Jedro

Otroški dodatek ni več denarna pomoč otroka, ampak je ta prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi, zaradi česar se pri določitvi preživninske obveznosti staršev ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan od 1. 10. 2013 dalje plačevati za preživljanje mld. prvega tožnika D. namesto preživnine, določene s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 5. 5. 2009 P 307/2008 v znesku 60,00 EUR, ki je bila nazadnje valorizirana z obvestilom centra za socialno delo z dne 31. 3. 2013 na znesek 64,48 EUR, poleg preživnine v znesku 92,00 EUR, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem IV P 184/2013 z dne 23. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1187/2014 z dne 28. 5. 2014, še preživnino v znesku 98,00 EUR mesečno (skupaj torej preživnino v znesku 190,00 EUR mesečno), za preživljanje mld. drugega tožnika M. pa namesto preživnine, določene s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 5. 5. 2009 P 307/2008 v znesku 30,00 EUR, ki je bila nazadnje valorizirana z obvestilom Centra za socialno delo Krško z dne 31. 3. 2013 na znesek 32,25 EUR, poleg preživnine v znesku 92,00 EUR, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem IV P 184/2013 z dne 23. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1187/2014 z dne 28. 5. 2014, še preživnino v znesku 98,00 EUR mesečno (skupaj torej preživnino v znesku 190,00 EUR mesečno) na roke matere in zakonite zastopnice A. Toženec je navedeno preživninsko obveznost dolžan izpolniti glede preživninskih zneskov, zapadlih in neplačanih do pravnomočnosti sodbe, v petnajstih dneh, v bodoče pa do vsakega 16. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega preživninskega obroka dalje do plačila in to v zneskih, ki so določeni s citirano sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestila CSD Krško (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnikov po še dodatnem zvišanju preživnine zavrne oziroma, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje s stroškovno posledico. Meni, da odločitev prvega sodišča ni sorazmerna z izkazanimi potrebami otrok in z možnostjo plačila tako visoke preživnine s strani toženca, prav tako pa je sodišče popolnoma nesprejemljivo in neosnovano ocenilo, da je primerno, da se pokrivanje preživninskih potreb mld. otrok porazdeli v razmerju 85% v breme toženca in 15% v breme zakonite zastopnice. V predmetni zadevi bi sodišče moralo odločati o zvišanju preživnine zaradi spremenjenih okoliščin, ki bi takšno zvišanje opravičevale, česar pa ni storilo, temveč je postopalo, kot da preživnino določa na novo, pri čemer niso bile upoštevane dejanske potrebe upravičencev, kot tudi ne dejanske zmožnosti zavezanca, saj ni verjetno, da bi v času prejšnjega določanja preživnine prišlo do praktično 100% povečanja potreb obeh otrok. Zakonita zastopnica je tekom postopka poskušala prikazati povečanje potreb otrok na račun zdravstvenega stanja pod krinko zatrjevane posebne prehrane zaradi suma na diabetes, kot posledico prekomerne telesne teže in ustvariti sliko o tem, da dejansko obstajajo posebne razmere glede uživanja pirine moke in brezglutenskih živil, za katere pa je splošno znano, da ne prispevajo k redukciji telesne teže, ki jo je potrebno dosegati na drugačen način in na račun okoliščine, da bo D. nadaljeval šolanje v mestu, pri čemer pa je upoštevanje teh zatrjevanih stroškov vprašljivo, sploh pa ne more opravičiti zaključka sodišča, da je prišlo do tako enormnega povečanja potreb otrok, kot je izkazano s sodbo. Sodišče je neutemeljeno navedlo, da ima toženec višje prejemke, kot so bili ugotovljeni ob prvi določitvi preživnine, in sicer naj bi šlo za prejemke iz naslova rezervista slovenske vojske v višini 155,00 EUR, saj je takšen dohodek toženca obstajal že ob prvi določitvi preživnine, zakonita zastopnica pa je za navedeni dohodek nedvomno vedela. