Jedro

Sprememba 157. člena SZ je s tem, ko je razširila primere, kdaj mora občina priskrbeti uporabniku hišniškega stanovanja drugo primerno stanovanje, tudi na primere, ko je do prenehanja hišniškega dela prišlo iz nekrivdnih razlogov, zgolj vzpostavila prej veljavno stanje pravnega položaja hišnika po predhodno veljavnih zakonih in onemogočila, da bi se položaj omenjenih oseb poslabšal.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje št. 1 v pritličju stanovanjske hiše N. s koristno površino 53,15 m2 in to stanovanje izpraznjeno stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je prvotni toženec sicer zasedal hišniško stanovanje, vendar pa sam ni povzročil razlogov za prenehanje opravljanja hišniških del, zato se ni dolžan nepogojno izseliti iz stanovanja. Tožeča stranka bi morala zahtevek oblikovati tako, da bi toženčevo izpraznitveno dolžnost vezala na dolžnost občine, da toženi stranki priskrbi najem primernega stanovanja.

S sklepom je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 2.193,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo zoper sodbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Tožniki se strinjajo z odločitvijo sodišča, da ima stanovanje, katerega izpraznitev zahtevajo tožniki, status hišniškega stanovanja, ki je solastnina solastnikov večstanovanjske stavbe N.. Sodišče pa je napačno uporabilo določilo 2. odstavka 157. člena Stanovanjskega zakona. Za predmetni postopek je namreč pomembna veljavnost SZ na dan vložitve tožbe 24. 3. 1993, sodišče pa je uporabilo določilo, veljavno od 7. 5. 1994 dalje. Na dan vložitve tožbe je bila obveznost hišniku priskrbeti najem drugega primernega stanovanja zgolj ob pogoju, kadar se mora iz stanovanja izseliti zaradi upokojitve, ne pa tudi iz drugega razloga. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče uporabiti določila zakona, ki je začel veljati po vložitvi tožbe, saj bi to pomenilo kršitev 155. člena Ustave RS, ki določa prepoved povratne veljave pravnih aktov. Sodišče je ugotovilo bistvena dejstva in sicer, da je stanovanje hišniško, da toženec hišniških del ne opravlja in da s tožečo stranko ni dosegel drugačnega sporazuma, zato bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Sodišče tudi ni raziskalo, na katero časovno obdobje se nanaša sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 204/2000. V času izdaje sodbe določbe 22. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona ne veljajo že več kot 7 let, saj je z uveljavitvijo SZ-1 prenehal veljati Stanovanjski zakon in Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona. V obstoječem Stanovanjskem zakonu pa določbe, po katerih bi toženec zaradi razlogov, ki niso nastali po njegovi krivdi, bil upravičen do najema drugega primernega stanovanja, tožeče stranke pa bi lahko oblikovale pogojni tožbeni zahtevek, enostavno ni. Sodišče ni sledilo napotku višjega sodišča, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka v 157. členu Stanovanjskega zakona. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča v zvezi s ponudbo najemne pogodbe tožencem oziroma njihovemu upravnemu predniku in je obrazložitev sodbe v tem delu v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se v sodbi sklicuje, da tožeča stranka ni izkazala, da je toženi ponudila sklenitev najemne pogodbe in da tožniki niso predložili nobene listine, iz katere bi to izhajalo. Tožniki so že k tožbi priložili pogodbo o oddaji hišniškega stanovanja ter obrazložili, da do dogovora ni prišlo. Kam je izginila pogodba o oddaji hišniškega stanovanja, lahko tožeča stranka le ugiba, vendar pa bi jo sodišče gotovo pozvalo, da se izjasni o dokaznem predlogu, če pogodba ne bi bila predložena. Tožeča stranka zato ponovno vlaga pogodbo o oddaji hišniškega stanovanja, ki je bila ponujena toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku za določen čas do 30. 9. 1992 dalje. Tudi sicer iz listin v spisu izhaja, da je tožeča stranka večkrat poudarila, da toženec ni želel s tožniki skleniti najemne pogodbe, čemur tožena stranka ni ugovarjala. Tožniki so opozorili, da je toženec dolžan skleniti najemno pogodbo, ker pa tega ni pripravljen, je dolžan stanovanje izprazniti. Nerazumljivo je, zakaj se zdi sodišču izpovedba F. Č. nekonsistentna in neprepričljiva, saj gre za starejšega gospoda. F. Č. je jasno izpovedal, da je bila sklenitev najemne pogodbe M.J. ponujena leta 1991 ali 1992. Tudi tožena stranka je izpovedala, da je bil njej oziroma njenemu možu s strani tožnikov ponujena najemna pogodba za predmetno stanovanje za dobo enega leta, česar pa nista želela sprejeti. Nobena zakonodaja ni tožnikov zavezovala k sklenitvi najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino.

V pritožbi zoper sklep tožniki opozarjajo, da je upravičenost do prejema pravdnih stroškov postopka vezana na uspeh v pravdi, ta pa je znan šele po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Ker se je tožeča stranka zoper meritorno odločbo pritožila in slednja še ni pravnomočna, še ne more postati zavezana k povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe. Posebej je izrazila nestrinjanje s stališčem sodišča, da gre za hišniško stanovanje ter zatrdila, da je na stanovanju pridobila stanovanjsko pravico. Prerekala je tudi navedbe, da je tožeča stranka toženi predlagala sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje. Tako pogodbo je tožeča stranka ponudila šele tekom tega postopka za dobo pet let in za profitno najemnino, vendar pa tožena stranka na to ni pristala, ker ocenjuje, da je upravičena do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

Pritožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi tožniki zahtevajo izpraznitev stanovanja, ki ga zasedajo dediči pokojnega M. J. in se nahaja v stanovanjski zgradbi N.. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in priloženih listin izhaja, da je bil pokojni M. J. hišnik v omenjeni stanovanjski zgradbi od 1. 5. 1976 dalje ter mu je bilo z odločbo z dne 21. 1. 1977 dodeljeno hišniško stanovanje, ki je predmet tega postopka. Dne 21. 8. 1979 je M.J. kot hišniku prenehalo delovno razmerje zaradi sprememb zakonodaje (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini), ker hišni sveti niso imeli več pravice biti delodajalci. Hišni svet je sprožil postopek pred sodiščem združenega dela zaradi odpovedi stanovanja, ki se je končal s poravnavo z dne 18. 2. 1980, po kateri se je M. J. zavezal izročiti stanovanje v enem letu oziroma po tistem, ko mu bodisi delodajalec, bodisi Samoupravna stanovanjska skupnost Občine Ljubljana Šiška oziroma delodajalec njegove žene priskrbi primerno stanovanje. Pol leta po sklenitvi poravnave (12. 8. 1980) je M. J. podpisal stanovanjsko pogodbo, po kateri je v uporabo pridobil isto stanovanje od Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine Ljubljana - Šiška. Iz pogodbe ne izhaja, da gre za hišniško stanovanje, pogodba je sklenjena za nedoločen čas, pravni prednik tožencev pa je v njej omenjen kot imetnik stanovanjske pravice, kar je bilo mogoče tudi na hišniških stanovanjih po določilu takrat veljavnega 16. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR/74). Glede na takšen dejanski substrat je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo tako glede zaključkov o statusu stanovanja, katerega izpraznitev tožniki zahtevajo, kot tudi glede same odločitve o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala drugačnega statusa stanovanja, kot izhaja iz odločbe o dodelitvi stanovanja, kjer je slednje opredeljeno kot hišniško stanovanje. Tudi kupna pogodba z A. S., sklenjena dne 20. 6. 1964, na katero se tožena stranka sklicuje v odgovoru na pritožbo, drugačnega statusa stanovanja ne izkazuje, saj je bila sklenjena pred izdajo odločbe o dodelitvi stanovanja kot hišniškega stanovanja. Statusa stanovanja tudi ne more spremeniti sklenitev nove najemne pogodbe za stanovanje z bivšim hišnikom, ne da bi bila izdana odločba, iz katere bi izhajal drugačen status stanovanja in razlog dodelitve, na kar kaže tudi neuspešnost M. J. v pravdah glede odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Ker pa je predmet te pravde zgolj zahtevek na izpraznitev stanovanja, pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja na obširne navedbe tožencev iz odgovora na pritožbo o možnosti, da je njihov pravni prednik na stanovanju pridobil stanovanjsko pravico, ki bi mu omogočala odkup tega oziroma drugega primernega stanovanja.

