Jedro

Tožnikov zahtevek na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela je utemeljen, kljub temu da je v pisnem sporazumu med strankama navedeno, da delavec nima več nobenih denarnih zahtevkov za nazaj do delodajalca. Sporazum ne vsebuje eksplicitne izjave tožnika, da se odpoveduje pravici do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, pri čemer gre za pravico, ki je določena z zakonom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I/2 in III/2 delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožnika za obračun nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 236,32 EUR, odvod predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2010, do plačila.

Zavrne se zahtevek tožnika za obračun nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 236,32 EUR, odvod predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2010 do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 25,34 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatev tožnika napram tožencu iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od novembra 2006 do septembra 2009 v zneskih, ki so navedeni v izreku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo iz prejšnjega meseca (točka I/1 izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 236,32 EUR, z obveznostjo odvoda predpisanih davkov in prispevkov in izplačila pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2010 do plačila (točka I/2 izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev toženca v skupnem znesku 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku izplača iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela v izreku navedene mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III/1 izreka) in da mu iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 obračuna bruto znesek 236,32 EUR, odvede predpisane prispevke in davke in izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2010 do plačila (točka III/2 izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku na fiduciarni TRR pooblaščenca povrne stroške postopka v znesku 520,12 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se toženec sam in po pooblaščencu pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ni obravnavalo v enotnem postopku, čeprav se je ta nanašala na isto časovno obdobje in isti historični dogodek, to je neprihod tožnika na delo oziroma nemožnosti izrabe dopusta v času od 1. 9. 2009 (pravilno 2010) do 3. 10. 2009 (pravilno 2010). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za povračilo nadomestila stroškov prevoza na delo in z dela, saj je bil med strankama sklenjen sporazum, da tožnik lahko uporablja vse usluge, ki jih nudi toženčeva dejavnost, delodajalec pa mu ne bo povrnil stroškov prevoza. Razen tega je tožnik podpisal izjavo, da do delodajalca nima več nobenih zahtevkov. Tožnik podpisa te izjave ne zanika, obenem pa tudi ni vložil posebne tožbe za razveljavitev te listine. Nejasno je, od kod zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v času od 1. 9. 2009 (pravilno 2010) do 3. 10. 2009 (pravilno 2010) imel odobren 4 urni bolniški stalež, saj o tem ni nobene listine. Tožnik je samovoljno ostal doma, bolniški stalež pa je imel odobren šele od 4. 10. 2009 (pravilno 2010). Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na plačilne liste, ki se v spisu nahajajo kot priloga B 13. Gre za informativni obračun, ki prikazuje izpad dohodkov zaradi neprihoda na delo, kar je na tem izračunu posebej označeno. Sodišče je tožniku za september neutemeljeno priznalo 32 ur dela in 4 delovne dni za povračilo potnih stroškov, čeprav tožnik v tem času sploh ni prihajal na delo. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ni obravnavalo v tem sporu, temveč jo je izločilo ter zanjo odprlo nov spis, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženec sicer ne navaja, katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje s tem kršilo in kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, vendar bi že po naravi stvari lahko šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 183. členom ZPP in 300. členom ZPP. Vendar pa sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se nasprotna tožba izloči iz tega spisa ni kršilo navedenih določb ZPP, temveč je ravnalo v skladu z njimi. Nasprotna tožba je izraz načela ekonomičnosti postopka, to načelo pa bi bilo kršeno kvečjemu z nadaljnjim obravnavanjem nasprotne tožbe v tem sporu. Toženec je nasprotno tožbo namreč vložil le dan pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, s tem da je v tem sporu bilo izvedenih šest narokov in da je zadeva enkrat že bila na pritožbenem sodišču. V kolikor sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ne bi izločilo v nov spis takrat sploh ne bi moglo odločiti o zadevi, saj je bila nasprotna tožba tožniku vročena šele na zadnjem naroku.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče prve stopnje tožniku za september (tožnik očitno misli, da gre za september 2010, v resnici pa gre za september 2009) neutemeljeno priznalo štiri delovne dni za povračilo potnih stroškov, čeprav tožnik v tistem času ni prihajal na delo. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zaradi tega ni možno preizkusiti. Že iz pritožbenih navedb je razvidno, da ne gre za takšno pomanjkljivost, temveč se tožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnim stališčem sodišča prve stopnje. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje tožniku za september 2009 v resnici nepravilno dosodilo vtoževani znesek nadomestila stroškov prevoza na delo in z dela, bi to ne pomenilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč bi šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ker naj bi stranki sklenili sporazum, da tožnik lahko uporablja vse usluge, ki jih nudi toženčeva dejavnost, toženec pa mu zato ne bo povrnil stroškov prevoza na delo in z dela. Ne le, da tak dogovor z ničemer ni dokazan, prav tako tudi ni bilo dokazano, da bi tožnik na račun takšnega dogovora pri tožencu jemal gorivo ali uporabil druge usluge. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat že zavzelo stališče, da je prvostopenjsko sodišče o obstoju takšnega dogovora neutemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da tožnik ves čas zaposlitve ni prejemal potnih stroškov in da jih v tem času tudi ni zahteval. Neaktivnost delavca v času trajanja delovnega razmerja ne more biti okoliščina, ki bi mu šla v škodo pri uveljavljanju denarnih terjatev, ki temeljilo na veljavnem predpisu, razen v okviru zastaranja terjatev.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnikov zahtevek neutemeljen, ker je v pisnem sporazumu med strankama z dne 8. 10. 2010 navedeno, da delavec nima več nobenih denarnih zahtevkov za nazaj do delodajalca. Sporazum ne vsebuje eksplicitne izjave tožnika, da se odpoveduje pravici do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, pri čemer gre za pravico, ki je določena z zakonom.

