Jedro

Presoja deležev odgovornosti voznika osebnega vozila (90%) in voznika motornega kolesa (10%) je ob ugotovljenih in neizpodbijanih dejanskih okoliščinah prometne nezgode materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna za v prometni nesreči z dne 15. 11. 2009 nastalo ji škodo do 90 %, tožeča stranka sama pa je odgovorna do 10 %.

Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej navaja, da je bila hitrost, s katero je pred prometno nezgodo vozil tožnik, neprimerna, saj bi se tožnik, v kolikor bi vozil bodisi s 36 km/h bodisi s 56 km/h, lahko brez težav srečal z nasproti vozečim osebnim vozilom zavarovanca tožene stranke, tudi, če je to zapeljalo čez sredinsko črto, saj je imel na desni strani svojega voznega pasu dovolj prostora za umik oz. izogibanje. Prav tako do prometne nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik vozil po sredini svojega voznega pasu. Tožena stranka sicer soglaša, da je vzrok za nastalo prometno nezgodo v protipredpisni vožnji njenega zavarovanca, vendar pa meni, da je sodišče prve stopnje napačno določilo krivdo obeh udeležencev. Poudarja, da je bila tožnikova hitrost vožnje (ko je pred nezgodo vozil s hitrostjo 70 km/h) skoraj 100 % višja od hitrosti, ki jo je izvedenec opredelil kot tehnično priporočljivo za varno vožnjo skozi ovinek (tj. 36,6 km/h), prav tako pa je tožnik z motornim kolesom vozil 1 meter od sredinske črte in ne po sredini svojega voznega pasu. Če bi tožnik vozil s primerno hitrostjo in po sredini voznega pasu, do nezgode ne bi prišlo. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnik z načinom svoje vožnje k nastanku prometne nezgode prispeval najmanj v višini 50 %, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen delež odgovornosti za nastalo škodo zavrne za nadaljnjih 40 %.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim navedbam tožene stranke, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ni konkretno navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče o pavšalnih očitkih ni moglo opredeliti.

Neutemeljeno pa tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo določbi prvega in drugega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določata, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena izključno po krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, so naslednje: tožnik se je kot voznik motornega kolesa s hitrostjo 70 km/h približeval daljšemu ostremu desnemu ovinku, kjer se je cesta nato vzpenjala po klancu navzgor; iz nasprotne smeri je pripeljalo osebno vozilo, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke; udeleženca prometne nezgode sta se v ovinku, kjer je prišlo do njunega kontakta, lahko zagledala, ko sta bila drug od drugega oddaljena okrog 40 m; desno smerno vozišče v smeri tožnikove vožnje je bilo široko 3,8 m, levo smerno vozišče, po katerem se je nasproti pripeljal zavarovanec tožene stranke, pa 3,4 m; tožnik se je ob nezgodi nahajal na levi polovici desnega smernega vozišča z levim bokom na oddaljenosti okrog 1 m desno od sredinske črte, z desnim bokom pa vsaj 2 m levo od desnega roba vozišča; ob kontaktu z osebnim vozilom se je tožnikovo motorno kolo lahko gibalo s hitrostjo okrog 40 km/h; zavarovanec tožene stranke je pri vožnji skozi oster zavoj desno zavijal na stransko cesto tako, da je pri tem za okrog 1 m zapeljal na nasprotni vozni pas, preko neprekinjene sredinske črte, na ta manever pa se je tožnik odzval z zaviranjem, kar je privedlo do nekontroliranega gibanja motornega kolesa, kontakta tožnika z osebnim vozilom zavarovanca tožene stranke in posledično do padca tožnika po cestišču. Tožena stranka v pritožbi načinu vožnje tožnika v obravnavanem primeru pripisuje prevelik pomen in tožniku v zvezi s tem neutemeljeno nalaga večji delež odgovornosti za nastalo škodo. Izvedenec cestnoprometne stroke je navedel, da je moral tožnik pri vožnji s hitrostjo 70 km/h ob približevanju ovinku že zmanjšati hitrost, saj ovinka sicer ne bi mogel zvoziti do mesta, kjer je prišlo do stika z osebnim vozilom, nadalje je navedel, da je bila (upoštevaje mesto motornega kolesa po nezgodi) hitrost tožnika ob stiku z osebnim vozilom približno 40 km/h, tehnično priporočljiva hitrost za varno vožnjo skozi ovinek, s katero lahko tudi povprečen voznik motornega kolesa brez težav pelje skozi ovinek in reagira, pa je po opredelitvi izvedenca hitrost okrog 36 km/h. Ob navedenem so pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila tožnikova hitrost vožnje z motornim kolesom skoraj 100 % višja od hitrosti, ki jo je izvedenec opredelil kot tehnično priporočljivo hitrost za varno vožnjo skozi ovinek, neutemeljene, saj hitrost tožnika v ovinku ni bila 70 km/h. Res je sicer izvedenec cestnoprometne stroke v mnenju zapisal, da do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik skozi ovinek vozil v okviru zgornje meje tehnično priporočljive hitrosti za varno vožnjo skozi ovinek, tj. s hitrostjo okrog 36 km/h, in če bi tožnik vozil po sredini svojega voznega pasu (širokega 3,8 m), vendar pa je bil v obravnavanem primeru, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, s tem pa v pritožbi soglaša tudi tožena stranka sama, vzrok za prometno nezgodo v protipredpisni vožnji zavarovanca tožene stranke, ki je v levem nepreglednem ovinku ob zavijanju v desno na stransko cesto s svojim osebnim vozilom zapeljal levo, 1 m preko neprekinjene sredinske črte, torej na nasprotni vozni pas (po katerem se je nasproti pripeljal tožnik z motornim kolesom), ob čemer je imel pogled obrnjen v desno na odcep, na katerega je zavijal, s tem pa je povzročil nevarno situacijo in povsem nepričakovano oviro za tožnika, ki je ob vožnji v ovinku zavarovanca tožene stranke v osebnem vozilu lahko zagledal na razdalji zgolj 40 m. Takšna kršitev cestnoprometnih predpisov (členov 25, 26 in 27 Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) ima ob ugotovljenih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča bistveno večjo težo od kršitev na strani tožnika (člen 30 ZVCP-1), ki je po presoji sodišča prve stopnje ob ugotovljenih okoliščinah peljal nekoliko hitreje od priporočljive hitrosti, ki jo je ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke (ob čemer na regionalni cesti izven naselja, kjer je do nezgode prišlo, hitrost vožnje ni bila posebej omejena), in 1 m od sredinske črte, torej ne prav po sredini svojega voznega pasu. Ob navedenem pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je k nastanku prometne nezgode in s tem k nastanku škode zavarovanec tožene stranke prispeval v deležu 90 % medtem, ko je soprispevek tožnika k nastali škodi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo na 10 %.

Pritožbeno uveljavljeni razlogi ob obrazloženem niso utemeljeni, prav tako pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ki jo je dolžno opraviti po uradni dolžnosti, ni zasledilo kršitev oz. nepravilnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). P ritožbeno s odišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije stroške, priglašene v odgovoru na pritožbo, saj ti za pravdo niso bili potrebni ( prvi

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).