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožnica sedaj prejemnica nadomestila ZPIZ iz naslova III. kategorije invalidnosti. Sodišče je potrebe posameznega otroka ocenilo na 387,00 EUR mesečno, vendar se s tako določeno višino stroškov pritožnik ne strinja, saj glede določenih postavk ni jasno, kako je sodišče določilo mesečni znesek, ki naj bi odpadel na vsakega otroka, prav tako glede skupnega zneska, saj je za D. določilo 374,00 EUR, potem pa zato, ker naj bi bil starejši in naj bi vstopil v srednjo šolo, njegove potrebe zvišalo na 387,00 EUR, čeprav je že pri posameznih postavkah upoštevalo večje stroške, ki bodo na D. odpadli zaradi nadaljevanja šolanja v mestu. Znesek 180,00 EUR oziroma 200,00 EUR mesečno za prehrano, oblačila in obutev, je bistveno pretiran in nerealen, saj bi potrditev takšnega zaključka pomenila, da ima zakonita zastopnica še druge dohodke, ki jih uradno ne prikazuje, sicer tolikšnih stroškov, kot jih navaja, ne bi mogla pokriti. Sodišče pa je med stroške dodatno upoštevalo še stroške šolske prehrane v višini 40,00 EUR mesečno za vsakega. Navedeni strošek naj bi bil izkazan tudi glede D., čeprav tožnica ni zatrjevala, da bo D. koristil organizirano prehrano, ob dejstvu, da ima zakonita zastopnica na voljo možnost uveljaviti subvencionirano prehrano. Prav tako so neizkazani stroški razvedrila in počitnic v višini 20,00 EUR. Sodišče je kot stroške upoštevalo tudi stroške vzdrževanja in popravil slušnega aparata, za kar pa dejansko ni podlage, saj bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo ugotoviti, da v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja pravica do medicinskih pripomočkov vključuje redno vzdrževanje in popravila slušnih aparatov. Tudi višina stroškov šolskih potrebščin in stroškov v zvezi s šolanjem je ocenjena kot bistveno previsoka. Stroški delovne obleke, delovnih čevljev in kovčka z orodjem v višini 140,00 EUR sodišče ni pravilo porazdelilo, saj gre za šolsko opremo, ki jo bo D. uporabljal celotno šolanje, to je vsaj dve leti. Sodišče glede višine stroškov bivanja, ki naj bi odpadli na posameznega družinskega člana, ocenjuje celotne stroške v višini 320,00 EUR mesečno, vendar ti stroški s predloženimi listinskimi dokazi niso izkazani. Zakonita zastopnica je po zadnjem naroku za glavno obravnavo vložila na CSD vlogo za dodelitev državne štipendije za mld. D., o kateri še ni odločeno, kar pomeni, da bo del stroškov šolanja krit tudi iz tega vira, kar bi bilo potrebno prav tako upoštevati. Odločitev sodišča, da je primerno, da se pokrivanje preživninskih potreb otrok porazdeli v razmerju 85% v breme toženca in 15% v breme zakonite zastopnice, je nepravična, zlasti glede na dejstvo, da je bil toženec zaradi popolnoma neprimernega in nevzdržnega ravnanja zakonite zastopnice zoper njega ob priliki izvajanja stikov in zaradi stiske, v kateri sta se zaradi takšnega njenega obnašanja znašla oba otroka, prisiljen stike opustiti, zaradi česar je močno čustveno prizadet. Sodišče bi moralo tudi od zakonite zastopnice tožnikov zahtevati, da bo k preživljanju prispevala tudi v materialnem smislu. Njene aktivnosti v zvezi z iskanjem zaposlitve so bile izvedene zgolj za potrebe samega postopka, čeprav je za delo še vedno zmožna. Toženec se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj meni, da za predmetno pravdo sploh ni bilo potrebe in jo je zakonita zastopnica sprožila iz povsem drugih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je tožencu že v odločbi IV Cp 1187/2014 z dne 28. 5. 2014 pojasnilo, da mora sodišče prve stopnje takoj, ko ugotovi spremenjene okoliščine, preživninsko obveznost odmeriti na novo, upoštevajoč zmožnosti preživninskih zavezancev na eni strani ter na drugi strani potrebe tožencev v trenutku, ko se preživnina odmerja. Sodišče prve stopnje je torej pravilno preživnini odmerilo na novo, neupoštevajoč okoliščine, ki so obstajale ob prvi določitvi preživnine.