Ob neprerekani tožbeni trditvi, da tožnik za prihod na delo ni imel na voljo javnega prevoza, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in 50. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št 73/2008 s spremembami, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) dosodilo zneske, ki jih tožnik vtožuje iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela. V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer glede višine povračila stroškov napotuje na kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo oziroma izvršilni predpis. Tretji odstavek 50. člena panožne kolektivne pogodbe pa določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela najmanj v višini 0,18 EUR, oziroma v vsakokratni višini po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se vštevajo v davčno osnovo, za vsak polni kilometer razdalje med prebivališčem, določenim v pogodbi o zaposlitvi in sedežem delodajalca, če javni prevoz ni organiziran oziroma ga delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati.

Število delovnih dni tožnika v obdobju, za katerega zahteva povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi plačilnih list, ki jih je predložil tožnik. Iz plačilne liste tožnika za september 2009 je razvidno, da je tožnik dobil plačilo za 32 ur dela (to je za 4 dni), zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo vtoževane stroške prevoza na delo in z dela za štiri dni. Za meseca, za katera tožnik ni predložil plačilnih list (marec in november 2007) pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za vse delovne dni, saj tožena stranka kljub izrecnemu pozivu sodišča ni predložila ustreznih listin o prisotnosti tožnika na delu.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo povračilo potnih stroškov za štiri delovne dni v septembru, čeprav tožnik v tem času sploh ni prihajal na delo, temelji na očitni pomoti toženca glede vprašanja, za katero obdobje je tožniku dosojeno povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Ti stroški so bili tožniku dosojeni za obdobje od novembra 2006 do septembra 2009, sporna odsotnost tožnika z dela pa se nanaša na september 2010. Pač pa se toženec delno utemeljeno pritožuje glede ugotovitve terjatve iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010. Pritožba utemeljeno graja stališče, da tožnik v obdobju od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010 (tudi tukaj pritožba zmotno meni, da gre za leto 2009) ni mogel v celoti izrabiti letnega dopusta, ker je v tem času imel odobren bolniški stalež. Za takšno ugotovitev sodišče prve stopnje ni imelo podlage v obračunskih listih za september in oktober 2010 (priloga B13), prav tako tudi ne v potrdilu o upravičeni zadržanosti od dela (priloga B14), torej v listinah, na katere se sicer sklicuje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede tega vprašanja ugotavljalo izključno z navedenimi listinami, zato pritožbeno sodišče v tem delu lahko ugotovi drugačno dejansko stanje. V skladu s tretjo alinejo 358. člena ZPP pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, stranke pa so v postopku pred sodiščem prve stopnje imele možnost obravnavanja tega dokaza. Glede listin je pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, zato ne gre za kršitev načela neposrednosti, če na podlagi listin ugotovi dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. Glede navedenih listin sta stranki imeli možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje.

