Jedro

Tožena stranka je tožniku podala odpoved na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je vedela, da bo tožnik odsoten z dela (zastopnik tožene stranke je bil obveščen o nameravanem koriščenju dopusta), zato izredna odpoved, podana na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 3. 7. 2013, nezakonita (I. točka) ter da je tožniku pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje z dnem 26. 6. 2013 nezakonito prenehalo (II. točka). Posledično navedenemu je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 26. 6. 2013 do 25. 3. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, skupaj z vsemi pripadajočimi pravicami od 26. 6. 2013 do 25. 3. 2014 in mu za ta čas izplačati neizplačane in zapadle neto plače v višini 770,00 EUR mesečno, na te zneske obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka). V presežku je zavrnilo reintegracijski zahtevek (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo namesto vrnitve nazaj na delo v znesku 3.300,00 EUR in sicer v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (V. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 667,95 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (VI. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (izpodbijani del) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je v 7. točki izpodbijane sodbe obrazložilo svojo odločitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita iz razloga, ker je zakoniti zastopnik izpovedal, da je vedel za tožnikovo željo glede koriščenja letnega dopusta, ter da mu je tožnik 25. 6. 2013 položil na tipkovnico njegovega računalnika listek, na katerem je navedel datum svojega dopusta, s čemer naj bi tožnik izpolnil svojo obveznost, da je delodajalca obvestil o razlogih za svojo odsotnost, ter je tožena stranka vedela, da bo tožnik odsoten, zato izredna odpoved na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ni zakonita. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo kot tudi v pripravljalnih vlogah in navedbah na naroku navajala, da tožnik ni imel soglasja s strani tožene stranke, da v obdobju od 26. 6. 2013 do 3. 7. 2013 koristi letni dopust. Tožena stranka tožniku izrecno ni dovolila koriščenja dopusta pred 1. 7. 2013 zaradi nedokončanih delovnih nalog oziroma da bo dopust lahko nastopil tožnik šele po končanju delovnih opravil. Pri toženi stranki se od maja 2010 dalje uporabljajo pisne dovolilnice za koriščenje letnega dopusta, o tem so bili seznanjeni vsi delavci in tudi tožnik. Tožnik je dobro vedel, da mora, tako kot drugi zaposleni, pridobiti pisno dovolilnico. Take pisne dovolilnice pa tožnik za koriščenje dopusta na strani tožene stranke za obdobje od 26. 6. 2013 do 3. 7. 2013 ni imel, saj mu je zakoniti zastopnik tožene stranke izrecno prepovedal koriščenje letnega dopusta v tem obdobju. Tožnik tudi ni izrecno obvestil tožene stranke, da bo dne 26. 6. 2013 koristil letni dopust. Listek, ki je bil slikan in se nahaja v spisu, je dal na tipkovnico zakonitega zastopnika tožene stranke in ga tudi fotografiral. Zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. je v svoji izpovedi med zaslišanjem izpovedal, da sta se s tožnikom že predhodno pogovarjala, da tožnik 26. 6. 2013 ne more koristiti dopusta zaradi delovnega procesa. Tožnika dne 26. 6. 2013 ni bilo na delovno mesto, zato je računovodkinja tožene stranke o tem obvestila zakonitega zastopnika. Tožnik dne 25. 6. 2013 na tipkovnici ni pustil nobenega listka z obvestilom, da bo dne 26. 6. 2013 koristil letni dopust, zakoniti zastopnik pa med zaslišanjem ni dobro razumel vprašanj sodišča, ko ga je le-to spraševalo, kdaj je tožnik položil na njegovo tipkovnico listek o dopustu, saj je menil, da ga sodišče sprašuje glede časa, ko so vsi zaposleni izrazili svoje želje glede planiranja dopusta. Glede na navedeno je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ter naredilo napačen zaključek. V skladu s 1. odstavkom 36. člena ZDR-1 mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Pri obstoju razloga po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 je odločilno le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, njegova odsotnost pa traja najmanj 5 dni zaporedoma. Tožnikova odsotnost z dela je bila neupravičena. Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 42/2011 v podobnem primeru ni ugotovilo nezakonitega ravnanja delodajalca, saj je prisotnost na delu del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela. Tožnik bi moral ravnati z zadostno skrbnostjo. Obvestilo iz aprila 2014 ni mogoče šteti kot obvestilo, ki ustreza 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR, saj je časovno oddaljeno, ob tem pa ne vsebuje opravičljivega razloga za odsotnost. Tožena stranka je prepričana, da so obstajali pogoji za izredno odpoved po 1. odstavku 110. člena ZDR, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je bil seznanjen s tem, da dopusta nima odobrenega, kar pa pomeni, da je bil z dela odsoten, ne da bi zato obstajal opravičljiv razlog. Tožena stranka se sklicuje na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tožena stranka uveljavlja tudi bistvene kršitve iz razloga, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in sicer ni zaslišalo B.B. in C.C., ki bi lahko izpovedala glede uporabe pisnih dovolilnic za koriščenje dopusta, ter da so bili s tem seznanjeni vsi delavci na sestanku že dne 30. 4. 2010, ter da so pisne dovolilnice v podjetju postale ustaljena praksa. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ugodilo tožbenemu zahtevku, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 nezakonita in posledično tožniku priznalo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločanja sodišča prve stopnje 25. 3. 2014, pri tem pa je reintegracijski zahtevek zavrnilo in tožniku priznalo denarno povračilo v višini 3.300,00 EUR. Tožena stranka je tožniku podala odpoved na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 3. 7. 2013, ker le-ta ni prišel na delo od 26. 6. 2013 do 3. 7. 2013, pri čemer tožniku tudi ni bil omogočen zagovor in ni bil pisno seznanjen s kršitvami.

