Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, pa je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Glede na podrobno in razumno obrazloženo odločitev o kazni, sodišču tudi ni bilo treba posebej pojasnjevati, zakaj obsojencu ni izreklo kazenske sankcije pod predpisanim zakonskim minimumom. Uporaba omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 je namreč fakultativne narave.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju II K 44018/2021 z dne 14. 3. 2022 spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen šest let zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas prestan v priporu. Sodišče je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 44018/2021 z dne 7. 7. 2022 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na pet let in šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, da so mu bila kršena temeljna jamstva poštenega postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije kršilo zakon in da obsojencu, ki je gluh, ni bila dana možnost poštenega sodelovanja v postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, v katerem bo postavljen „kompetentni sodni izvedenec psihiatrične stroke“.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da v obravnavanem primeru ni podlage za obsojenčevo neprištevnost, da sta sodišči obrazloženo zavrnili dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, da je obsojencu izrečena kazen, ki je skladu z zakonskimi merili in sodno prakso, v obrazložitvi sodbe ustrezno obrazložena in da zahteva na več mestih uveljavlja nedovoljeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Obsojenčeva zagovornica je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovila trditve zahteve in poudarila, da gre pri obsojencu za specifično invalidno osebo, ki je potrebna poglobljene psihiatrične obravnave.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS (Ustava), ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, sodni izvedenec dr. Peter Pregelj pa pri njem ni ugotavljal stopnje njegovega duševnega razvoja. Poleg tega izvedenec, ki ne obvlada znakovnega jezika in „nad obdolžencem ni opravil poglobljene raziskave“, v izvedenskem mnenju in zaslišan na glavni obravnavi ni odgovoril na ključni vprašanji, zakaj je pri obsojencu prišlo do agresivnega vedenja in njegove reakcije na škodo oškodovanca. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da bi sodišče moralo v postopku postaviti sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki obvlada znakovni jezik in ki bi obsojenca opazoval daljše časovno obdobje.

6. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe1 je razvidno, da je sodišče presodilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja zmanjšano prišteven, vendar ne bistveno. Dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je obsojenčeva zagovornica podala na naroku za glavno obravnavo dne 9. 2. 20222, je sodišče zavrnilo, ker je izvedensko mnenje dr. Petra Preglja ocenilo za natančno in izdelano v skladu z merili stroke. Presodilo je, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke in njegovega zaslišanja na glavni obravnavi jasno razvidno, da sta bili pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja prisotni dve psihični motnji – mešana osebnostna motnja in škodljiva raba psihoaktivnih snovi. Zaradi mešane osebnostne motnje je bila obsojenčeva sposobnost razumevanja pravega pomena njegovega dejanja zmanjšana, vendar ne bistveno. Prav tako ni bila bistveno zmanjšana njegova sposobnost razumevanja pravega pomena dejanj zaradi blage intoksikacije z alkoholom. Sodišče je ugotovilo, da je bila zaradi psihičnih motenj pri obsojencu okrnjena tudi njegova sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja, vendar tudi ta ne bistveno. Sodišče je upoštevalo, da je izvedenec psihiatrične stroke obsojenca pregledoval dve uri, ob tem pa je bila ves čas prisotna tolmačka za znakovni jezik. Na glavni obravnavi dne 9. 2. 2022 je izvedenca dr. Petra Preglja v navzočnosti obsojenca in njegove zagovornice zaslišalo. Zagovornica je izvedencu postavila številna vprašanja.

7. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo tudi, da je neutemeljena teza obsojenčeve obrambe, da izvedenec psihiatrične stroke ni pojasnil vzrokov obsojenčevega ravnanja. Obsojenec je namreč ob dogodku, ki je predmet očitanega kaznivega dejanja, doživljal intenzivnejša čustva. Kljub temu, da je zmogel zavreti tovrstne intrapsihične impulze, v smislu, da ti ne bi privedli do neprilagojenega vedenja, je dal prednost vedenju, ki je odpravilo napetosti ob negativnem čustvovanju. Sodišče je izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke presojalo tudi v luči ugotovitev izvedenca klinične psihologije dr. Emila Benedika in strokovnega mnenja dr. Boruta S. Pogačnika. Ugotovilo je, da je izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. Petra Preglja v celoti skladno z izvedenskim mnenjem izvedenca klinične psihologije dr. Emila Benedika in strokovnim mnenjem dr. Boruta S. Pogačnika. Na podlagi navedenega je zaključilo, da sta bili obsojenčevi sposobnosti razumevanja pravega pomena dejanja in obvladovanja svojega ravnanja v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja zmanjšani, vendar ne bistveno.