Iz obračunske liste plače za september 2010 (priloga B13) ne izhaja, da bi bil tožnik v tem mesecu v bolniškem staležu kot protispisno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč da je tožena stranka za ta mesec beležila 176 neopravljenih ur. Kot opomba je na tej listini navedeno, da tožnik za ta mesec ni imel odobrene bolniške in da sploh ni prišel na delovno mesto in tudi ne na zagovor. Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela (priloga B14) pa se, kot upravičeno opozarja pritožba, nanaša na čas od 4. 10. 2010 do 16. 10. 2010. Navedeno pomeni, da iz listin ne izhaja, da bi bil tožnik v septembru 2010 v bolniškem staležu, pač pa je bil v bolniškem staležu v delu oktobra 2010, kar je razvidno tako iz plačilne liste za oktober kot potrdila o upravičeni zadržanosti od dela. Navedeno pomeni, da ni mogoče izhajati iz predpostavke, na kateri temelji izpodbijana sodba, to je da tožnik od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010 ni mogel izrabiti letnega dopusta. Mimogrede, letni dopust se izrablja po dnevih in ne po urah, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. V septembru 2010 bi tožnik lahko izrabil 22 dni letnega dopusta. Na plačilni listi prikazanih 176 neopravljenih ur, ustreza 22 dnem. V oktobru pa je bil v času do 4. 10. 2010 še en delovni dan, ko bi tožnik lahko izrabil letni dopust. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravilno ugotovilo, da bi tožniku za leto 2010 pripadalo 23 dni letnega dopusta. Vseh 23 dni letnega dopusta bi tožnik lahko izrabil v času od 1. 9. 2010 do 3. 10. 2010, ko ni bil prisoten na delu. Za ta čas pa tudi ni izkazano, da bi bil v bolniškem staležu. Navedeno pomeni, da tožnik za 23 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2010 ni upravičen zahtevati nadomestila za neizrabljen letni dopust. Toženec izpodbija celotno prvostopenjsko sodbo, kar pomeni, da izpodbija tudi tisti del, ki se nanaša na ugotovite neobstoja v pobot uveljavljane terjatve, čeprav glede tega dela izpodbijane sodbe pritožba ne navaja ničesar. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podan kateri od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da v pobot uveljavljana terjatev ni izkazana niti po temelju niti po višini (dejanskih ugotovitev v zvezi s tem pritožba niti ne izpodbija) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da v pobotu uveljavljana terjatev ne obstoji.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah I/2 in III/2 izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnika iz naslova obračuna in plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo tega nadomestila v neto znesku, obračunanem od bruto osnove 236,32 EUR.

Delna sprememba izpodbijane sodbe ne vpliva na drugačno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj se celotni uspeh tožnika in s tem tudi uspeh tožene stranke zaradi navedenega nista bistveno spremenila.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

S pritožbo je toženec dosegel, da se je dosojeni znesek 2.426,32 EUR znižal za znesek 236,32 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v pritožbenem postopku znaša 9,74 %. Upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je toženec upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 260,16 EUR (nagrada za postopek 196,80 EUR, pavšal za materialne stroške 20,00 EUR, 20 % DDV, 43,36 EUR). Toženec je upravičen do povrnitve 9,74 % tega zneska, kar znaša 25,34 EUR.

Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, saj nagrade za odgovor na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.