Jedro

Vpetost zakonitega zastopnika tožene stranke v lokalno okolje sama po sebi ne kaže na obstoj nevarnosti, da bi bila zaradi tega razloga lahko ogrožena nepristranskost sojenja. Konkretnih okoliščin, zakaj bi bilo drugače, oziroma katere konkretne vezi naj bi obstajale med zakonitim zastopnikom tožene stranke in (vsemi) sodniki pristojnega sodišča, da bi v javnosti vzbujale dvom v nepristransko sojenja, tožnik sploh ne navede.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Mariboru je Vrhovnemu sodišču posredovalo predlog tožnika za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. 2. Tožnik v predlogu za prenos pristojnosti navaja, da je direktor tožene stranke A. A. (ki mu tožnik očita, da ga je kot profesionalec prevaral in prisilil k podpisu prodajne pogodbe v roku 24 ur po nenapovedanem obisku na domu, saj tožnik nepremičnine sploh ni tržil) tudi direktor B., d. o. o., ki jo je ustanovila toženka in je zelo vplivna oseba v Mariboru. Zaradi poznanstev in vpliva A. A. se je bil tožnik prisiljen za potrebe pritožbenega postopka obrniti na Gradbeno fakulteto v Ljubljani za strokovno pomoč v zvezi z neštetimi pripombami na mnenje izvedenca gradbene stroke, ki je bilo podlaga za sodbo sodišča prve stopnje, ki je odločilo le na podlagi enega mnenja in ni dopustilo dokaza s pritegnitvijo drugega izvedenca, saj cenilci gradbene stroke v Mariboru razen enega ustnega mnenja niso hoteli podati pisnega mnenja s podpisom in žigom, ker poznajo A. A. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožnikov predlog kot bistveno navaja, da so tožnikove navedbe še en poskus zavlačevanja postopka in doseči zase ugodno odločitev. Predlaga zavrnitev predloga.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Delegacija pristojnosti je pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave Republike Slovenije). Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Med druge tehtne razloge sodna praksa uvršča tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča gre predvsem za okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost (celega) sodišča. Te okoliščine tožnik sicer zatrjuje, a le na posplošeni ravni.

6. Vpetost zakonitega zastopnika tožene stranke v lokalno okolje sama po sebi ne kaže na obstoj nevarnosti, da bi bila zaradi tega razloga lahko ogrožena nepristranskost sojenja. Konkretnih okoliščin, zakaj bi bilo drugače, oziroma katere konkretne vezi naj bi obstajale med zakonitim zastopnikom tožene stranke in (vsemi) sodniki pristojnega sodišča, da bi v javnosti vzbujale dvom v nepristransko sojenja, tožnik sploh ne navede.

7. Objektivna nepristranskost celega sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije, zato v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta, če bo v zadevi odločalo Višje sodišče v Mariboru. Vrhovno sodišče je zato predlog za delegacijo pristojnosti zavrnilo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).