Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej pravdni zadevi podana procesna ovira litispendence, je pravilen. Predmet pravdanja v zadevi I Pg 1 je plačilo, ki temelji na Posojilni pogodbi in Pogodbi o pristopu k dolgu, predmet pravdanja v predmetni zadevi pa je plačilo, ki sicer temelji na menici, vendar je bila ta menica izdana v zavarovanje Posojilne pogodbe in Pogodbe o pristopu k dolgu in v konkretnem primeru nima abstraktne narave, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in se pri tem sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS). Menični zavezanci so še vedno dolžniki iz posojilnega razmerja, upravičenec iz menice pa je upnik iz glavnega posojilnega razmerja. Da je temu res tako, kaže že vsebina odgovora na tožbo, ki je bil vložen v tej zadevi in ki vsebuje številne ugovore iz temeljnega razmerja. Predmet pravdanja (in s tem relevantno dejansko stanje) bi bil torej v večjem delu dejansko enak kot v zadevi I Pg 1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 53.048,65 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 20.1.2014 je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrglo tožbo in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Idriji VL 1 z dne 13.1.2012, ker o zahtevku že teče pravda I Pg 1 pred Okrožnim sodiščem v Kranju. V predmetni pravdi namreč tožeča stranka uveljavlja plačilo na podlagi lastnih menic, ki so bile izdane v zavarovanje posojilne pogodbe št...z dne 14.8.2008 (z dodatki) in Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 14.8.2008 (in dodatka), in po katerih je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), prav plačilo istega zneska po naštetih pogodbah pa je predmet postopka I Pg 1 pred Okrožnim sodiščem v Kranju.

Z izpodbijanim sklepom z dne 3.2.2014 je Okrožno sodišče v Novi Gorici tožeči stranki naložilo v plačilo 85.893,25 EUR pravdnih stroškov.

Zoper oba sklepa se tožeča stranka pritožuje.

Glede sklepa o zavrženju tožbe navaja, da je sodišče napačno presojalo, ali gre za uveljavljanje iste terjatve, saj je pomembno le, ali gre za isti tožbeni zahtevek. Test, ki ga mora opraviti sodišče je, ali bi v primeru, da bi tožeča stranka iste navedbe podala v drugi pravdi, šlo v tej drugi pravdi za spremembo tožbe. V predmetni zadevi bi šlo za spremembo tožbe, zato o litispendenci ni mogoče govoriti. Sodišče deloma nepravilno in nepopolno ugotavlja, kaj je pravna in dejanska podlaga zahtevka tožeče stranke, ki se vodi v pravdi I Pg 1. Tam tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi prevzetih obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem posojilu št. z dne 14.8.2008 in po Pogodbi o pristopu k dolgu št. z dne 14.8.2008. Dejansko podlago zahtevku predstavljajo trditve o prevzetih in neizpolnjenih obveznostih po obeh pogodbah. V predmetni pravdi pa je dejanska podlaga zahtevka s strani prvega dolžnika izdana menica, avalirana s strani drugega dolžnika. Obveznost iz menice je samostojna in se loči od obveznosti iz temeljnega razmerja. Tega ne spremeni dejstvo, da je bila menica izdana in avalirana v zavarovanje obveznosti po obeh citiranih pogodbah. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa opisana kavzalnost menice ni nič drugega kot možnost meničnega dolžnika (in ne posojilojemalca) v menični pravdi uveljavljati ugovore iz temeljnega razmerja, kar niti ni sporno. Ni pa mogoče na podlagi pravice meničnih dolžnikov do uveljavljanja ugovorov iz temeljnega posla zaključiti, da gre za litispendenco, saj dejansko podlago zahtevku predstavlja samo izdana menica. Če bi tožeča stranka kot podlago za svoj tožbeni zahtevek poleg menice začela navajati tudi posojilno pogodbo, bi to pomenilo spremembo tožbe. Sodišče je spregledalo sodbo VS RS III Ips 167/99, iz katere izhaja, da ne gre za že razsojeno stvar, če tožbeni zahtevek v že pravnomočno razsojeni stvari temelji le na menici, v drugem postopku pa na temeljnem poslu. Da je temu tako izhaja tudi iz aplikacije sodbe prakse višjih sodišč (odločbe VSL II Cpg 454/2000, II Cp 1153/2011 in II Cp 1168/2012, VDSS Pdp 1030/2012, VSK Cpg 271/2007, I Cpg 209/2006 in I Cp 240/2006). Izročitev menice in sklenitev pogodbe predstavljata dve različni dejanski stanji, čeprav gre za isti dogodek. O vprašanju litispendence s postopkom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII Pg 2 je Višje sodišče v Kopru že odločalo in sklenilo, da litispendence ni. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi napačno ugotovilo dejansko stanje in brez obrazložitve odstopilo od ustaljene sodne prakse.

