Jedro

Neobstajanje dokazil o času vročitve izpodbijanega akta tožniku in o času vložitve tožbe ne more iti v škodo tožnikove ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave Republike Slovenije), v tem primeru do tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se postopek v zadevi sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije ustavi. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je tožnik, ki je dne 13.11.1991 pri Občinskem sekretariatu za notranje zadeve občine s pisno vlogo zaprosil za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, kasneje pri istem upravnem organu podal izjavo, s katero je svojo prošnjo za pridobitev državljanstva umaknil. To izjavo je navedeni organ poslal toženi stranki z dopisom z dne 25.2.1991. S tem je bil podan razlog za ustavitev postopka, ki je določen v 2. odstavku 131. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik je dne 28.9.1992 vložil pri toženi stranki prošnjo za ponovno obravnavo zahtevka za pridobitev državljanstva. Tožena stranka naj bi vlogo odstopila Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije kot tožbo v upravnem sporu, hkrati s svojimi upravnimi spisi, z dopisom z dne 6.10.1992 (sporočilo tožene stranke z dne 11.5.1994). Izročitev navedene vloge in upravnih spisov sodišču ni bila izkazana, o čemer je sodišče obvestilo tožnika z dopisom z dne 15.12.1993. Tožnik je v zvezi z navedenim obvestilom vložil pri sodišču dne 14.1.1994 dopolnitev tožbe, v kateri se sklicuje na vlogo, poslano dne 28.9.1992 toženi stranki, kot laično tožbo, katere fotokopijo je priložil dopolnitvi tožbe. Tožba je bila dne 25.4.1994 vročena toženi stranki zaradi odgovora na tožbo in pošiljatve upravnih spisov (33. člen ZUS). Tožena stranka je z dopisom z dne 11.5.1994 odgovorila, da je upravne spise že poslala z dopisom z dne 6.10.1992, glede tožbe pa izjavila, da je bila vložena prepozno. Sodišče je po ugotovitvi, da se upravni spisi, ki se nanašajo na sporno zadevo, ne nahajajo pri njem, z dopisom z dne 16.4.1996 toženo stranko pozvalo, naj upravne spise pošlje v roku 30 dni ali pa mu pošlje izkaz o tem, da so bili upravni spisi izročeni sodišču. Tožena stranka je z dopisom z dne 8.5.1996 na ta poziv poslala sodišču fotokopijo izpodbijanega sklepa, fotokopijo seznama upravnih spisov in njenega dopisa z dne 11.5.1994 ter fotokopijo tožnikove vloge z dne 24.9.1992, in izjavila, da z ostalimi listinami ne razpolaga.

Glede na navedeno je sodišče štelo, da so podani pogoji za odločanje o stvari na podlagi nepopolnih spisov (3. odstavek 33. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Ker v razpoložljivih upravnih spisih ni izkazano, kdaj je bil izpodbijani sklep vročen tožeči stranki ter kdaj naj bi bila tožnikova vloga, datirana z dne 24.9.1992, s strani tožene stranke izročena sodišču, sodišče ni moglo sprejeti ugovora tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, saj meni, da neobstajanje dokazil o času vročitve izpodbijanega akta in o času vložitve tožbe ne more iti v škodo tožnikove ustavne pravice do pravnega sredstva (23. člen ustave Republike Slovenije), v tem primeru do tožbe v upravnem sporu. Zato je tožbo obravnavalo meritorno.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 13.11.1991 vložil pri Občinskem sekretariatu za notranje zadeve prošnjo za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Dne 28.11.1991 se mu je rodila hčerka, ki jo je želel vpisati v svoj tedaj še jugoslovanski potni list, saj njegova prošnja za slovensko državljanstvo še ni bila rešena. Na občinskem sekretariatu za notranje zadeve pa mu hčerke kljub njegovim večkratnim prošnjam v potni list niso hoteli vpisati. Končno so mu dejali, da mu hčerko lahko vpišejo, vendar mora tožnik istočasno umakniti svojo prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. Ker je želel, da bi hčerko lahko odpeljal s seboj na obisk na Švedsko, kjer ima tožnik zaradi dolgoletnega prebivanja in šolanja tesne stike, in ker se ni zavedal posledic umika vloge, je prošnjo v zmoti in lahkomiselnosti umaknil. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep tožene stranke "ničen", saj je bil njegov umik prošnje za sprejem v državljanstvo pogojen s tem, da so ga občinski uslužbenci spravili v zmoto in da ga niso korektno seznanili s posledicami njegovega ravnanja. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Podrejeno pa meni, da so podani pogoji za obnovo postopka po 6. točki 52. člena zakona o upravnih sporih in predlaga, naj sodišče dovoli obnovo postopka.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik svojo prošnjo za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije med upravnim postopkom umaknil. Ob tej odločilni dejanski okoliščini je tožena stranka po presoji sodišča ravnala prav, ko je z izpodbijanim sklepom postopek v zadevi tožnikovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije ustavila. Drugi odstavek 131. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) namreč določa, da če je bil postopek uveden na zahtevo stranke, pa stranka umakne svoj zahtevek, izda organ, ki vodi postopek, sklep, da se postopek ustavi. V zadevah pridobitve državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) je bil upravni postopek lahko uveden izključno le na zahtevo stranke, saj je pravočasno vložena vloga za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona celo materialni pogoj za pridobitev državljanstva po tej zakonski določbi. Umik vloge za pridobitev državljanstva v teh primerih pomeni hkrati tudi umik zahtevka. Pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi postopka so bili torej ob navedeni odločilni dejanski okoliščini tudi po presoji sodišča v celoti podani.

Tožnik sicer zatrjuje, da je vlogo za pridobitev državljanstva umaknil v zmoti, v katero so ga spravili delavci občinskega upravnega organa. Sodišče meni, da je motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek, praviloma pravno nepomemben. Umik zahtevka bi bil pravno upošteven samo v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, na primer kršitev načela pomoči neuki stranki (14. člen ZUP). Takšno kršitev tožnik v tožbi sicer smiselno zatrjuje, vendar za svojo trditev niti v tožbi niti v dopolnitvi tožbe, ki jo je podal po odvetniku, ni ponudil nikakršnega dokaza. Nedokazano zatrjevanje kršitve pravil postopka pa samo po sebi še ne more biti razlog oziroma podlaga za odpravo izpodbijanega upravnega akta.

Po povedanem je tožba torej neutemeljena in sodišče jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo vključno s podrejenim "zahtevkom" za obnovo postopka po 6. točki 52. člena ZUS, za katerega niti v tožbenih razlogih niti v stanju sodnega postopka ni bilo nikakršne podlage.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.