Že po ZSR/74 je bilo mogoče uporabnike stanovanja izseliti iz stanovanja iz razlogov, ki niso nastali po njihovi krivdi, le z zagotovitvijo drugega primernega stanovanja (6. člen ZSR). Enaka ureditev je veljala tudi po določilu 2. odstavka 63. člena ZSR/82, pa tudi po Stanovanjskem zakonu (SZ/91) v noveliranem 157. členu. Tega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, saj novi SZ-1, veljaven v času izdaje sodbe, v prehodnih določbah in sicer 193. členu določa, da se spori, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo po dotedanjih predpisih. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 24. 3. 1993, kar narekuje uporabo Stanovanjskega zakona, veljavnega pred uveljavitvijo SZ-1. Pri tem pa ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi sodišče moralo uporabiti določilo 157. člena SZ v obliki, kot je veljala pred 7. 5. 1994, saj prehodne določbe ne vežejo uporabe zakona na obliko, kot je bila veljavna na dan vložitve tožbe. Stranke postopka morajo na morebitne spremembe zakona računati in se jim tudi ustrezno prilagajati. Sprememba 157. člena SZ je s tem, ko je razširila primere, kdaj mora občina priskrbeti uporabniku hišniškega stanovanja drugo primerno stanovanje, tudi na primere, ko je do prenehanja hišniškega dela prišlo iz nekrivdnih razlogov, zgolj vzpostavila prej veljavno stanje pravnega položaja hišnika po predhodno veljavnih zakonih in onemogočila, da bi se položaj omenjenih oseb poslabšal. Njihov položaj je tudi še vedno varovan v določilu 175.a člena SZ-1, ki ureja pravice uporabnikov bivših hišniških stanovanj. Sodišče prve stopnje pa se je pravilno oprlo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 204/2000 (podobno tudi sodba II Ips 603/1993), ki se je nanašala na tožbo za izpraznitev stanovanja, vloženo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani V P 670/1993 z dne 24. 9. 1993. Tudi v omenjenem primeru je torej šlo za tožbo, vloženo pred novelo SZ/94, torej za časovno in vsebinsko primerljivo sodno prakso, zato so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Nepogojne izselitve tožencev iz stanovanja N. tožniki ne morejo zahtevati, saj je položaj tožencev varovan tako, da jim je potrebno omogočiti najem drugega primernega stanovanja.

Ne drži tudi pritožbena navedba, da bi tožeča stranka k tožbi priložila osnutek najemne pogodbe za oddajo omenjenega hišniškega stanovanja M. J.. K tožbi je bilo priloženo zgolj pooblastilo, popisano v prilogi A1, kar izhaja tako iz dohodnega žiga kot popisa spisa. Sprenevedanja tožnikov, da so bile priloge gotovo priložene, saj bi jih sicer sodišče pozvalo k njihovi predložitvi, iz spisa pa so izginile, pritožbeno sodišče ne bo komentiralo. V pritožbi priložena pogodba je nedvomno predložena prepozno in je sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče tudi nima pomisleka v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče F. Č.. Če pa je tožeča stranka pravnemu predniku tožencev ponudila sklenitev najemne pogodbe za določen čas, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati, saj ne gre za primerljivo stanovanjsko razmerje.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje torej pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje sodba vse potrebne razloge, ki so medsebojno konsistentni, sodišče pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih trditev tožnikov. Glede na navedeno je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

Posledično je sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep o stroških, s katero tožniki zgolj pavšalno izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o odmeri pravdnih stroškov, ne grajajo pa pravilnosti višine te odmere. To je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi ni zagrešilo kršitve postopkovnih določil. Zato je pritožbo zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154., 155. in 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je pritožbeno sodišče odločilo glede stroškov tožene stranke, saj je v odgovoru na pritožbo predvsem izpostavila dosedanje trditve, tudi tiste, ki s pritožbo niso v neposredni zvezi.