Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti, ker pred pristojnim delovnim sodiščem ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (4. alinea 2. odstavka ZUTD) oziroma za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, ker mu ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto (8. alinea 2. odstavka ZUTG). Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Za izključitveni razlog iz 4. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD bi šlo samo v primeru, če bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Tožniku pa je bilo v konkretnem primeru ponujeno neustrezno delovno mesto oziroma neustrezna zaposlitev, ki je tožnik ni sprejel, zato ne gre za izključitveni razlog po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD. Poleg tega pri tožniku ni šlo za prenehanje delovnega razmerja po določbah ZDR, ki določajo posebno varstvo pred odpovedjo, tako da že iz tega razloga ne gre za dejanski stan iz 8. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD in za izključitveni razlog za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Ker pri tožniku nista podana izključitvena razloga ne po 4. in ne po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sta izpodbijani odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in tožniku od 30. 5. 2012 priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za primer brezposelnosti odločeno s posebno odločbo v roku 30 dni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014 in odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 26. 3. 2013 in se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 30. 5. 2012 dalje.

II. O odmeri in izplačevanju nadomestila za primer brezposelnosti bo odločeno s posebno odločbo v roku 30 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014 in št. ... z dne 26. 3. 2013 ter, da se mu prizna pravica do nadomestila za primer brezposelnosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri presoji, ali je šlo v predmetni zadevi za 4. alinejo 2. odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD), potrebno opozoriti, da je tožena stranka v postopku nesporno priznala, da je bilo ponujeno delovno mesto tožniku v postopku odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, v celoti neustrezno. Tožnik je iz tega vidika ravnal povsem pravilno, ker nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Tako v predmetni zadevi ne gre za odklonitev pravice po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD. Sodišče bi moralo ob tej ugotovitvi, da ni krivdnega razloga po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD pritožbi ugoditi, pa ni, ker je tožena stranka podala ugovor, da naj bi pri tožniku obstajal krivdni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena zakona. Vendar tožena stranka ni dokazovala utemeljenosti tega ugovora ali predlagala izvedbo dokazov, na podlagi katere bi lahko dokazala in bi sodišče lahko prepričljivo ugotovilo, da bi bila tožba tožnika glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi sklepčna in utemeljena. Glede na ukinitev delodajalca tožena stranka niti sklepčnosti takšnega zahtevka, ki bi ga po njenem mnenju moral vložiti tožnik, da bi prejel nadomestilo, ne pojasni, sklepčnosti hipotetičnega zahtevka pa ne ugotovi niti sodišče. Povzema obrazložitev v točki 7 sodbe in meni, da zaključki sodišča niso utemeljeni. Tožena stranka je podala ugovor, zaradi česar je ona tista, ki dokazuje, da bi tožnik s tožbo uspel. Ker je tožena stranka zgolj pavšalno navedla, da bi tožnik s tožbo uspel, ni pa podala nikakršne utemeljene trditvene podlage in dokazov, ki bi dokazovali sklepčnost takšnega zahtevka, tudi sodišče ni moglo ugotoviti dejanskega stanja, ampak je le pavšalno zaključilo, da bi tožnik z vložitvijo tožbe uspel. 3. V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na to, da je bil tožnik ob redni odpovedi delovnega razmerja seznanjen, da mu je bila ponujena neustrezna nova zaposlitev in da je bila redna odpoved delodajalca v nasprotju z določbami Zakona, vendar tožnik za navedeno kršitev ni uveljavljal sodnega varstva. Zato so v skladu z 8. alinejo 2. odstavka 63. člena ZUTD izpolnjeni razlogi za odklonitev pravice do denarnega nadomestila. Zavrača pritožbeni očitek, ker iz odgovora na tožbo z dne 24. 3. 2015 jasno izhaja stališče tožene stranke, da je v primeru, če delavcu preneha delovno razmerje v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja in delavec za zavarovanje svojih pravic ne zahteva sodnega varstva ali arbitrarne odločitve v skladu z 8. alinejo 2. odstavka 63. člena ZUTD, izpolnjen odklonilni razlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila, pri čemer ni bistvena okoliščina, ali bi bil zavarovanec s tožbenim zahtevkom uspešen ali ne. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča, konkretno iz sodbe opr. št. Psp 379/2012 z dne 25. 10. 2012. Bistvena je zgolj okoliščina, da je delavec za zavarovanje svojih pravic zahteval arbitražno odločitev in sodno varstvo in na toženi stranki ni dokaznega bremena glede zatrjevane uspešnosti tožbenega zahtevka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 3. 2013. S slednjo odločbo je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZUTD. Ta v 3. odstavku 3. člena določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji, z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena ZUTD pod pogojem iz 3. odstavka 3. člena Zakona, torej, da je do nastanka brezposelnosti prišlo brez krivde zavarovancev ali proti njihovi volji, skladno s 1. odstavkom 59. člen pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Nasprotno pa pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji (1. odstavek 63. člena ZUTD) in če je podan kakšen izključitveni razlog, določen v 2. odstavku 63. člena zakona. Med drugim gre za takšen izključitveni razlog, če je zavarovancu prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas (4. alineja) in po 8. alineji, če zavarovanec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