Pritožba navaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke Anton Grlica v svoji izpovedbi med zaslišanjem vprašanje sodišča napačno razumel in izpovedal, da sta se s tožnikom že predhodno pogovarjala o dopustu. Navedena navedba ne drži, saj iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik toženi stranki zgodaj spomladi na njegovo pisalno mizo odložil listek, na katerem je napisal predviden datum, ko bi želel koristiti letni dopust. Tožnik je tudi na listek, ki je bil obešen na steni zapisal datume, ko bi želel koristiti letni dopust, pri čemer ga je delodajalec pri zapisovanju videl in mu povedal, da dopusta v tem času ne bo mogel koristiti, saj se pripravlja sprememba davčne zakonodaje. Tako sta se tožnik in tožena stranka dogovorila, da bo delavec lahko nastopil dopust le v primeru, da bodo delovne naloge dokončane. Delavec pa je vseeno izostal z dela. Glede na to, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve določb 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot to izrecno izhaja iz drugega odstavka obrazložitve izredne odpovedi z dne 3. 7. 2013, je sodišče pravilno presojalo ta razlog - če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta tožnik in zastopnik tožene stranke bistveno enako izpovedala, da je bil zastopnik tožene stranke obveščen o nameravanem koriščenju dopusta. Tako je za rešitev sporne zadeve povsem brezpredmetno obširno pritožbeno sklicevanje na to, da tožnik ni imel dovoljenja delodajalca za koriščenje dopusta, pa je dopust vseeno koristil. Tožena stranka je vedela, da bo tožnik odsoten z dela, zato izredna odpoved podana na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni zakonita. Tako je nerelevantno sklicevanje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, saj je šlo v navedenih primerih za druge razloge iz 111. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR). Odobritev dopusta oziroma odobritev odsotnosti ne pomeni, da bi moral biti dopust oziroma odsotnost upravičena, kot to zmotno meni tožena stranka. Navedeno je lahko pomembno le pri datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 42/2011, ki naj bi bila primerljiva s predmetno zadevo, izhaja, da je sodišče presojalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja iz druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, torej - če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Torej ne gre za primerljivi zadevi, pri čemer sodišče ne more samo kvalificirati kršitev, pač pa lahko presoja zakonitost le tistih kršitev, ki jih je navedel delodajalec.

Glede na to, da je tožnik na obravnavi tudi povedal, da sta imela z delodajalcem probleme, ker ga je le-ta šikaniral, je postavil tožbeni zahtevek po določilih 118. člena ZDR-1 in postavil zahtevek za denarno nadomestilo v višini 12 bruto plač. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče tožniku priznalo ustrezno denarno povračilo upoštevaje delavčevo zaposlitev, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje pravice, ki jih je tožnik uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja, glede na tožnikovo starost 55 let in poklic orodjar ter glede na to, da je bilo tožniku priznano delovno razmerje za 9 mesecev, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo tri povprečne mesečne plače, kar znaša 3.300,00 EUR.

Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in sicer ni zaslišalo B.B. in C.C., ki bi lahko izpovedala glede uporabe pisnih dovolilnic za koriščenje dopusta, da so bili s tem seznanjeni vsi delavci na sestanku že dne 30. 4. 2010, ter da so pisne dovolilnice v podjetju postale ustaljena praksa. Iz obrazložitve pod točko 4. izhaja, da je sodišče zavrnilo zaslišanje prič med ostalimi tudi B.B. in C.C., ker njihove izpovedbe o načinu koriščenja in odobritve dopusta glede na pravno podlago podane odpovedi (4. alinea 1. odstavka 110. člena ZDR-1) ne bi v ničemer mogle prispevati k drugačni rešitvi spora v korist tožene stranka). Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče strinja, pri čemer je svoje stališče glede pravnega naziranja podane izredne odpovedi že predhodno obrazložilo. Tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem delu), za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec nosi svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (5. odstavek 41. člena ZDSS-1). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.