V pritožbi zoper sklep o stroških pa tožeča stranka navaja, da je sodišče tožbo napačno zavrglo, zato je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bo z razveljavitvijo sklepa o zavrženju tožbe odpadla tudi podlaga za izpodbijani sklep.

V odgovoru na pritožbi tožena stranka nasprotuje navedbam iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev. Pri tem se sklicuje na sodno prakso in pravno teorijo. Opozarja, da bi bila situacija z vidika litispendence bistveno drugačna, če bi se prva začela predmetna pravda in šele nato pravda pred Okrožnim sodiščem v Kranju.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej pravdni zadevi podana procesna ovira litispendence, je pravilen. V pravdi I Pg 1 je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo 10.909.740,87 EUR (isti tožbeni predlog), ki jo utemeljuje z naslednjimi navedbami (prva pripravljalna vloga v priloženem spisu I Pg 1): gre za terjatev iz naslova vračila posojila, ki ga je tožeča stranka prvi toženi stranki odobrila in nakazala na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. z dne 14.8.2008 in dodatkov k tej pogodbi od št. 1 do št. 5 (v nadaljevanju Posojilna pogodba). V zavarovanje Posojilne pogodbe je drugo tožena stranka s tožečo sklenila Pogodbo o pristopu k dolgu št.z dne 14.8.2008 in dodatek št. 1 k tej pogodbi (v nadaljevanju Pogodba o pristopu k dolgu), s katero se je zavezala solidarno poplačati obveznost prve tožene stranke do tožeče iz naslova Posojilne pogodbe. Nadalje sta obe toženi stranki v zavarovanje svojih obveznosti po obeh Pogodbah tožeči stranki izročili tudi vsaka po 8 bianco menic z meničnima izjavama, s katerima sta tožečo stranko pooblastili za izpolnitev in unovčenje menic, druga tožena stranka pa je tudi avalirala menice, izdane s strani prve tožene stranke. Toženi stranki kljub opominom svoje obveznosti nista poravnali, zato je tožeča stranka zahtevala predčasno plačilo posojila. V predmetni pravdi tožeča stranka isti tožbeni predlog temelji na izdanih menicah (to je menicah, ki so opisane že v tožbenih navedbah v zadevi I Pg 1).

Pravda I Pg 1 pred Okrožnim sodiščem v Kranju teče, sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in nadaljevanju postopka v pravdi je bil izdan 5.7.2011. Predmetna pravda se je prav tako začela s postopkom izvršbe na podlagi verodostojne listine in sicer je bil sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in nadaljevanju postopka v pravdi izdan 12.7.2012, torej ko je pravda I Pg 1 že tekla.

V tej zadevi je torej sporno vprašanje istovetnosti tožbenega zahtevka. V pravni teoriji obstaja več teorij o tem, kaj določa sporni predmet. Nobena od teh teorij še ni našla rešitve, ki bi ustrezala vsem situacijam (1). Da bi lahko našli najustreznejšo rešitev v konkretnem primeru, je treba upoštevati konkretno situacijo. Pravna teorija v veliki večini (2) meni, da je za stadij pred izdajo odločbe (za kar pri izpodbijanem sklepu gre) potrebno uporabiti čisto procesno teorijo, po kateri je pomemben samo tožbeni predlog, kar pomeni, da sta zahtevka v predmetni zadevi in zadevi I Pg 1 istovetna. Drži pritožbena navedba, da se je sodna praksa v pretežnem delu nagibala k uporabi tako imenovane ekvivalenčne teorije, po kateri sta enako pomembna dejansko stanje in tožbeni predlog, vendar je v večjem delu šlo za presojo istovetnosti zahtevka, ko je odločitev v prvi zadevi že postala pravnomočna (3).

