Jedro

Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v I/1. točki določenih zneskov iz naslova nadur od 18. 12. 2012 do 18. 1. 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odvod davkov in prispevkov od navedenih zneskov; plačilo v I/3. točki določenih zneskov iz naslova neizplačanih potnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odprtje računa za tožnika pri A. in izplačilo v I/4. točki izreka določenih zneskov iz naslova poklicnega zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj povrne toženi stranki njene stroške postopka 984,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se podpisi na listinah ob prejemu regresa od leta 2013 dalje ne morejo tolmačiti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Trdi, da je šlo le za podpis, s katerim je tožnik po lastni izpovedi potrdil prejem regresa. Meni, da je splošni dogovor, iz katerega izhaja, da naj stranki ne bi imeli neporavnanih obveznosti druga do druge, tipski dogovor, ki ga večina delavcev podpiše ob prenehanju delovnega razmerja. Trdi, da tožnik ni vedel, da se je s podpisom dogovora odpovedal neplačanim naduram in poklicnemu zavarovanju, saj v nasprotnem primeru ne bi vložil predmetne tožbe. Zatrjuje, da je sporazum, v katerem bistvene sestavine niso natančno določene, ničen. Navaja, da so nekatere stvari v njem silno splošno določene (katere so neporavnane obveznosti npr.), zato mora biti podvržen sodni presoji, kaj zajema oziroma kakšna je dejanska volja obeh strank pri takem sporazumu oziroma ali zaradi neustavnosti in nasprotovanju prisilnim predpisom izpolnjuje pogoje za ničnost po 86. členu OZ. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03, iz katere izhaja, da se delavec pravicam, ki mu gredo, ne more odpovedati, takšna pa je bila glede vseh terjatev tudi razlaga sodišč do leta 2019. Meni, da ni logično, da se delavec ne bi mogel odpovedati odpravnini, vsem ostalim terjatvam (npr. neizplačane nadure, poklicno zavarovanje) pa bi se lahko odpovedal. Po njegovem mnenju mora na ničnost sodišče paziti po uradni dolžnosti in se sklicuje na določbo 92. člena OZ. Meni, da je logično, da se ugotovitev Ustavnega sodišča RS iz citirane odločbe avtomatično nanaša tudi na druge terjatve, to pa zaradi zaščite šibkejše stranke v delovnem razmerju, delavca. Pove, da je Vrhovno sodišče RS s svojo nedorečeno odločbo v letu 2019 zadeve obrnilo na glavo, kar pomeni odstop od ustavno zagotovljene pravice do enaka varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih tudi priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja (iz naslova plačila nadurnega dela, neizplačanih potnih stroškov in poklicnega zavarovanja) zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2017 (listina B 1), v 4. členu katerega je ugotovitev, da med strankama ni nobenih neporavnanih obveznosti in da se odpovedujeta vsem pravno materialnim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja in zahtevkom delavca do družbe oziroma njenih lastnikov.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 86. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 29/2001 in nasl. – OZ) v povezavi s 13. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) pri ugotovitvi, da navedeni 4. člen sporazuma ni ničen, saj ugotovitev o tem, da med strankama ni neporavnanih obveznosti, in odpoved terjatvam iz delovnega razmerja ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na stališča v odločitvi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. To je namreč v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, po kateri se delavec ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu (odpravnini), zavzelo stališče, da ni mogoče primerjati situacije, ko se je delavka vnaprej izrecno odpovedala pravici do odpravnine, in situacije (kot je v predmetni zadevi), ko stranki v sporazum ob prenehanju delovnega razmerja zapišeta, da druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov oziroma so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane. Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ, je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je po drugem odstavku treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi pravilno presojalo vsebino sporazuma ter druge odločilne okoliščine v zvezi s tem: dejstvo, da tožnik sporazuma ni izpodbijal, da je na plačilni listi ob izplačilu regresa za letni dopust za leto 2016 (B 2) in enako v preteklih letih podpisal izjavo, da ima delodajalec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti in da do podjetja nima odprtih nikakršnih terjatev, ter njegovo trditev, da je že pred podpisom sporazuma vedel, da mu tožena stranka ne plačuje pravilno prevoza na delo, nadur in poklicnega zavarovanja, pri čemer teh terjatev od tožene stranke ni zahteval v času trajanja delovnega razmerja oziroma do vložitve tožbe. Pravilno je presodilo, da je šlo za denarne zahtevke, ki niso zapadli po podpisu sporazuma, ampak pred tem, zato jih je bilo mogoče zajeti s sporazumom ob prenehanju delovnega razmerja.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo podpise na listinah ob prejemu regresov za letni dopust. Glede na izrecni pripis na plačilni listi za plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 (B 2), da spodaj podpisani izjavlja, da ima delodajalec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti ter da do njega nima odprtih nikakršnih terjatev, je tožnikovo zatrjevanje, da je s podpisom zgolj potrdil prejem regresa, neupoštevno. Na to ugotovitev glede na načeli vestnosti in poštenja ter skrbnosti v obligacijskih razmerjih (5. in 6. člen OZ) ne vpliva zatrjevano slabše razumevanje slovenskega jezika, pri čemer iz zapisnika tožnikovega zaslišanja to ne izhaja (list. št.71 in 72), saj ni bil zaslišan s pomočjo tolmača. Tudi če drži splošna trditev tožnika, da je opredelitev v 4. členu sporazuma z dne 3. 1. 2017 tipski dogovor, ki ga večina delavcev podpiše ob prenehanju delovnega razmerja, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ob upoštevanju citirane odločitve Vrhovnega sodišča RS ne vpliva. V sporazumu je dovolj določno opredeljeno, da med strankama ni neporavnanih obveznosti oziroma da se odpovedujeta zahtevkom iz naslova delovnega razmerja, za njegovo veljavnost pa ni treba posebej naštevati, katerih obveznosti iz naslova delovnega razmerja med njima ni, nabor takih obveznosti pa niti ni zelo širok. Je pa sodišče prve stopnje glede na to, da je bilo sporno, ali se med te obveznosti štejejo tudi vtoževane terjatve, pravilno ugotavljalo, kakšna je bila pogodbena volja in namen strank, ki sta ga stranki tega individualnega delovnega spora s sklenitvijo sporazuma zasledovali. Sporazum je tako bil podvržen sodni presoji, za kar se zavzema tožnik v pritožbi, vendar pa je glede na vse navedene okoliščine sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik do vtoževanih terjatev ni upravičen, saj sporazum ni ničen, njegove izpodbojnosti pa ni uveljavljal. 10. Tožnik se v pritožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03, na podlagi stališč katere naj bi bil podpisani sporazum ničen. Glede na drugačno dejansko stanje v predmetni zadevi ter stališča iz citirane odločitve Vrhovnega sodišča RS, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Ni mu mogoče očitati kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pravica do enakega varstva pravic zagotavlja, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. To kršitev tožnik zatrjuje zato, ker je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot je v podobnem primeru pred tem odločilo Vrhovno sodišče RS, ta odločitev pa naj bi bila drugačna od predhodnih odločitev v vsebinsko podobnih zadevah. Tožnik svojih trditev o drugačnem odločanju v vsebinsko podobnih zadevah ni konkretiziral oziroma navedel judikatov. S tako posplošenimi navedbami ne more utemeljiti kršitve ustavnih pravic, nižjemu sodišču pa ni mogoče očitati kršitve iz 22. člena Ustave, če je sledilo stališču v bistveno podobni zadevi Vrhovnega sodišča RS, pri čemer obstoj drugačne ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni zatrjevan niti izkazan.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).