Jedro

Teorija in sodna praska enotno ocenjujeta pasivnost toženke kot priznanje tožničinih dejanskih trditev, zato sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov ter ne zaslišuje strank s katerimi se ugotavljajo sporna dejstva (257. člen ZPP), ki pa ob izdaji zamudne sodbe niso sporna, saj jim toženka ni ugovarjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo, v I. točki izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2022 dalje do plačila. V II. točki izreka je v presežku do vtoževanih 23.000,00 EUR zahtevek zavrnilo in v III. točki izreka je toženki naložilo plačilo stroškov tožnice v znesku 61,71 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, saj bi moralo izvesti določene dokaze in sicer na naroku, ki bi ga kljub pasivnosti toženke moralo razpisati. Tožnici bi moralo dati priložnost, da predlaga izvedenca zdravniške stroke na podlagi slednjega pa bi lahko sodišče zaključilo kakšne poškodbe je tožnica utrpela, kaj te poškodbe sploh pomenijo in kako vplivajo na njeno delovno sposobnost. Osnova določanja odškodnine je Fischerjeva lestvica, poškodbe, ki jih je utrpela tožnica spadajo najmanj med srednje hude poškodbe, saj je tožnica utrpela izpah pogačice levega kolena, poškodbo pogačice levega kolena, poškodbo kortikale zunanjega kondila leve stegnenice in nateg medalnega patelo femoralnega ligamenta levega kolena. Vse te poškodbe so najmanj srednje hude telesne poškodbe, tožnica pa je stara 26 let, pred njo je še celo življenjsko obdobje, zaradi poškodb ni sposobna za delo na določenih področjih, zlasti na tistih, ki jih je opravljala, ko je prišlo do poškodbe. Prav tako dosojena odškodnina ni primerljiva s podobnimi odškodninami iz sodne prakse. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, odškodnino ustrezno zviša oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženka se zoper zamudno sodbo ni pritožila, zato je v prisodilnem delu (I točka izreka) pravnomočna.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo delno ugodilo, delno pa zavrnilo. Pravilno je ocenilo, da so bile za izdajo zamudne sodbe v pretežnem delu izpolnjene predpostavke iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je bila tožba pravilno vročena toženki v odgovor, ta pa nanjo ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam toženke, da se je poškodovala pri opravljanju svojega dela čiščenju bungalova, ki ga je opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pri tem utrpela poškodbo kolena.

6. Teorija in sodna praska enotno ocenjujeta pasivnost toženke kot priznanje tožničinih dejanskih trditev, zato sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov ter ne zaslišuje strank s katerimi se ugotavljajo sporna dejstva (257. člen ZPP), ki pa ob izdaji zamudne sodbe niso sporna, saj jim toženka ni ugovarjala. Zaradi slednjega zamudne sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Sodišče prve stopnje mora pred izdajo zamudne sodbe preizkusiti le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP med katere sodi utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev navedenih v tožbi, slednja pa ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Če namreč tožnica za svoje trditve predloži dokaze in so njene trditve v nasprotju z njenimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zamudne sodbe ni mogoče izdati oziroma sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo. Šteje se, da v tožbi navedena dejstva nasprotujejo predloženim dokazom, če govorijo proti njim.

7. O višini odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteva tožnica odškodnino v višini 7.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, saj je zaključilo, da iz ambulantnega kartona, ki ga je predložila tožnica izhaja, da ji je bil na koleno ob škodnem dogodku nameščen elastični povoj in za razbremenitev noge predpisana uporaba bergel ter svetovan počitek, lokalno hlajenje in analgetik. Dne 7. 10. 2010, tri dni po škodnem dogodku, je bilo tožnici svetovano samo še lokalno hlajenje poškodovanega mesta s povijanjem in razbremenitev noge. Tožnica je dne 21. 10. 2020 opravila MR kolena in vse do 21. 5. 2021, ko je imela kontrolo, zdravnika ni obiskala, takrat pa je bilo ugotovljeno, da je zdravljenje zaključeno. Glede na zatrjevanja tožnice, da je trpela hude bolečine približno sedem dni, ki so se spremenile v lahke in prešle v občasne fizične bolečine, ki se občasno pojavljajo še pri daljši hoji in fizičnih obremenitvah, je sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno zaključilo, da je primerna odškodnina iz tega naslova, v višini 1.500,00 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova prestanega strahu pravilno odmerilo odškodnino v višini 200,00 EUR, v presežku do 2.000,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Pritožba navedene postavke obrazloženo ne graja, sicer pa je tožnica zgolj navedla, da je prestajala določen strah približno dva meseca, glede izida zdravljenja.

10. Iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnica vtoževala odškodnino v višini 14.000,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Glede na podane trditve tožnice v tožbi, da je koleno nestabilno in jo ovira pri vsakodnevnem delu, da bo zaradi tega težje našla zaposlitev, kot jo je opravljala pri toženki, sodišče druge stopnje zaključuje, da je tudi odškodnina iz tega naslova pravilno odmerjena.

11. Sodišče prve stopnje je tako tožnici za nepremoženjsko škodo, v obravnavanem škodnem dogodku, dosodilo odškodnino v višini 3.700,00 EUR, kar predstavlja 2,8 povprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

12. Pritožba se sklicuje na obsežno sodno prakso, iz katere izhajajo višje dosojene odškodnine, prav tako meni, da je poškodba, ki jo je utrpela tožnica vsaj srednje huda telesna poškodba, zato je tožnica upravičena do višje odškodnine. Sodišče druge stopnje po vpogledu v sodno prakso, ki jo je predložila tožnica, in sicer odločbe I Cp 540/2019 z dne 6. 8. 2019, sodba VSL II Cp 1905/2019, VSL II Cp 354/2021, VSL II Cp 324/2020, VSM I Cp 1241/2013, VSL II Cp 3500/2014, VSM I Cp 235/2019, VSL II Cp 3146/2015 in VDSSPDP 707/2016, ugotavlja, da ne gre za primerljive škodne dogodke, saj so v teh primerih tožniki utrpeli več poškodb oziroma bili hospitalizirani ter deležni operativnih posegov, tožnica pa je imela zgolj izpah pogačice, ki se je sama od sebe povrnila nazaj na mesto, zato ji je bilo svetovano povijanje kolena z elastičnim povojem, ter uporaba bergle pri hoji in lokalno hlajenje. Prav tako ji je bilo svetovano, da po štirih do petih dneh prične z razgibavanjem kolena. V končnem izvidu z dne 21. 5. 2021 je specialist kirurg zapisal, da je gibljivost kolena polna, brez izliva, bolečin ni, moč v kolenu pa je primerna. Prav tako je sprednja križna vez čvrsta, pogačica pa je nekoliko hipermobilna, zato so ji bile svetovane vaje za krepitev stegenjskih mišic.

13. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeni razlogi niso podani je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).