Jedro

Glede na usklajena izračuna obeh izvedencev in dejstva, da je tožnik prilagodil svoj zahtevek zanj manj ugodnemu mnenju, pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je dokazni predlog toženca o postavitvi tretjega izvedenca gradbene stroke zavrnilo (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu po tožbi in zavrnilnem delu po nasprotni tožbi potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 2,036.864,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1999 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 720.077,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.05.2005 (izdaje sodbe sodišča prve stopnje). V presežku, glede 49.700,00 SIT, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod II je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi s katerim je toženec od tožnika zahteval plačilo 1,276.576,00 SIT, zavrnilo.

Takšno sodbo v njenem obsodilnem delu po tožbi in v celoti glede odločitve o nasprotni tožbi izpodbija toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne, ugodi pa v celoti nasprotnemu tožbenemu zahtevku (kar sicer pomeni, da pritožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe).

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena izvajanja, ki merijo na neustreznost izvedenskih mnenj obeh izvedencev gradbene stroke, ki ju je v tem pravdnem postopku postavilo sodišče in kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo še tretjega izvedenca, ne morejo biti uspešna. Izvedenca sta ocenjevala dela, ki jih tožnik na objektu toženca ni izvršil in predvidene stroške za sanacijo napak tožnika na objektu toženca. Prvi izvedenec je izračunal, da so nedokončana dela vredna 705.919,00 SIT in da bi bilo za odpravo napak potrebnih 403.853,00 SIT, skupaj torej 1,109.769,00 SIT. Tožnik, ki je stroške za sanacijo napak in neizvršena dela ocenil le na 850.000,00 SIT, je svoj tožbeni zahtevek takoj prilagodil izvedenskemu mnenju. Drugi izvedenec je stroške ocenil še nekoliko višje na 1,355.856,00 SIT, tožnik pa je takoj po prejemu mnenja ponovno ustrezno znižal svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje pa je tožniku priznalo še 49.700,00 SIT manj, vendar se tožnik zoper takšno odločitev ni pritožil. Glede na usklajena izračuna obeh izvedencev in dejstva, da je tožnik prilagodil svoj zahtevek zanj manj ugodnemu mnenju, pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je dokazni predlog toženca o postavitvi tretjega izvedenca gradbene stroke zavrnilo (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Tožena stranka je dokaz z ogledom na kraju samem predlagala kot dokaz s katerim naj bi se ugotovila drugačna dejstva kot pa sta jih ugotovila izvedenca gradbene stroke, torej drugačno oceno izvedenca v pogledu potrebnih del in materiala, števila ur potrebnih za odpravo evidentiranih nepravilnosti in načina odprave le-teh. Glede na to, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje s katerim ne razpolaga, sodišče ne more izvesti dokaza z ogledom na kraju samem zato, da bi preverjalo strokovne ugotovitve izvedenca in se tako izkaže za pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki takšnega dokaza ni izvedlo (243. člen ZPP). Dejstvo, da se sodišče prve stopnje o dokazu z ogledom na kraju samem ni izjavilo, pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni moglo vplivati (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Predračun družbe je toženec predložil kot protidokaz dvem izvedenskim mnenjem, ki sta ju izdelala s strani sodišča postavljena izvedenca, zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od 21.12.1999, saj je bilo z dogovorom med pravdnima strankama z dne 09.05.1999 dogovorjeno, da bo toženec svoje obveznosti poravnal do 20.12.1999 in je bil tako v zamudi od 21.12.1999 dalje (prvi odstavek 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Ne drži pritožbena graja, da je toženec po dogovoru z dne 09.05.1999 v celoti izpolnil svoje obveznosti, saj tekom postopka ni bilo sporno, da je plačal le 4,100.000,00 SIT, glede znižanja plačila zaradi neizvršenih del in neodpravljenih napak, pa sta svoj izračun podala izvedenca gradbene stroke.

Zmotna so tudi pritožbena izvajanja, da je bilo 09.05.1999 dogovorjeno plačilo le za bodoča dela, ki jih mora opraviti tožnik (vrednost teh je tožnik od tožbenega zahtevka odštel) temveč je bila dogovorjena vsota, ki jo je toženec tožniku še dolgoval za izvedbo vseh (preteklih in bodočih del na hiši), pri čemer pa sta izvedenca ugotovila katera dela niso bila opravljena in je tožbeni zahtevek za toliko že zmanjšan oziroma zavrnjen. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil popust 1,200.000,00 SIT že upoštevan pri sklenitvi gradbene pogodbe, kasneje pa sta pravdni stranki znesek dolga določili v fiksnem znesku in toženec že upoštevanega popusta ne more še enkrat uveljavljati. Zavrnitev ostalih postavk po nasprotni tožbi graja toženec le pavšalno, češ da je sodišče prve stopnje zahtevek tudi po teh postavkah zavrnilo neutemeljeno, ne pove pa zakaj, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu sodbo preizkusilo le glede po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnopravnih kršitev. V danem primeru tudi ne gre za nujno sosporništvo med tožencem in njegovo ženo (ki gradbene pogodbe sicer ni podpisala, sopodpisala pa je dogovor z dne 09.05.1999) in bi šlo lahko le za solidarno obveznost zakoncev (prvi odstavek 414. člena ZOR) zato ni nujno, da bi bila tožena oba.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi (155. člen ZPP).

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ.