začel v 8. razredu. Živel je v vasi v puščavi. Ker je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno - ni preverjala, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Tudi ni pravilno upoštevala tožnikovih navedb glede političnega udejstvovanja. Na osebnem razgovoru je sicer navedel, da bi bil preganjan, če bi se ukvarjal s politiko, zaradi česar je tožena stranka sklepala, da ni bil preganjan, vendar pa dodaja, da v izvorni državi svojih političnih prepričanj ni izražal prav zaradi strahu pred preganjanjem, kar ni bilo v celoti raziskano glede okoliščin, ki jih primeroma navaja (npr. kakšna so bila politična stališča tožnika, kakšne so posledice političnega udejstvovanja in ali bi bil zaradi svojega družbenega položaja v primeru političnega udejstvovanja s strani oblasti bistveno slabše obravnavan). Navedel je tudi razloge, zakaj meni, da država zanj ni varna, saj namreč Maroko z diskriminacijo revnim državljanom ne omogoča zagotavljanja osnovnih zdravstvenih potreb, tudi v primeru življenjsko ogrožujočih poškodb, kar predstavlja kršitev 3. člena EKČP. Zato meni, da ne bi smel biti uporabljen koncept varne izvorne države. Toženi stranki očita, da ocene, da Maroko za tožnika predstavlja varno izvorno državo, ni oprla na informacije o izvorni državi, zato meni, da je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da se po ugoditvi tožbe izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da ni nujno, da je vsako potencialno diskriminatorno ravnanje tudi preganjanje. To lahko postane samo v določenih okoliščinah, in sicer ko imajo diskriminacijski ukrepi za osebo izrazito škodljive posledice. Tožniku pa ni bila onemogočena pravica do šolanja, do zaposlitve oziroma dostopanja do javnih dobrin in ustanov. Tožnik je sam zanikal, da bi bil preganjan na podlagi političnega prepričanja. Njegovo predvidevanje, da bi bil preganjan, če bi se s tem ukvarjal, pa nima realne osnove, saj tega ne more vedeti, če se s tem ni ukvarjal, ob podaji prošnje pa je tudi posebej navedel, da s političnim preganjanjem meni pridobitev osebnih dokumentov in ne političnega udejstvovanja in izražanja. Da v izvorni državi ni izražal političnega prepričanja zaradi strahu, je tožbena novota, poleg tega pa je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki bi mu lahko že prej v tej smeri postavljal vprašanja, pa jih ni. Meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna ter predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) oziroma če prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka, pač pa se sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe.

8. Sodišče ugotavlja, da tožniku očitno ne grozi preganjanje ali resna škoda. Tožena stranka je po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. in 27. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1. 9. Tožnik je v postopku poleg ekonomskih razlogov navedel sicer, da je narodnostno in politično preganjan. V nadaljevanju je pojasnil, da dejansko ni rekel, da bi bil politično preganjan, bi ga pa preganjali, če bi se ukvarjal s politiko. Sodišče ugotavlja, da navedena trditev nikakor ne predstavlja preganjanja po 26. in 27. členu ZMZ-1, saj se tožnik v Maroku očitno sploh ni ukvarjal s politiko. Tožnik niti ni navedel, kakšna politična prepričanja je želel izražati, zakaj meni, da bi ga bilo strah izražanja in zakaj naj bi ga zaradi njegovih političnih prepričanj preganjali. Trditveno breme v zvezi z razlogi za preganjanje pa je bilo na strani tožnika. Poleg tega je ob podaji prošnje tudi izrecno navedel, da ni bil nikoli konkretno fizično ogrožen v Maroku, niti ni prejemal nobenih groženj, Maroko pa je zapustil zato, da dobi priložnost, da si zgradi življenje in je dejansko človek, na osebnem razgovoru pa je tudi pojasnil, da če bi Maroko imel dober izobraževalni sistem, dober zdravstveni sistem in če bi po končani višji šoli lahko dobil službo, bi v Maroku tudi ostal. Iz vsega navedenega ne izhaja, da bi bil tožnik v Maroku preganjan v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 oziroma da bi mu v Maroku grozila resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1. 10. Tožnik je sicer v tožbi zatrjeval, da v izvorni državi svojih političnih prepričanj ni izražal prav zaradi strahu pred preganjanjem, češ da tega predhodno ni zatrdil, pač pa je navajal zgolj to, da ni rekel, da je bil politično preganjan, ampak bi pa bil, če bi se politično udejstvoval, hkrati pa ni podal razlogov, zakaj tega do konca postopka pred toženo stranko ne bi mogel navesti, četudi je v postopku imel pooblaščenca, ki mu je lahko postavljal vprašanja (drugače iz upravnega spisa ne izhaja). Sodišče po povedanem ugotavlja, da navedeno zgolj hipotetično in špekulativno dejstvo predstavlja nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, zato ga sodišče ni presojalo.

