Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je toženca pred prodajo seznanil z namerami družbe D. Med pravdnima strankama tako ni bilo nesporazuma o predmetu obveznosti, kar posledično pomeni, da je prodajna pogodba sklenjena in kot taka veljavna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 12. 2. 2014, sklenjena med pravdnima strankama, glede parcele št. 35/18, k. o. ..., ni bila sklenjena. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 3.201,02 EUR in pravdnih stroškov. Tožniku je na račun toženca naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 18,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita zmotno dokazno oceno. Meni, da bi sodišče moralo verjetni tožniku, saj je bila njegova izpovedba podprta z listinskimi dokazi. Ob sklepanju pogodbe je bil tako prepričam, da je odmerjena parcela že v lasti D. in kot taka ni predmet prodaje. Četudi priča B. B. ni potrdila tožnikovih trditev, to še ne pomeni, da tožencu meje parcel, ki so bile predvidene za prodajo, na ogledu niso bile pokazane in so bile tožencu znane. Ker so bile predmet prodaje enake nepremičnine, ki sta jih predhodno s pogodbo zajela tožnik in priča A. P., bi sodišče moralo upoštevati tudi izpovedbo navedene priče. Ker njegovega pričanja ni ocenilo, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je iz zemljiškega katastra izhajalo, da gre v naravi za štiri parcele, je tožnik utemeljeno mislil, da zemljišče, ki je kasneje pripadlo D.-u, ni predmet prodaje. Tudi sicer je bilo med strankama nesporno, da prodaja hišo, vrt in sadovnjak, torej tri stvari.

3. Toženka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločitev o konkretni tožbi predstavlja določba 16. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po kateri se šteje, da pogodba ni sklenjena, če sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti.

6. Tožnik tudi v pritožbi vztraja na trditvah, da je v času sklepanja prodajne pogodbe med pogodbenima (sedaj pravdnima) strankama obstajal nesporazum o predmetu obveznosti. Trdi, da je nepremičnine pod parc. št. 35/18, k. o. … prodal, zmotno misleč, da ne gre za del zemljišča, odmerjenega s strani D., ki naj bi bil predmet razlastitve. Ker je točno ta del zemljišča po sklenitvi pogodbe pripadel družbi D., toženec pa je zaradi razlastitve prejel odškodnino, zahteva tudi plačilo 3.201,02 EUR iz naslova neupravičene obogatitve.

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je toženca pred prodajo seznanil z namerami družbe D. Njegovih trditev namreč ni potrdil niti toženec niti s strani tožnika predlagana priča B. B. Da do predhodne seznanitve toženca v času prodaje nepremičnine ni prišlo, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi zaslišanja odvetnice M. M. Š., ki je zanikala, da bi tožnik v času priprave prodajne pogodbe toženca oziroma njo seznanil z dejstvom, da določen del zemljišča oziroma parcela ni predmet prodaje. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Ker se je izpovedba priče A. P. nanašala na sklepanje pogodbe o preužitku, sklenjene med njim in tožnikom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da takšna izjava za konkretno zadevo ni pravno relevantna. Čeprav je bila priča P. seznanjena z namerami D., to še ne pomeni, da je bil s slednjim seznanjen tudi toženec. Dokazna ocena priče je tako pravilna, sodbo pa je v tem delu tudi mogoče preizkusiti, zato pritožnik s pritožbenim sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb postopka ne more uspeti. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov ugotovitveni zahtevek, je utemeljena tudi zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na povrnitev zneska 3.201,02 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.