8. Glede na navedeno kršitev pravice do obrambe oziroma temeljnih jamstev poštenega postopka ni podana. Zahteva namreč zgolj drugače kot sodišči prve in druge stopnje interpretira izvedensko mnenje izvedenca dr. Petra Preglja in pri tem s trditvami, da se pri obsojencu ni pravilno razvil super ego, da se ni zavedal, da to kar dela, ni prav, da gre za osebo pri kateri je prisoten zastoj v duševnem razvoju in ki je že od rojstva gluha ter da sodni izvedenec dr. Peter Pregelj ne obvlada znakovnega jezika, z obsojencem pa je opravil „samo dveurni razgovor“, ne uveljavlja procesnih kršitev, temveč izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izvedenca.

9. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, pa je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

10. V obravnavanem primeru je sodišče razumno in argumentirano zavrnilo kritike obsojenčeve obrambe glede izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem ni podvomilo v njegovo pravilnost in strokovnost. Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca psihiatrične stroke za ugotovitev dejstev, ki jih je sodni izvedenec že ugotovil, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, po vsebini, kot že rečeno, pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Glede na navedeno z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe oziroma temeljnih jamstev poštenega postopka, ki jih zagotavlja določba 29. člena Ustave.

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da obsojencu, ki je gluha oseba, ni bila dana možnost poštenega sodelovanja v kazenskem postopku. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je na vseh narokih za glavno obravnavo sodelovala tolmačka za znakovni jezik, ki je bila prisotna tudi ob kliničnem pregledu obsojenca pri sodnem izvedencu psihiatrične stroke. Poleg tega je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je obsojenec v postopku aktivno sodeloval, njegova zagovornica, ki je bila prisotna na vseh narokih za glavno obravnavo, pa pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, da obsojencu zaradi njegove prikrajšanosti v komunikaciji (gluhonemosti) ni omogočeno sodelovati na sodnih narokih. Glede na navedeno zatrjevana kršitev, ki jo obsojenčeva zagovornica podrobneje ne substancira, ni podana.

12. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi trdi še, da je sodišče kršilo kazenski zakon pri izreku kazenske sankcije. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe ni razvidno, katere olajševalne okoliščine naj bi sodišče upoštevalo in da sodišče ni pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ni uporabilo omilitvenih določb iz 50. in 51. člena KZ-1. 13. Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

14. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo kazen šest let zapora. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in izrečeno kazen znižalo na pet let in šest mesecev zapora. Izrečena kazen je tako odmerjena v mejah v zakonu predpisane kazni za obsojencu očitano kaznivo dejanje.

15. Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je navedeno v razlogih izpodbijane sodbe, je trditev zahteve, da ni razvidno, katere olajševalne okoliščine naj bi sodišče upoštevalo. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe3 je obsojencu izrečena sankcija razumno in podrobno obrazložena. Sodišče je kot olajševalne okoliščine izrecno upoštevalo, da je obsojenec nekaznovan, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu in da je dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti.

16. Glede na podrobno in razumno obrazloženo odločitev o kazni, sodišču tudi ni bilo treba posebej pojasnjevati, zakaj obsojencu ni izreklo kazenske sankcije pod predpisanim zakonskim minimumom. Uporaba omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 je namreč fakultativne narave. To pomeni, da sodišče obsojencu izreče omiljeno kazen, kadar so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek takšne kazni. V obravnavanem primeru je sodišče podrobno obrazložilo, katere obteževalne in olajševalne okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Takšna obrazložitev že sama po sebi vsebuje presojo, da omilitev kazni pod zakonsko predpisano mejo v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

17. Obsojenčeva zagovornica z navedbami v zahtevi, da je izrečena kazen prestroga, da je neprimerna, da bo zapor le še poglobil obsojenčevo stisko in da sodišče pri izreku kazni ni upoštevalo njegove invalidnosti, ponovno, v nasprotju z zakonom, uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

18. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Vrhovno sodišče je, upoštevaje življenjske razmere obsojenca, ki prestaja večletno zaporno kazen in po podatkih sodbe sodišča prve stopnje nima večjega premoženja, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 4. do 6. točka, 23. točka, 26. do 28. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje in 5. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 2 Dokazni predlog je utemeljila z navedbo, da je potreben nov izvedenec psihiater, ker še vedno ni ugotovljen vzrok obsojenčeve reakcije. Ta je pomembna zaradi nadaljnje obravnave obsojenca in za odpravo morebitnih kasnejših negativnih situacij. 3 38. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 8. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.