5. Preživnina mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, določi pa se glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. in 129.a člen ZZZDR).

6. Sodišče prve stopnje je potrebe mld. D. ocenilo na znesek 387,00 EUR mesečno, prav tako pa je tudi potrebe mld. M. ocenilo na znesek 387,00 EUR mesečno. Zadovoljitev preživninskih potreb otrok je soodvisna od zmožnosti njihovih staršev, večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. V obravnavani zadevi starša, ob upoštevanju njunih mesečnih prihodkov, mld. tožnikoma ne moreta zagotoviti njunih celotnih zatrjevanih življenjskih potreb, zato pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema pritožbeni očitek, da je prvo sodišče stroške otrokovih potreb previsoko odmerilo. Pritožbeno sodišče glede na finančne zmožnosti staršev kot primeren strošek za prehrano tako doma kot tudi v šoli ocenjuje znesek 140,00 EUR za mld. M in prav tako 140,00 EUR za mld. D. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem pritožnika, da pri sumu na diabetes kot posledico prekomerne teže pri mld. D. ne obstajajo posebne zahteve hranjenja s pirino moko in z brezglutenskimi živili, temveč je potrebno uživati zdrave obroke hrane s čim več zelenjave, kar pa otrokoma lahko zagotovi mati, glede na dejstvo, da ni zaposlena, in ima zato možnost priprave svežih in zdravih obrokov, brez industrijsko pripravljene hrane in drugih živil s konservansi, kot to izhaja iz računov, ki jih je v dokaz stroškov predložila zakonita zastopnica. Ni pa odveč pripomniti, da bi zakonita zastopnica tožnikov lahko kupovala zelenjavo in sadje od okoliških kmetov, ki jih v njenem kraju ni malo, kar bi rezultiralo ne samo v uživanju bolj zdrave, temveč tudi bistveno cenejše hrane. Strošek za oblačila in obutev je pritožbeno sodišče ocenilo na 30,00 EUR kot primeren strošek za posameznega otroka, strošek za nabavo šolskih potrebščin in stroškov v zvezi s šolanjem pa je ocenilo na 10,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tudi stroške delovne obleke, delovnih čevljev in kovčka za orodje ocenilo na 8,00 EUR, saj bi moral biti vsaj kovček za orodje v uporabi vsaj dve leti. Pravilno je sodišče prve stopnje mld. otrokoma priznalo stroške zavarovanja v višini 2,00 EUR, potne stroške v višini 7,50 EUR za mld. M in v višini 2,50 EUR za mld. D. ter obratovalne stroške, ki na posameznega otroka znesejo 80,00 EUR, saj slednji postavki pritožba obrazloženo ne ugovarja. Pravilno je prvostopno sodišče priznalo tudi stroške v zvezi s slušnim aparatom in baterijami v znesku 17,50 EUR mesečno, saj stroške baterij obvezno zdravstveno zavarovanje ne pokrije, prav tako pa tudi ni pokrit strošek popravila slušnega aparata, ki nastane zaradi (ne)namerne mehanske poškodbe in izgube, kar pa se otrokom pač dogaja, in morajo zato navedeni strošek pokriti starši iz svojega žepa. Po oceni pritožbenega sodišča tako potrebe mld. D. znašajo cca 290,00 EUR, prav tako pa tudi potrebe mld. M. znašajo cca 290,00 EUR mesečno. Kar presega s strani pritožbenega sodišča ugotovljene potrebe otrok glede na dohodke preživninskih zavezancev, se bodo te potrebe krile iz otroškega dodatka, ki ga prejema družina, v kateri otroka živita. Otroški dodatek namreč ni več denarna pomoč otroka, ampak je ta prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok živi, zaradi česar se pri določitvi preživninske obveznosti staršev ne upošteva (glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 186/2014).

7. Materialnopravno zmotno je sodišče prve stopnje porazdelilo preživninsko breme za mld. otroka med oba starša. Res so toženčevi mesečni prejemki skoraj za 80% višji od prejemka, ki ga prejema zakonita zastopnica tožnikov (193,10 EUR), prav tako pa je tudi breme vzgoje in varstva mld. tožnikov na zakoniti zastopnici, vendar pa je potrebno upoštevati tudi, da je tožnica, kljub ugotovljeni III. stopnji invalidnosti še vedno delovno sposobna in bi si lahko našla vsaj honorarno delo in zaslužila tolikšne dohodke, da bi zmogla plačevati svoj del preživninske obveznosti, kajti starši morajo storiti vse, kar je v njihovi moči za pridobitev preživninskih sredstev, ko gre za mld. otroke, zato lahko nosi 30% preživninskih potreb preživninskih upravičencev, ki bodo lahko delno pokrite tudi s socialno pomočjo, ki jo prejema.

8. Kljub s strani višjega sodišča ugotovljenemu manjšemu obsegu potreb mld. otrok ter drugačni porazdelitvi preživninskega bremena preživninska obveznost toženca ne more biti manjša, ker je sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine oz. ugotovitvi nepokritih potreb otrok materialnopravno zmotno upoštevalo otroški dodatek in socialno pomoč.

9. V pritožbi toženec še navaja, da je bil zaradi nevzdržnega ravnanja zakonite zastopnice pri izvajanju stikov prisiljen stike opustiti, kar je zanj že samo po sebi izjemno huda okoliščina in zaradi česar je močno čustveno prizadet. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi preživnine pravilno upoštevalo, da se stiki med pravdnimi strankami ne izvajajo. Sicer pa bi toženec stike z mladoletnima tožnikoma lahko izvajal tudi brez prisotnosti zakonite zastopnice tožnikov, saj pri otroku v starosti desetih let oziroma pri šestnajstletnem mladostniku „primopredaja otroka iz rok matere v roke očeta“ resnično ni več potrebna.

10. Toženec v pritožbi še zatrjuje, da naj bi bila po zadnjem naroku za glavno obravnavo vložena vloga za dodelitev državne štipendije za mld. D. Na podlagi 414. člena ZPP je sicer dopustno navajanje pritožbenih novot v zakonskih sporih in sporih med starši in otroci, vendar je mogoče navajati le tista nova dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, saj sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Zaradi tega ni mogoče upoštevati novot, nastalih po zaključku glavne obravnave.

11. Na podlagi 413. člena ZPP je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

12. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP in je izpodbijana odločitev v skladu z materialnim pravom, je bilo potrebno pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrditi.

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).