Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnica med delovnim časom ne bi mogla izkoristiti pripadajočega odmora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek za obračun zenska 7,77 EUR (I. točka izreka) in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 11. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 161,91 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je morala biti v času odmora ves čas prisotna na mejnem prehodu ter opazovati in nadzirati okolico. Sklicuje se na stališče zavzeto v odločbi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma pa se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki delavcu omogoča regeneracijo. Stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer je tudi Vrhovno sodišče enačilo pojem odmora s počitkom po Direktivi. Trditveno in dokazno breme o zadostnem številu zaposlenih na MP A. je na toženki, ki temu bremenu ni zadostila, zato ne drži, da je tožnica podnevi lahko koristila menjavo. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, zakaj je tožnica ponoči lahko koristila odmor, čeprav sta bila na meji le dva policista. Iz podatkov v spisu izhaja, da odmora ni bilo mogoče koristiti. Ostali mejni prehodi so imeli manj prehodov, vendar je bilo potrebno ves čas opazovati in nadzorovati okolico, kar je onemogočalo odmor. Sodišče ni upoštevalo, da je komandir v letu 2010 dal navodilo, da mora vodja izmene zagotoviti odmor, prav tako pa se je v letu 2018 uredilo zamenjave, kar kaže na to, da brez menjave odmor ni bil mogoč. Iz sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče ugotovilo, da pravica do odmora ni bila kršena, čeprav ni bilo menjave. Tožnica je morala biti ves čas v položaju stalne pozornosti in pripravljena, da takoj odreagira, zato se tudi glede na Direktivo ta čas šteje za delovni čas. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnice in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je v vtoževanem obdobju od junija 2018 do novembra 2018 opravljala delo višje policistke na mejnih prehodih B., C., D., A. in E., kjer je opravljala dela in naloge mejne kontrole. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora, ker naj bi delo opravljala tudi takrat, ko bi morala imeti odmor. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožnici omogočal koriščenje odmora med delovnim časom.

7. Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se ne more enačiti pojma počitka in odmora med delovnim časom, ker se odmor šteje v delovni čas. Takšno stališče je po mnenju tožnice v nasprotju z Direktivo in stališči SEU. Vprašanje (ne)vštevanja odmora ali počitka v delovni čas ni predstavljalo odločilnega razloga sodbe, zato tožnici zaradi izpodbijanega stališča nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen v povezavi s 3.a členom Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) in poštenega sojenja (6. člen EKČP), kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja razloge Vrhovnega sodišča iz sklepa VIII Ips 54/2021. Vrhovno sodišče v citirani zadevi odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu DoR 74/2021, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

8. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-107/2019 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/2019 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnice je moralo sodišče presoditi, ali je glede na zatrjevane okoliščine delovnega procesa, to je naravo in intenzivnost dela, tožnica imela možnost koristiti pravico do odmora in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je čas odmora štel v delovni čas ali z vprašanjem pripravljenosti za delo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ki ureja pravico do odmora, in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je kakšna je narava in intenzivnost dela ter ali ima delavec v času trajanja delovnega časa, v katerem je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, glede na naravo in intenzivnost dela dejansko možnost koriščenja odmora. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje z dne 9. 6. 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnica lahko odmor koristila le, če bi ji vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je od konca leta 2018 toženka zagotovila zamenjavo za čas odmora. Ali je tožnica lahko koristila odmor, je stvar materialno pravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisna od navodil glede izvajanja menjav.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in prič pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo E., manjši, uporabljali so jih predvsem obmejni prebivalci, ki so imeli zaposlitev ali zemljišče na drugi strani meje, zato se podatki o prehodu potnikov večinoma nanašajo na iste osebe, ki so jih policisti že poznali in so lahko opravili mejno kontrolo le enkrat v dnevu, takšna kontrola pa je bila tudi hitrejša. V času turistične sezone in praznikov so te prehode uporabljali tudi drugi, zato so bili nekoliko bolj obremenjeni, vendar je iz statističnih podatkov razvidno, da ni šlo za bistveno višje število prehodov. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da iz statistike izhaja, da potniki niso ves čas prehajali meje, glede na povprečno število prehodov na uro, poleg tega je sledilo izpovedi F. F., da se je zgodilo, da na A. mejo ni prestopilo vozilo tudi po 15 ali 20 minut, pri ostalih prehodih pa tudi dlje časa. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnica med delovnim časom ne bi mogla izkoristiti pripadajočega odmora, pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo kako je ugotovilo, da je narava dela na MP A. in MP E. omogočala odmor, pa je neutemeljen.

11. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bila intenzivnost prehodov meje na MP A. tolikšna, da je bila tožnica nepretrgoma obremenjena z izvajanjem mejne kontrole. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na podatke o prehodu meje na MP A. v februarju 2014, 2017 in 2018, oktobru 2015 ter januarju 2016, glede na to, da je vtoževano obdobje od junija 2018 do novembra 2018. Iz statističnih podatkov, upoštevajoč ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo tudi veliko prehodov obmejnih prebivalcev, ki so večkrat dnevno prehajali mejo, kontrola pa je bila opravljena le enkrat in je potekala hitreje, ni razvidno, da bi morala tožnica ves čas izvajati mejno kontrolo. Sodišče prve stopnje je poleg tega pravilno ugotovilo, da so bili na A. čez dan oziroma od 6:00 do 22:00 ure v izmeni praviloma trije policisti, kar je pomenilo, da je bila mogoča menjava za čas odmora. Toženka je dokazala, da je v času od 6:00 do 22:00 ure zagotovila tri policiste, le izjemoma sta delala le dva policista. Tožnica je trdila, da zahteva plačilo le za čas, ko sta delala dva policista, vendar ni dokazala, da vtožuje odškodnino prav na dneve, ko sta bila v dnevni izmeni izjemoma dva policista. Tožnica je zaslišana povedala, da je bilo večinoma poskrbljeno za zadostno število kadrov, da sta bila dva policista na A. v vtoževanem obdobju približno 20x. Iz tabele opravljenega dela tožnice v zahtevi za odpravo kršitev pravic z dne 12. 9. 2019, ki je bila podlaga za izračun vtoževanega zneska, izhaja, da je tožnica od junija 2018 do novembra 2018 delala na A. vsega skupaj 11x, zaslišana pa je povedala, da se je v vtoževanem obdobju približno 20x zgodilo, da sta bila na A. čez dan le dva policista. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo toženki, da je tožnica v času dnevnih izmen na A. imela možnost koristiti odmor, ker so od 6:00 ure do 22:00 ure delali trije policisti, zato je bila možna menjava.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožnica ponoči na A. lahko koristila odmor, glede na to, da sta bila le dva policista. Sodišče prve stopnje je v 24. točki sodbe pojasnilo, da so tako tožnica kot priče potrdile, da je bila ponoči nižja intenzivnost prehodov, zato je tožnica odmor lahko koristila, čeprav ni imela menjave.

13. Pritožba izpostavlja, da za odločitev o zahtevku ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imela tožnica tudi druge naloge, in sicer je morala opazovati mejni prehod in opravljati obhode, zaradi česar ni mogla prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora z namenom regeneracije. Sodišče prve stopnje je navedene naloge upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica kljub temu imela dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da je le redko prišlo do izrednih situacij, zaznan ni bil niti en nedovoljen prehod meje, prav tako ni bila zabeležena uporaba daljnogledov, uporaba katerih je morala biti zavedena zaradi poročanja EU, kar kaže na neutemeljenost navedb o neprestanem opazovanju okolice. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da že življenjsko gledano ni mogoče, da je tožnica neprestano opazovala okolico. Glede obhodov pa velja izpostaviti, da je tožnica izpovedala, da jih je izvajala bolj poredko, večkrat se je sprehodila le ponoči, kar pomeni, da ji ta naloga ni preprečevala koriščenja odmora. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sklicevanje, da je bilo tožnici onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl.) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območje mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda, neutemeljeno.

14. Pritožba uveljavlja, da tožnica ni imela pravice do odmora, ker se je od nje terjala stalna pozornost, zato bi si lahko vzela čas za malico le pod pritiskom, pri tem pa je morala nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika ali poskusa nezakonitega prečkanja državne meje, malico prekiniti, kar kaže na to, da ji odmor ni bil omogočen. Kot je bilo že obrazloženo, do nezakonitega prečkanja državne meje v vtoževanem obdobju ni prišlo. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnice oziroma njeno obremenitev z nalogami, ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišla stranka.1 Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES in odločitev SEU v zadevi C-107/19 in C-344/19, ker naj bi bila tožnica ves čas na razpolago toženki na način, ki ji naj bi onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnica lahko koristila kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogla koristiti. Tega ji glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice niti obhodi. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožnici odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj je odmor lahko koristila tudi brez menjave.

15. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 200/2022, saj gre za drugačno dejansko situacijo. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko ji naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti kakšna je bila narava in intenzivnost delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnice je dokazni postopek pokazal, da je tožnica tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristila, zato ni bila podana protipravnost ravnanja toženke. Ker morajo za odškodninsko odgovornost biti podane vse predpostavke (škoda, nedopustni škodni dogodek, vzročna zveza in odgovornost) kumulativno, je zahtevek tožnice neutemeljen že iz razloga, ker ni izkazana protipravnost, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb o nastanku škode (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.