Predmet pravdanja v zadevi I Pg 1 je plačilo, ki temelji na Posojilni pogodbi in Pogodbi o pristopu k dolgu (4), predmet pravdanja v predmetni zadevi pa je plačilo, ki sicer temelji na menici, vendar je bila ta menica izdana v zavarovanje Posojilne pogodbe in Pogodbe o pristopu k dolgu in v konkretnem primeru nima abstraktne narave, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in se pri tem sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS). Menični zavezanci so še vedno dolžniki iz posojilnega razmerja, upravičenec iz menice pa je upnik iz glavnega posojilnega razmerja. Da je temu res tako, kaže že vsebina odgovora na tožbo, ki je bil vložen v tej zadevi in ki vsebuje številne ugovore iz temeljnega razmerja. Predmet pravdanja (in s tem relevantno dejansko stanje) bi bil torej v večjem delu dejansko enak kot v zadevi I Pg 1. Če pa je tako, odločilno dejansko stanje v predmetni zadevi ni bistveno drugačno kot v zadevi I Pg 1 (5) in je zato o istovetnosti zahtevka mogoče govoriti tudi, če izhajamo iz ekvivalenčne teorije.

Tudi primeri iz sodne prakse, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka in v katerih je bilo ugotovljeno, da ne gre za litispendenco, ne pripeljejo do drugačnih zaključkov, saj ne gre za enake primere. Očitek neobrazloženega odstopa od dosedanje sodne prakse je zato neutemeljen. Tako je šlo v zadevi VSL II Cp 1153/2011 za razmerje med zahtevkom na podlagi menice in odškodninskim zahtevkom, v zadevi VSK Cpg 271/2007 za razmerje med zahtevkom iz naslova poroštva in hipotekarno tožbo (ker je različen že tožbeni predlog), enako velja za sklep tega sodišča v tej pravdni zadevi, ko je šlo za razmerje med zahtevkom na plačilo in zahtevkom na ugotovitev ničnosti, v zadevi VSK I Cp pa je šlo za situacijo, ko je v prvi pravdi toženec odgovarjal kot porok, v drugi pa kot pravni naslednik posojilojemalca. Drugačna pa je tudi situacija v zadevi VSL II Cpg 45/2000, kjer je najprej tekla pravda na podlagi menice, v drugi pravdi pa je tožnik svoj zahtevek temeljil na osnovnem razmerju. Zahtevek iz menice je ožji, če bi tožena stranka uspela z ugovori iz menice, tožnik z njim ne bi uspel, ne glede na to, da bi morda bil zahtevek iz temeljnega razmerja utemeljen. Verjetno najpomembnejši argument, ki govori v prid odločitvi sodišča prve stopnje, pa je dejstvo, da tožnik v nobenem primeru ni upravičen do dvakratnega zneska zatrjevanega dolga, do česar pa bi lahko prišlo, če bi še naprej tekli dve pravdi in bi se ugovori toženih strank izkazali za neutemeljene. Take situacije pa pravo ne more dopustiti.

Ker je bilo na podlagi povedanega dejansko stanje ugotovljeno pravilno, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in je pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Pravilen pa je zato tudi sklep o stroških, saj je tožeča stranka v tej pravdi izgubila. Ker pritožba konkretnemu izračunu ne nasprotuje, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotnima strankama povrniti njune stroške pritožbenega postopka, to je stroške nagrade za zastopanje po tar.št. 3210, 1200, 6002 in 6007, skupaj 53.048,65 EUR.

op. št. 1: Glej Wedam Lukič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2006, str. 194. op. št. 2: Glej Wedam Lukič, isto tam, str. 192 in naslednje, kjer se avtorica sklicuje na svoje članke in tudi na druge teoretike: Udeta, Trivo, Juharta,.

op. št. 3: Za ta stadij pa se tudi nekateri od prej omenjenih teoretikov nagibajo k uporabi ekvivalenčne teorije.

op. št. 4: Podane so sicer tudi trditve o menici, vendar menica ni bila predložena v unovčenje.

op. št. 5: Pritožba med ostalim opozarja na mnenje Wedam Lukičeve v zvezi z razmerjem med zahtevkom na podlagi posojilne pogodbe in zahtevkom na podlagi menice, vendar pri tem spregleda, da je menica praviloma abstraktna in če govorimo o menici kot abstraktnem instrumentu zavarovanja, seveda gre za različna dogodka. Drugače pa je v predmetni zadevi, ko menica nima abstraktne narave.