8. V izpodbijani sodbi je sodišče enako razlogovalo kot toženec v izpodbijanih odločbah, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti, ker pred pristojnim delovnim sodiščem ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ni za zavarovanje svojih pravic zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, ker mu ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto.

9. Zavrnilna sodba s takšnimi materialnopravnimi razlogi ni pravilna. Za izključitveni razlog iz 4. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD bi šlo samo v primeru, če bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Že toženec je v predsodnem postopku izrecno ugotovil, te ugotovitve pa sodišče prve stopnje iz obrazložitve dokončne odločbe tudi povzema, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu A. d.o.o. dne 29. 5. 2012 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni sprejel in da delodajalec, ki je podal odpoved in nov delodajalec nista izkazala ustreznosti ponujene nove zaposlitve. Družba B. d.o.o. pa je celo navedla, da ponujeno delovno mesto več ne obstaja.

10. Torej ni sporno, da je bilo tožniku ponujeno neustrezno delovno mesto oziroma neustrezna zaposlitev, ki je tožnik ni sprejel. V obravnavanem primeru že iz teh razlogov ne gre za izključitveni razlog po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ne glede na to, ali je tožnik uveljavljal varstvo pravic ali ne, saj v citirani določbi takšno postopanje in zahtevano varstvo pravic ni določeno.

11. Takšno postopanje za arbitražno odločitev ali sodno varstvo je v 2. odstavku 63. člena ZUTD zahtevano v 8. alineji le pri zavarovancih, ki jim preneha delovno razmerje zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo. Torej v primeru, če zavarovancu preneha delovno razmerje v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), veljavnega v spornem obdobju in določbah od 113. do 117. člena. Če bi tožniku prenehalo delovno razmerje v nasprotju s citiranimi določbami ZDR in ne bi uveljavljal arbitražne odločitve ali sodnega varstva, bi šlo za takšen izključitveni razlog. V konkretnem primeru pri tožniku ni šlo za prenehanje delovnega razmerja po katerikoli določbi ZDR, ki določajo posebno varstvo pred odpovedjo tako, da že iz tega razloga ne gre za dejanski stan iz 8. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD in za izključitveni razlog za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti.

12. Ker pri tožniku ni podan izključitveni razlog ne po 4. in ne po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sta izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 7. 1. 2014 in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 26. 3. 2013 nepravilni in nezakoniti.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in ob ostalih nespornih dejstvih (datum prenehanja delovnega razmerja, vložene zahteve za priznanje pravice do denarnega nadomestila, trajanje zavarovanja pred prenehanjem delovnega razmerja) v skladu z 58. členom in 59. členom ZUTD tožniku od 30. 5. 2012 priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za primer brezposelnosti odločeno s posebno odločbo v roku 30 dni.