Jedro

V pravni teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sta zaslišanje oškodovanca in postavitev izvedenca ustrezne medicinske stroke nujna dokaza za ugotavljanje okoliščin, ki so odločilne za odmero odškodnine za telesne in duševne bolečine ter strah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati zneske 1.256,30 EUR, 181,10 EUR in 717,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 7.093,97 EUR z obrestmi in zakonskih zamudnih obresti od zneska 717,68 EUR za čas pred razširitvijo tožbe je sodišče prve stopnje zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 327,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 7.093,97 EUR z obrestmi in odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku za nepremoženjsko škodo ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker za ugotovitev obsega škode, ki je tožniku nastala v obravnavani prometni nesreči, ni izvedlo vseh potrebnih oziroma ključnih dokazov, to je dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in dokaz z zaslišanjem tožnika. Odločitev prvostopenjskega sodišča je nezakonita, ker sodišče ni dokazovalo vseh dejstev, ki so za odločbo pomembna, s čimer je kršilo 213. člen ZPP. Ker tožeči stranki zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev, zaradi opustitve izvedbe ključnih dokazov pa ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. V obravnavani prometni nesreči je tožnik utrpel hude telesne poškodbe. Za svoje trditve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu je ponudil ustrezne dokaze, med drugim tudi dokaz s svojim zaslišanjem in zaslišanjem izvedenca, katerih pa sodišče neutemeljeno ni izvedlo. Na podlagi zaslišanja oškodovanca kot ključnega dokaza, bi sodišče lahko ugotovilo subjektivno doživljanje tožnika glede obsega nepremoženjske škode, potreben pa je tudi izvedenec medicinske stroke, saj sodišče z ustreznim strokovnim znanjem ne razpolaga, da bi lahko ugotovilo, ali so ugotovljene vse okoliščine, ki so pomembne za odmero denarne odškodnine. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni moglo ugotoviti obsega konkretne nepremoženjske škode pri tožniku, odločitev o odškodnini zgolj na podlagi primerjave z že dosojenimi odškodninami v podobnih primerih pa teži k tarifirani odškodnini, prisoji enakih odškodnin za enake primere, pri čemer je kršeno temeljno načelo pri uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine, da ni dveh enakih nepremoženjskih škod. Sodišče bi moralo na podlagi zaslišanja tožnika in s pomočjo ustreznega strokovnjaka ugotoviti dejanski obseg škode in odškodnino primerno individualizirati ter jo šele nato primerjati z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih. Zaradi neizvedbe ključnih dokazov je sodišče kršilo temeljna načela pravdnega postopka (načelo neposrednosti in kontradiktornosti) ter storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na nepravilnost in nezakonitost odločbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, že na podlagi tožbenih navedb zaključilo, da ni utemeljen, saj pravična denarna odškodnina po njegovi presoji ne presega na dan zaključka sojenja revalorizirane vsote odškodnine, ki jo je toženka že izplačala tožniku, ter da slednja po njegovi oceni ustreza zakonskemu kriteriju pravične denarne odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je tako nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru ugotovilo le na podlagi tožbenih navedb, odškodnino pa odmerilo le na podlagi načela objektivne primerljivosti. V pravni teoriji in sodni praksi je povsem uveljavljeno stališče, da sta zaslišanje oškodovanca in postavitev izvedenca ustrezne medicinske stroke, nujna dokaza za ugotavljanje okoliščin, ki so odločilne za odmero odškodnine za telesne in duševne bolečine ter strah (tako na primer že Strohsack v Pravosodnem biltenu, letnik VI, št. 4, 1985, podobno sklep VSL I Cp 2236/2005 z dne 15.9.2005). Višine nepremoženjske škode zaradi telesnih in duševnih bolečin ter strahu ni mogoče ugotavljati brez zaslišanja tožnika o tem, kakšne bolečine je trpel in koliko časa so trajale oziroma še trajajo in kakšen strah je trpel in koliko časa je trajal. Vse navedene posledice so namreč individualnega značaja, enaka poškodba ne povzroči pri vseh ljudeh enakih bolečin oziroma strahu. Višino nastale nepremoženjske škode bi sodišče lahko ugotovilo le z zaslišanjem tožnika, dopolnilno pa tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Ker v postopku pred prvostopenjskim sodiščem tožnik ni bil zaslišan, niti ni bil imenovan izvedenec medicinske stroke, je dejansko stanje glede intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe ključnih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, in z odločanjem na podlagi tožbenih navedb prekršilo določbo 1. odstavka 213. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), storjena pa je bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj z opustitvijo izvedbe ključnih dokazov tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo. Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev postopka ne more samo odpraviti zaradi preobsežnosti dokazovanja, ki bi bilo zato potrebno.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).