11. Tožnik je uveljavljal v postopku tudi narodnostno preganjanje, vendar je pojasnil, da je s tem dejansko menil na revščino, zaradi starih oblek so ga grdo gledali učitelji, sošolci so se ga izogibali, prav tako je zaradi revščine čakal na dokumente dalj časa, češ da bi jih hitreje dobil, če bi plačal podkupnino, bolnišnico je imel možnost obiskati samo dvakrat, ker ni imel denarja, sicer pa mu je zlomljeno nogo zastonj pozdravil zdravilec. Dodal je še, da je sam narodnostno Arabec, v državi pa so dejansko preganjani ljudstvo Sahravi, ki prebivajo na južnem delu Maroka v puščavi. Tudi iz vsega navedenega ne izhaja, da bi bil tožnik v Maroku preganjan v skladu s 26. in 27. členom ZMZ-1 oziroma da bi mu v Maroku grozila resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1. 12. V postopku je tožnik navedel sicer tudi pretep z bogatim moškim zaradi dekleta, ki pa ga sodišče, glede na to, da je šlo za enkratni dogodek, pri čemer je tožnik tudi izrecno zatrdil, da ni bil nikoli konkretno fizično ogrožen v Maroku niti ni prejemal nobenih groženj ter da bi Maroka ne zapustil, če bi imel urejen šolski in zdravstveni sistem ter službo, šteje, da tudi s tem dogodkom tožnik ni bil preganjan v skladu s 26. in 27. členom ZMZ-1 niti mu v zvezi z njim ne grozi resna škoda v Maroku v skladu z 28. členom ZMZ-1. 13. Sodišče se tako v celoti strinja torej s toženkino oceno, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1. Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik preganjan iz katerega koli izmed razlogov iz 26. in 27. člena ZMZ-1. Tožnik v preteklosti ni bil žrtev preganjanja, kot preganjanje opredeljuje azilna zakonodaja, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč ni niti navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, niti ni navajal kakršnih koli drugih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost tveganja resne škode iz prve ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 14. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj – kot že navedeno - tožnik ni navajal razlogov, zaradi katerih Maroko, ki je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi.

15. Prav tako ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da Maroko tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Ravnanja, ki jih je tožnik le pavšalno zatrjeval tekom postopka mednarodne zaščite (slaba ekonomska situacija, slab šolski in zdravstveni sistem, korupcija), ne dosegajo minimalne ravni resnosti kršitve človekovega dostojanstva po 3. členu EKČP in jih je tožena stranka pravilno zavrnila. Tožnik je toženi stranki očital, da naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, "ko posameznik nima bivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb". Tožnik sicer ne navaja, da v Maroku ne bi imel bivališča, glede pomanjkanja sredstev pa sodišče ugotavlja, da je sam izjavil, da je za pot do Slovenije uspel prihraniti 1.500 EUR (še 1.500 EUR pa je dobil od svoje družine), zato ugotavlja, da bi očitno tožnik glede na navedeno imel tudi v Maroku sredstva za zagotavljanje osnovnih potreb. Tudi sam je sicer izjavil, da mu mesečno plačilo za delo (prejemal je od 140 do 200 EUR na mesec) ni zadoščalo, saj je prispeval za preživljanje svoje osnovne družine. Denar pa je prihranil potem, ko za osnovno družino iz plače ni več prispeval denarja. Sodišče zato tožniku ne sledi, da v Maroku ni imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb.

16. Tožnik se v zvezi z revščino in nezagotavljanjem varstva pravic po 3. členu EKČP v Maroku sklicuje tudi na sodno prakso ESČP. Vendar pa gre v zadevah Larioshima in Budina namreč za drugačen primer, v katerem sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je pojasnilo, da se za ponižujoče ravnanje šteje povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja, kot tako pa se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Nasprotno stališče ne izhaja niti iz sodb ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. V navedenih zadevah je namreč šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema (zadeva M. S. S.) oziroma množičen izgon iz Italije v Libijo zaradi neupoštevanja razlik med ekonomskimi migranti in prosilci za mednarodno zaščito (zadeva Hirsi Jamaa).2 Zato tudi sklicevanje na navedeno sodno prakso ESČP ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.

17. Tožnik je toženi stranki očital, da ni pridobila poročil o izvorni državi in zato ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja. Glede na to, da tožnik v postopku ni navedel pravno relevantnih dejstev v zvezi s preganjanjem ali resno škodo v Maroku, tožena stranka tudi ni bila dolžna pridobiti poročil o izvorni državi, saj je Maroko skladno z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, tožnik pa ni navedel okoliščin, zakaj zanj ta država ne bi bila varna.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)3. 1 Sklicuje se na sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23.4.2002, Budina proti Rusiji z dne 18.6.2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21.1.2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23.2.2012. 2 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 124/2020 z dne 5. 2. 2020, odst. 25-26. 3 Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.